Narodni park Fundy je kanadski narodni park ob zalivu Fundy, blizu vasi Alma v Novi Brunswicku. Ustanovljen je bil 10. aprila 1946 in uradno odprt 29. julija 1950. Park se ponaša z razgibano obalo, ki se dviga do Kanadskega višavja, najvišjimi plimi na svetu in več kot 25 slapovi. Park pokriva površino 207 km² vzdolž zaliva Goose, severozahodnega kraka zaliva Fundy. Ko pogledamo čez zaliv, lahko vidimo severno obalo Nove Škotske.
Ob oseki lahko obiskovalci parka raziskujejo oceansko dno, kjer se oklepajo različna morska bitja (npr. Nucella lapillus, Littorinidae, različne morske alge). Ob plimi oceansko dno izgine pod 15 m slane vode.
Park ponuja igrišče za golf, ogrevan bazen s slano vodo, tri kampe in mrežo več kot 100 km pohodniških in kolesarskih poti. Po parku je 25 pohodniških poti. Pot in sprehajalna pot Caribou Plains omogočata dostop do gorskih gozdov in barij.Trails Slapovi Dickson so najbolj priljubljena pot v parku. Pozimi je narodni park Fundy na voljo za dnevno uporabo na lastno odgovornost. Obiskovalci park uporabljajo za tek na smučeh, krpljanje, sankanje in zimske pohode. Proge za tek na smučeh ureja lokalni smučarski klub Chignecto.
V parku potekajo različni znanstveni projekti, s poudarkom predvsem na spremljanju ekologije parka. Nedavni projekti so se osredotočili na ponovno vzpostavitev vodne povezanosti v parku (jez Bennett Lake, novi prepusti, obnova potoka Dickson). Vrste, kot so ogroženi atlantski losos iz notranjega zaliva Fundy, kune, potočne postrvi, jegulje in losi, se redno spremljajo.
Dobsonova pot in pešpot Fundy se raztezata iz parka do Riverviewa oziroma do Fundy-St. Martinsa. Edinstven rdeče pobarvan pokrit most se nahaja na Point Wolfe.
Druge reke, ki tečejo skozi park so: Broad River, Point Wolfe River, Upper Salmon River.
Zgodovina Domorodno obdobje in kolonizacija
Območje, ki je danes narodni park Fundy, so nekoč naseljevala ljudstva Mi'kmaq in Maliseet, vendar se domneva, da je bilo to začasno zaradi malo sledi ostankov, ki kažejo na trajno naselitev.
V poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju so okolico naseljevali Akadijci. Eno od teh naselij je bilo Chipoudy (danes Shepody), ustanovljeno leta 1710 in naseljeno z Akadijci, dokler jih niso izgnali Britanci med izgonom Akadijcev. Šele leta 1825 so območje parka trajno naselili Evropejci: zlasti priseljenci iz Škotske, Irske in Anglije. Čeprav so bila zemljišča na planotah dodeljena naseljencem v uporabo, niso bila primerna za kmetijstvo in so bila v eni generaciji zapuščena.
Obalne vasi so bile veliko bolj uspešne. Najpomembnejše naselje med njimi, Point Wolfe, je cvetelo zaradi ribolova, žag in majhnih ladjedelnic. Delovna mesta na tem območju so bila predvsem sezonska: pozimi je večina moških delala v lesnih taboriščih in spomladi sodelovala pri prevozu hlodov, kar je bil oboje njihov glavni vir dohodka; poleti in jeseni so delali na kmetiji; ves čas pa so ženske opravljale gospodinjska opravila skozi vse leto.
Vendar pa je gozdarska industrija sčasoma do konca 19. in začetka 20. stoletja privedla do izčrpavanja lesnih virov, kar je povzročilo odhod večine prebivalcev območja. Poleg tega je zamašitev rek z odpadki žag poškodovala ribje staleže in preprečila drstenje lososov na tem območju, zaradi česar so ribiči opustili svoje jezove.
