Rogers Pass je visokogorski prelaz skozi gorovje Selkirk v Britanski Kolumbiji, vendar izraz vključuje tudi pristope, ki jih uporabljata Kanadska pacifiška železnica (CP) in Trans-Canada Highway. V osrčju narodnega parka Glacier je to nacionalno zgodovinsko najdišče turistična destinacija že od leta 1886.Rogers Pass National Historic Site of Canada

Topografija Prelaz Rogers je najnižja pot med gorovjema Sir Donald in Hermit v Selkirksu, ki zagotavlja bližnjico vzdolž južnega oboda velikega ovinka reke Kolumbija od Revelstokea na zahodu do Donalda blizu Goldena na vzhodu.

Prelaz tvorita izvir reke Illecillewaet na zahodu in reka Beaver na vzhodu. Ti reki sta pritoka reke Kolumbije, ki teče proti severu.

Železnica Predlog in načrtovanje V 1870-ih, ko so načrtovali transkontinentalno železnico, je bila najprimernejša pot skozi Kanadsko Skalno gorovje severni prelaz Yellowhead. Po oddaji pogodbe je vlada dovolila CP, da spremeni določeni prehod v prelaz Kicking Horse. Čeprav so menili, da je sprememba ugodna, retrospektiva kaže, da bi prelaza Yellowhead in Crowsnest, ki ga je CP zgradil leta 1898, zagotovila bolj ekonomično in strateško kombinacijo. Slaba presoja najbolje opiše to nesrečno odločitev, ki je ustvarila trajne ovire tako za železnico kot za cesto.

Odkritje prelaza

Medtem ko je transkontinentalna železnica napredovala čez prerije, je železnica iskala pot čez neraziskane Selkirkse. Aprila 1881 je CP ponudil majorju A.B. Rogersu pravice do poimenovanja in bonus v višini 5000 dolarjev, da najde prelaz. Walter Moberly je odkril prelaz Eagle tik zahodno od njega in na podlagi predlogov v Moberlyjevih poročilih se je Rogers odpravil iz današnjega Revelstoka, navzgor po reki Illecillewaet. 28. maja 1881 je skupina sledila rokavu reke mimo vrha Syndicate Peak (danes Mount Sir Donald) in odkrila veliko ravno odprtino med gorami, kjer so vode tekle proti vzhodu in zahodu. (Nekateri sekundarni viri navajajo, da je Rogers prelaz videl le od daleč, vendar to nasprotujejo poročila iz prve roke.) Da bi si bolje ogledali pokrajino, so se Rogers, njegov nečak A.L. Rogers in nekateri njihovi vodniki Shuswap povzpeli na vrh bližnjega gorskega grebena, ki je bil kasneje identificiran kot greben med goro Macdonald in goro Avalanche. Od tu so lahko videli dolino reke Beaver na vzhodni strani Selkirksa. Ker jim je zmanjkalo hrane, se je skupina obrnila nazaj proti zahodu. Čeprav so našli prelaz, niso mogli raziskati njegovega vzhodnega pristopa, ki je bil oddaljen 29 km od sotočja rek Beaver in Kolumbija. Rogers se je leta 1882 vrnil z vzhoda, sledil reki Beaver in potoku Connaught Creek (prej Bear Creek) in 24. julija 1882 dosegel isti prelaz, s čimer je potrdil njegov obstoj in izvedljivost železniške poti. Rogers ni hotel unovčiti čeka v vrednosti 5000 dolarjev in ga je namesto tega uokviril na steno, dokler mu generalni direktor CP William Cornelius Van Horne ni ponudil zlate ure kot spodbudo za unovčenje. Ljudsko izročilo je ustvarilo številne poznejše različice te zgodbe.

Odkritje je bilo deloma posledica prizadevanj Moberlyja, njegovega pomočnika Alberta Perryja in njunih vodnikov Prvih narodov, ki so petnajst let prej raziskovali reko Illecillewaet na zahodni strani prelaza. Kasneje v življenju je Moberly izjavil, da je Perry dosegel prelaz leta 1866, vendar za to ni nobenih sodobnih dokazov.

Načrtovanje in gradnja Rogers je slepo verjel, da prelaz ne predstavlja posebnih inženirskih težav. Do maja 1883 je železniška postaja proti zahodu dosegla le Medicine Hat, kar je še vedno puščalo čas za iskanje alternative enako problematičnemu prelazu Kicking Horse. Moberly je zagovarjal prelaz Howse. Medtem ko je bila železniška postaja potrebna za določitev izvedljive poti Kicking Horse/Selkirks, se je proga premaknila navzgor po dolini Bow, zaradi česar je bilo prepozno za uporabo proge Howse, ki je zahtevala dostop iz doline reke North Saskatchewan.

Ker so bili takojšnji kapitalski stroški za možnosti Selkirks in Big Bend podobni, so dodatni obratovalni stroški, pričakovani zaradi povečane kilometrine, slednje odpravili. Praviloma je CP, če so bile obresti, ki jih je treba plačati za kapitalsko naložbo, manjše od pričakovanih prihrankov pri obratovalnih stroških, izvedel naložbo. Odločitve so bile kompromis med takojšnjimi stroški in odloženimi stroški. Kasnejši prihodki od prometa so omogočili nadgradnje.

