Château de Vincennes

Château de Vincennes () je nekdanja trdnjava in kraljeva rezidenca poleg mesta Vincennes, na vzhodnem robu Pariza, ob Vincennskem gozdičku. Večinoma je bil zgrajen med letoma 1361 in 1369 in je bil, takoj za Palais de la Cité, priljubljena rezidenca francoskih kraljev v 14. do 16. stoletju. Posebej je znan po svojem donžonu ali stolpu, utrjenem osrednjem stolpu, najvišjem v Evropi, zgrajenem v 14. stoletju, in po kapeli Sainte-Chapelle de Vincennes, ki se je začela graditi leta 1379, a je bila dokončana šele leta 1552 in je izjemen primer Flamboyant gotske arhitekture. Zaradi svojih utrdb je bil grad v težkih časih pogosto uporabljen kot kraljevo svetišče, kasneje pa kot zapor in vojaški štab. Kapela je bila leta 1853 uvrščena na seznam zgodovinskih spomenikov, stolp pa leta 1913. Večina stavbe je zdaj odprta za javnost.

Zgodovina 12.–14. stoletje – od Ludvika VII. do Svetega Ludvika

Prva kraljeva rezidenca je bila ustanovljena z aktom Ludvika VII. leta 1178. Lokacija je imela prednosti dobrega lova v okoliškem gozdu, bližine dveh nekdanjih rimskih cest do Sensa in Lagnyja ter dostopa po vodi po rekah Marna in Sena. Ludvik VII. in njegovi nasledniki so jo uporabljali le občasno, Ludvik IX. Francoski ali Sveti Ludvik (1226–1270) pa jo je uporabljal veliko pogosteje, takoj za svojim časom v Palais de la Cité v Parizu. Tam je imel sestanke kraljevega sveta, kraljica Margareta Provansalska in njegovi otroci pa so tam pogosto prebivali, ko je bil odsoten iz Pariza. Ko je Ludvik IX. kupil cenjeno trnovo krono od cesarja Baldvina Konstantinopelskega, je Ludvik prejel slavno relikvijo v stolnici v Sensu, jo pospremil v Vincennes in jo nato pospremil do njenega končnega doma v Sainte-Chapelle v Parizu. Nekaj ​​trnov s trnove krone in majhen delček domnevnega Pravega križa so shranili v Vincennesu za namestitev v bodočo kapelo. Ludvik IX. se je pred odhodom v križarske vojne, s katerih se ni vrnil, poslovil od svoje družine v Vincennesu.

Grad so pogosto obiskovali kralji in njihove družine. Filip III. (leta 1274) in Filip IV. (leta 1284) sta se tam poročila, v Vincennesu pa so umrli trije kralji iz 14. stoletja: Ludvik X. (1316), Filip V. (1322) in Karel IV. (1328). Rezidenca je bila takrat dvorec s štirimi krili, ki se je nahajal v severovzhodnem kotu sedanjega grajskega obzidja, gradnja katerega se je začela konec 13. stoletja. Po dokončanju stolpa je bil prenesen na duhovščino Saint-Chapelle; ostanki so bili najdeni med izkopavanji v letih 1992–1996.

14. stoletje – Trdnjava Jeana II. in Karla V. Porazi Francozov in ujetje kralja s strani Angležev v stoletni vojni, pa tudi upori pariških trgovcev pod vodstvom Etienna Marcela (1357–58) in podeželski upor proti kroni, Jacquerie (1360), so prepričali novega francoskega kralja, Ivana II., in njegovega sina, bodočega Karla V., da potrebujeta varnejšo rezidenco blizu, vendar ne v središču Pariza. Kralj je ukazal gradnjo trdnjave v Vincennesu z visokim obzidjem in stolpi, ki so obdajali mogočno osrednjo trdnjavo, visoko 52 metrov. Dela so se začela okoli leta 1337, do leta 1364 pa so bila dokončana tri spodnja nadstropja trdnjave. Karel V. se je v trdnjavo vselil leta 1367 ali 1368, medtem ko je gradnja še potekala. Ko je bila dokončana leta 1369–70, je bila najvišja utrjena zgradba v Evropi. Sledilo je kopanje globokega jarka (1367), nato pa utrjena vrata (1369). Obzidje in stolpi, ki so obdajali stolp, so bili končani v letih 1371–72.

Karel V. je imel za grad še večje ambicije. Konec leta 1372 je začel graditi še eno obzidje, velik kvadrat, dolg več kot kilometer, s stolpi, da bi zajel dodatne stavbe, ki jih je nameraval zgraditi. To je bilo zgrajeno med letoma 1372 in 1385. Zunanje obzidje je bilo dodatno okrepljeno z gradnjo globokega jarka. Zadnji projekt, ki ga je začel Karel V., je bila postavitev temeljev Sainte-Chapelle de Vincennes, da bi v njej hranili sveto relikvijo, ki jo je pridobil Ludvik IX., vendar je umrl leta 1380 v Manoir de Beauté, ločeni rezidenci, ki jo je zgradil v letih 1376–1377 jugovzhodno od Vincennesa, ko so se dela na novi Sainte-Chapelle šele začela.