Ustanovitev
Predlog za ustanovitev narodnega parka v provinci je prvič izhajal iz peticije, ki jo je leta 1927 organiziralo Združenje za ribe in divjad Novega Brunswicka z namenom zaščite ogroženih živali v regiji. Leta 1928 je združenje ustanovilo odbor, sestavljen iz pomembnih osebnosti iz province, in izbralo šest potencialnih lokacij, pri čemer sta bila najverjetnejša kandidata Mount Carleton in okrožje Albert. Po pregledu predlaganih parkov je podružnica narodnih parkov dala prednost lokaciji v Lepreauju, nato pa lokaciji Albert, kar je bilo v nasprotju s provincialnimi osebnostmi, kot je William Francis Ganong, ki je dal prednost Mount Carletonu, ki je bil že znan po lovskem in ribolovnem turizmu. Zvezna vlada se je v odgovoru odločila za lokacijo Mount Champlain, ki je med Saint Johnom in Frederictonom, česar provinca ni predlagala. Nesoglasja med zvezno in provincialno vlado glede tega, katero lokacijo naj bi izbrali, skupaj s pomanjkanjem vizije o tem, kakšen naj bi bil park Novi Brunswicka, so privedla do tega, da je bil projekt odložen okoli leta 1937. Vprašanje se je ponovno pojavilo po koncu druge svetovne vojne in od predlaganih lokacij podružnice Lepreau, Mount Champlain in Albert se je provinca dokončno odločila za slednjo lokacijo.
Postopek razlastitve v Fundyju je bil deležen mešanih odzivov, vendar je na koncu potekal bolj gladko v primerjavi z narodnima parkoma Cape Breton Highlands in Prince Edward Island zaradi večjih komunikacijskih prizadevanj Novega Brunswicka, ki so bolje pripravili razlaščene lastnike zemljišč. Novi Brunswick je pokazal bolj radodaren pristop, saj je lastnikom zemljišč omogočil pritožbo, če niso bili zadovoljni, celoten postopek pa je bil izveden hitreje. Ciljno območje za razlastitev je obsegalo približno polovico krone zemljišč, ki so bila licencirana podjetju Hollingsworth and Whitney, gozdarskemu podjetju iz Maina. Preostalo zemljišče je obsegalo 130 zasebnih nepremičnin. Pokrajinska vlada je zemljišče v lasti in najemu Hollingswortha hitro kupila za 325.000 kanadskih dolarjev, kar je podjetje z zadovoljstvom sprejelo. Nato sta bili žagi v regiji razlaščeni, provinca pa je lastnikom izplačala odškodnino v višini 16.000 kanadskih dolarjev oziroma približno 6000 dolarjev. Lastniki stanovanj so bili nato razlaščeni, večina pa je prejela različne zneske odškodnine, od 4000 do 10.000 dolarjev, lastniki koč pa so prejeli odškodnino v višini 2000 dolarjev. Skupno je razlastitev pokrajine provinco stala več kot 850.000 dolarjev. Po razlastitvah so bile vse prejšnje strukture porušene, njihovi ostanki pa so bili požgani, na veliko razočaranje nekdanjih prebivalcev. Večina razlaščenih posameznikov se je nato naselila v Almi, ki je vzhodno od parka. Park je bil uradno ustanovljen 10. aprila 1948.
Prva dva narodna parka v atlantski Kanadi sta pokazala precejšen uspeh, kar dokazuje znatno povečanje obiskanosti med letoma 1945 in 1948. Ta trend povečanega obiska narodnih parkov je bil opažen po vsej Kanadi, število obiskovalcev pa se je med letoma 1945 in 1947 podvojilo. Posledično je to spodbudilo podružnico parkov, da je v primerjavi s prejšnjimi razvojnimi projekti v Fundy vložila veliko več kot 2,2 milijona dolarjev. Od leta 1948 do 1950 je podružnica namenila več kot 2,2 milijona dolarjev narodnemu parku Fundy, v primerjavi z 1,1 milijona dolarjev, ki so bili v prvih štirih letih razvoja narodnega parka Cape Breton Highlands vloženi.
Gradnja sedeža parka se je začela na določenem mestu, na račun naravne in kulturne dediščine območja. Stanley Thompson je zasnoval igrišče za golf z devetimi luknjami in ga zgradil ob cesti, ki vodi do Point Wolfe, za kar je stalo 100.000 dolarjev. Poleg tega je bil v bližini plaže Alma West zgrajen bazen. Za zagotovitev nastanitve v parku so zgradili namenska kampa, namenjena šotorom in prikolicam. Poleg tega je bilo na lokaciji s pogledom na igrišče za golf v parku zgrajenih 29 koč. Eden večjih stroškov je bil stanovanje nadzornika parka. Projekt, ki je bil prvotno odobren za ceno 12.000 dolarjev, je do konca stal 30.000 dolarjev, kar je enakovredno vrednosti treh do štirih kmetij v Almi. Na območju sedeža parka je bila postavljena tudi šola za umetnost in obrt Novega Brunswick, vendar je kasneje izginila.