Akutno pomanjkanje kapitala leta 1885 je pomenilo mesece neplačanih plač in manjše stavke. Kapitan Sam Steele in njegova majhna severozahodna konjeniška policijska enota sta gradbenega vodjo Jamesa Rossa zaščitila pred spopadi z delavci. Ko je severozahodni upor odvlekel Steela, je Ross ustanovil svojo lastno 25-člansko oboroženo policijsko enoto. Da bi preživel kapitalsko krizo, so bili stroški infrastrukture zmanjšani na minimum. Ne le, da so neobdelani leseni mostovi zagotavljali vse premostitve, ampak so bili tudi vkopi minimalne širine, tiri niso bili obloženi s snegom in niso bili zgrajeni nobeni snežni lopi. Obloženje se je zgodilo šele tri leta pozneje. Čeprav je bilo natančno napovedovanje stroškov gradnje težko, zlasti v goratem območju, so bili skupni prekoračitve razumni.

Vzhodni pristop po reki Beaver je zahteval nekatere največje mostove na progi.

V začetku februarja 1885 so se sprožili trije plazovi. V taborišču MacKenzie, 10 km zahodno od vrha, je bil pokopan delavec. V taborišču McDermot, 3 km stran, treh pokopanih moških niso nikoli našli. Na vrhu so trije prebivalci pobegnili skozi okno trgovine v kampu. Kasneje istega meseca so plazovi popolnoma uničili trgovino in v bližini pokopali šest moških. Ti plazovi, ki jim je sledilo močno poletno deževje, so delo zavlekli. CP je opustil poškodovano progo na zahodnem pobočju, severno od reke, in zgradil serpentinaste zanke daleč stran od plazovnih poti.

Železniška postaja je avgusta istega leta prečkala vrh. Po zadnji slovesnosti postavljanja zatičev novembra istega leta je bila proga za zimo zaprta. Po popravilu poškodb zaradi plazov je bila proga naslednjega junija odprta za promet.

Nadomeščajoči predori Pod prelazom Rogers sta 8,0 km dolg predor Connaught (1916) in 14,7 km dolg predor Mount Macdonald (1988). Prvi je nekoč nosil naziv najdaljšega železniškega predora v Severni Ameriki, drugi pa ga še vedno nosi. Connaught opravlja promet proti vzhodu, Mount Macdonald pa proti zahodu.

Trans-Canada Highway Leta 1908 je bila iz Laggana zgrajena nova cesta za vozove. Dve desetletji pozneje je prava cesta povezala Lake Louise in Golden. Izbira povezave Golden–Revelstoke prek 174 kilometrov daljšega Big Benda namesto čez Selkirkse je bila težava pri pluženju snega. Ta cesta je bila končno odprta leta 1940. Predlog za nadgradnjo na standarde Trans-Canada Highway desetletje pozneje je ugotovil, da bo pot čez Selkirkse cenejša in ne bo v nasprotju s hidroelektričnim potencialom reke Kolumbija.

Gradnja in odprtje Zgrajena med letoma 1956 in 1962, sedež štirih taborov je bil četrt milje (400 m) od postaje Glacier. Nekdanja šolska stavba je bila jedilnica, nekdanja železniška stavba pisarna, zaposleni pa so bili nastanjeni v montažnih barakah. Radijski sprejem je bil slab. Zabava, kot so filmi, je zahtevala potovanje z vlakom do najbližjih mest. Podobno so vse zaloge za približno 500 delavcev, ki so gradili 45 km dolgo cesto, prihajale z vlakom.

Zahodno od vrha je bil uporabljen velik del prvotne poti. Na vzhodu so izkopavanja odkrila ostanke stavbe, ki jo je uničil plaz leta 1899. Pokrajinska vlada je uradno otvoritveno slovesnost organizirala julija 1962, medtem ko je bila zvezna slovesnost naslednjega septembra. Ta slikovita pot je skrajšala čas potovanja z avtobusom za pet ur.

Zaščita pred plazovi Pred letom 1962 so bile snežne galerije edini nadzorni ukrep. Na vzhodnem pobočju obstajajo tri betonske galerije. Da bi cesta in železnica ostali odprti pozimi, je Kraljeva kanadska artilerija od takrat uporabljala 105-milimetrske havbice za podiranje nestabilnega snega v nadzorovanih okoliščinah, da bi zmanjšala nevarnost plazov. Ustavljanje je prepovedano na lokacijah z visokim tveganjem.

Podnebje Prelaz Rogers ima subarktično podnebje (Köppen Dfc) s povprečno najvišjo temperaturo v januarju približno -7 °C in v juliju približno 20 °C. S povprečno količino snega 9,3 m na leto je prelaz Rogers med najbolj zasneženimi kraji v Kanadi. Obsega 134 posameznih poti na strmem terenu, zato so pozimi pogosti plazovi.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Rogers Pass In: Canadian Geographical Names Data Base Rogers Pass In: BC Geographical Names (englisch) The Canadian Encyclopedia Internetpräsenz der Rogers Pass National Historic Site Geschichte des Rogers Pass (englisch) Calgary Herold: Filmbericht zur Operation PALACI, Februar 2015 (Laufzeit 2:23, englisch)

Kategorija:Gore v Kanadi Kategorija:Prometna infrastruktura v Kanadi