Konec 14. – konec 15. stoletja – verske vojne – kraljeva trdnjava in zatočišče – ​​La Sainte Chapelle

V burnem 15. stoletju je grad postal zatočišče francoskih kraljev. Do njegove norosti je bil to redni dom Karla VI. Francoskega, nato pa sta se zanj prepirala dva tekmeca za njegovo nasledstvo, Filip Dobri Burgundski in Ludvik I., vojvoda Orléanski. Leta 1415 so vitezi Henrika V. Angleškega v bitki pri Azincourtu premagali Francoze. Troyeška pogodba iz leta 1420 je grad in Île-de-France podelila Angležem. Henrik V. Angleški je tja namestil svoje čete, popravil grad in tam leta 1422 umrl zaradi griže v starosti 35 let.

Zavezništvo med Burgundi in Karlom VII. Francoskim je kralju končno omogočilo, da je Angleže pregnal iz Île-de-France in ponovno zasedel grad. On in njegovi nasledniki so tam redko živeli, raje so imeli dolino Loare. Tudi njegov naslednik, Ludvik XI., je večino časa preživel v dolini Loare, vendar je v Vincennesu naredil eno večjo spremembo: znotraj obzidja je zgradil novo kraljevo rezidenco, prvo zunaj stolpa. Raztezala se je po celotni dolžini jugovzhodnega obzidja.

Sainte-Chapelle de Vincennes, katere gradnja se je začela leta 1379, je bila v 16. stoletju še vedno nedokončana. Leta 1520 se je kralj Franc I., ki je bil njen pogost prebivalec, odločil, da jo dokonča v počastitev rojstva svojega sina in dediča. Po njegovi smrti leta 1547 je delo prevzel francoski kralj Henrik II., ki je dokončal oboke ter dodal lesene dele in zlasti vitraže. Dokončana je bila leta 1552.

17. in začetek 18. stoletja – nove kraljeve rezidence

V začetku 17. stoletja je Marija Medičejska, vdova umorjenega francoskega kralja Henrika IV., začela obsežen projekt za zamenjavo starega paviljona Ludvika XI. in Franca I. Njen sin Ludvik XIII., takrat star deset let, je leta 1610 položil temeljni kamen nove rezidence. Ludvik XIV. je program nadaljeval v še večjem obsegu, ki ga je načrtoval kraljevi arhitekt Louis Le Vau. Njegova nova rezidenca v francoskem klasičnem slogu, zdaj Bâtiment du Roi, je bila končana leta 1658 in je bila dvakrat večja od rezidence Ludvika XIII. Leta 1688 so se začela dela na novem paviljonu kraljice na severni strani ograjenega prostora. Na zahodni strani je bil zgrajen nov formalni vrt z oranžerijo. Za okrasitev novih stavb se je zbrala velika skupina slikarjev in kiparjev. Ansambel je bil zaključen s slavolokom pri vhodu in posvečen avgusta 1660, pravočasno za vrnitev kralja in njegove nove neveste v Pariz. Toda doba kraljeve slave v Vincennesu je bila kratka; leta 1682 je Ludvik XIV. preselil kraljevi dvor v svojo rezidenco v Versaillesu, leta 1715 pa je Ludvik XV. začel svojo vladavino v Versaillesu. Medtem ko je regent Filip II., vojvoda Orléanski, leta 1715 za več mesecev odpeljal mladega kralja v grad, da bi ga zaščitil pred zarotami in je kralj nato občasno hodil na lov v Vincennes, se celoten dvor ni vrnil.

18. – začetek 19. stoletja – Manufaktura, zapor, trdnjava

Po kraljevem odhodu v začetku 18. stoletja so si prizadevali, da bi grad spremenili v nekakšen predindustrijski park; kraljeva tovarna porcelana je bila odprta v Hudičevem stolpu leta 1740, a se je leta 1756 preselila v večji prostor v Sèvresu. Nekaj ​​časa je bila v njej tovarna orožja, nato industrijska pekarna. Od leta 1777 do 1784 so jo občasno uporabljali za konjske dirke. Leta 1787 je kralj dal večino stavb v prodajo, vendar je prodajo prekinila francoska revolucija. Grad je prevzel novo vlogo vojaške baze in zapora.

Že dolgo pred francosko revolucijo so bili v gradu zaprti pomembni zaporniki. Med prvimi zaporniki so bili bodoči kralj Henrik IV. leta 1574, Henrik II., princ Condéjski; Nicolas Fouquet, finančni nadzornik Ludvika XIV. (september 1661); in pisatelj Denis Diderot. Leta 1680 je bila Catherine Deshayes Monvoisin ali La Voisin ena izmed bolj znanih zastrupljevalk, ki so bile zaprte in zaslišane v gradu med afero s strupi.