Naravno okolje Po podatkih Komisije za okoljsko sodelovanje je park v ekoregiji III. stopnje – vzhodni zmerni gozdovi (Maine-Novi Brunswick Plains and Hills). V skladu z ekološkim okvirom Kanade je park v dveh različnih ekoregijah. Južni del parka spada v ekoregijo Fundy Coast. Ta regija ima hladna, vlažna poletja in mile, deževne zime. Njen iglasti gozd sestavljajo Picea rubens, balzamovec in Acer rubrum z nekaj Picea glauca ter Betula papyrifera in Betula alleghaniensis. Na višjih nadmorskih višinah najdemo tudi nekaj sladkornega javorja in bukve. Severni del parka spada v ekoregijo Southern New Brunswick Uplands. Ta ekoregija ima topla in deževna poletja ter mile in snežne zime. Njen mešani gozd vsebuje predvsem sladkorni javor in Betula alleghaniensis, smreko ter balzamovec. Končno, po podatkih Svetovnega sklada za naravo je park v gozdni ekoregiji Nove Anglije in Akadije.
Rastlinstvo
V parku živi 658 vrst žilnih rastlin, 276 vrst mahov in več kot 400 vrst lišajev. Gozd Fundy je na splošno mešan gozd, ki ga sestavljajo smreka Picea rubens, balzamovec (Abies balsamea), breza Betula alleghaniensis, breza Betulla papyrifera, sladkorni javor (Acer saccharum) in javor Acer rubrum. Tla mešanega gozda so prekrita z mahom, lesno praprotjo (Dryopteris) in javorjem (Cornus canadensis).
Čisti trdolesni sestoji (razločljive združbe drevesnih vrst znotraj gozda) predstavljajo 5,4 % gozdnega pokrova Fundyja. Najbolj razširjeni čisti trdolesni sestoji so breza Betula alleghaniensis in breza Betulla papyrifera. V listnatem gozdu vsako leto cvetita Claytonia caroliniana in americanum.
Iglasti gozd v parku predstavlja borealni element gozdne odeje Fundyja. Čeprav so čisti sestoji iglavcev v parku redki, ima gozd Fundy nekatere zadnje čiste sestoje smreke Picea rubens, ki jih najdemo v vzhodni Severni Ameriki.
Barja v parku so prekrita s šotnim mahom (Sphagnum), iz katerega rasteta smreka Picea mariana in macesen Larix laricina. V barju Caribou Plain v parku najdemo tri mesojede rastlinske vrste: škrlatna vrčkovka Sarracenia purpurea, rosika Drosera anglica in mešinko (Utricularia).
V parku najdemo tudi nekaj redkih rastlinskih vrst. Ob obalnih pečinah Point Wolfe in Goose River najdemo moknati jeglič (Primula farinosa), vzdolž vzhodnega kraka reke Point Wolfe in spodnjega dela potoka Bennett pa najdemo še več redkih rastlinskih vrst, kot so mah Selaginella viridissima, Viburnum edule, zeleni sršaj (Asplenium viride), redki šaši in brezklaso lisičje (Huperzia selago).
Živalstvo V narodnem parku Fundy živi 38 vrst sesalcev, najpogosteje pa so vzhodni losi, belorepi jeleni, kojoti, čipmunk, rdeče veverice in snežni zajci, med nočnimi sesalci pa so različne miši in rovke, rakuni, črni medvedi, severnoameriški bobri in severne leteče veverice. V parku so opazili tudi netopirje, zaradi povečanega števila opažanj v letu 2020 pa so v parku namestili ultrazvočne monitorje za netopirje.
Na območju parka Fundy je bilo odkritih več kot 260 vrst ptic, od katerih jih je približno 95 gnezdilo v samem parku. Med najpogosteje najdenimi vrstami v parku so različne vrste penic, žoln, junkov, beloperutih krivokljunov, velikih modrih čapelj, kormoranov, krpljastih prodnikov in ameriških komatnih deževnikov. Približno med ustanovitvijo parka leta 1948 je bil sokol selec iztrebljen, a je bil kasneje uspešno ponovno naseljen.
V parku Fundy živijo tudi različni plazilci in dvoživke. Med prepoznanimi vrstami v parku so 4 vrste nestrupenih kač: Opheodrys, Storeria occipitomaculata, Diadophis punctatus' in Thamnophis sirtalis sirtalis, ki so najpogostejše in največje med njimi.
Dvoživke v parku Fundy so različne žabe, krastače in močeradi. Med vrstami žab, ki jih najdemo na tem območju, so ameriške krastače, leopardove žabe, Lithobates palustris, Lithobates clamitans in volovska žaba. Močeradov je sedem vrst: Ambystoma maculatum, Plethodon cinereus, Eurycea bislineata, Notophthalmus viridescens ter tri dodatne vrste, pri čemer Hemidactylium scutatum, Ambystoma laterale in Desmognathus fuscus veljajo za redke.
Poti