Markiz de Sade je bil tam zaprt od leta 1777 do 1784, pisatelj Honoré Mirabeau od leta 1777 do 1784 in slavni prevarant Jean Henri Latude, ki je dvakrat pobegnil iz Vincennesa in enkrat iz Bastilje. Leta 1784, potem ko je Mirabeau napisal vrsto člankov, ki so razkrili zlorabe kraljevega sodnega sistema in prakso zadrževanja zapornikov brez sojenja, je bila uporaba trdnjave kot zapora ukinjena.

Konec februarja 1791 je množica več kot tisoč delavcev iz predmestja Saint-Antoine, ki so jo spodbujali člani kluba Cordeliers in jo je vodil Antoine Joseph Santerre, odkorakala proti gradu, ki ga je, kot se je govorilo, krona pripravljala za politične zapornike, in se z lomilkami in krampi lotila rušenja, saj je bila Bastilja pred kratkim porušena. Delo je prekinil markiz de Lafayette, ki je zaprl več voditeljev, kar so pariški delavci izzvali z zasmehovanjem.Christopher Hibbert, The Days of the French Revolution 1980:133f.

Po francoski revoluciji je bil grad označen za simbol zatiranja, nato pa ga je Napoleon I. ponovno uporabil za zapornike, premeščene iz zapora Temple v Parizu. Napoleon je zapor Temple porušil, da bi preprečil, da bi postal rojalistično svetišče Marije Antoanete, ki je bila tam zaprta. V Vincennesu sta razstavljena dva zgodovinska predmeta iz zapora Temple: oklepna vrata zaporniške celice in peč iz keramičnih ploščic, ki je bila prvotno v celici Marije Antoanete.

Med vladavino Napoleona sta bila grad in njegove stavbe precej prenovljena, da bi služila kot vojaški arzenal. Nova lesena tla so Sainte-Chapelle razdelila na zgornje in spodnje nadstropje, preurejena pa je bila v skladišče streliva. Paviljon kralja in paviljon kraljice sta postala vojašnica za garnizijo. Večina stolpov obdajajočega obzidja, ki so bili v slabem stanju, je bila porušena, z izjemo Stolpa vasi, ki je še vedno ohranil svojo prvotno višino, in Stolpa gozdov, ki se je prej porušil. Jarek je bil tudi prizorišče znane usmrtitve vojvode Enghien, ki se je zgodila 21. marca 1804. Obtožili so ga, da je poskušal ponovno vzpostaviti kraljevo vlado. V jarku so posadili vrbo, da bi označili kraj, kjer so ga usmrtili, in je tam še danes.

Leta 1814, po Napoleonovem porazu v Rusiji, ko so se zavezniške vojske Šeste koalicije približevale Parizu, je gradu poveljeval general Pierre Daumennil. Daumesnil je imel leseno nogo, ki je nadomestila ud, ki ga je izgubil v bitki pri Wagramu (5.–6. julija 1809). Ko so zavezniki zahtevali njegovo predajo, je Daumenil odgovoril: »Vincennes bom predal, ko bom dobil nazaj nogo.« Končno se je strinjal, da se bo trdnjave odpovedal šele, ko mu bo to ukazal novopečeni kralj Ludvik XVIII.

Konec 19. stoletja – vojaška baza in javni park Med restavracijo in julijsko monarhijo, v prvi polovici 19. stoletja, sta grad in park uporabljala vojska, zlasti topništvo; leta 1826 je bila tam odprta topniška šola. Okoliški park je bil uporabljen za vojaške vaje in kot strelišče. V prvi polovici 19. stoletja so bile v parku zgrajene tri ločene utrdbe, ki so služile kot del obrambe mesta. Sredi stoletja so bile ločene utrdbe povezane v en zelo velik vojaški kompleks. Stavbe samega gradu in njegove okolice so bile del parka kot del novih mestnih utrdb. Nekateri deli srednjeveških kompleksov so bili spremenjeni, da bi se prilegali novemu obrambnemu načrtu.

Pod Napoleonom III. je bila Sainte-Chapelle de Vincennes razglašena za zgodovinsko znamenitost, leta 1854 pa je Eugene Viollet-le-Duc začel obnovo kapele. Grad je leta 1913 dobil status znamenitosti, čeprav se je obnova začela šele po prvi svetovni vojni.

Tik pred letom 1860 je Napoleon III. začel graditi tudi obsežen nov javni park jugovzhodno od Pariza, Vincennski gozdiček, po vzoru Bois de Boulogne, ki ga je začel graditi na drugi strani mesta. Ozemlje Vincennskega gozdička, z izjemo vojaških oporišč, je bilo 24. julija 1860 odstopljeno mestu Pariz in postalo del 12. okrožja Pariza.