Jernov rokopis ali Martinova senca je psihološko-zgodovinski roman slovenskega pesnika in pisatelja Mateja Bora (pravo ime Vladimir Pavšič). Roman je izšel leta 1993 v Ljubljani pri založbi ČZP Enotnost. Obsega 241 strani in je razdeljen na tri dele.

Vsebina

Prvi del V prologu knjige izvemo, da bo zgodbo pripovedoval Jern Jeruc, sin nadučitelja Štefana Jeruca iz Šentlovrenca. Nekoč je bil novinar, danes pa je "upokojenec brez pokoja". Prišel je v lovsko kočo, kjer bo pisal o sebi in svojem pokojnem prijatelju Martinu. Verjame, da pisanje, podobno kot hipnoza, človeku omogoča dostop do pozabljenih in potlačenih spominov. Skozi pisanje želi odkriti, ali je kriv ali ne. Ko je bil Jern še redaktor, je dekle, ki je pretipkavalo njegove rokopise, opazilo, da eden izmed njih ni pisan v njegovi pisavi, temveč v pisavi njegovega prijatelja. Jern se je zgrozil, saj je najprej pomislil, da se je duh prijatelja naselil vanj. Odločil se je poklicati dr. Viranta, specialista za grafologijo in psihiatra, vendar je z njim kmalu obupal. Čeprav mu je doktor potrdil, da je pisava res Martinova, mu o svoji preteklosti ni bilo prijetno govoriti. Zato se Jern raje odloči nadaljevati s pisanjem o Martinu in njuni skupni prijateljici ter svojo resnico dognati sam (Bor 1993).

Jernov oče je bil tako dober, da se mu je dobrota začela upirati, zato se je trudil, da ne bi postal podoben očetu. V šoli se je upiral njemu in njegovim načelom ter si tako prislužil slabo oceno iz vedenja. Štefan je vsako leto deset učencev iz različnih šol povabil v počitniško šolo "Dobrota ni sirota", tisto leto pa tudi svojega sina. Povabljeni so namreč bili samo najboljši in najslabši učenci. Kljub otepanju se Jern udeleži šole, saj je bila povabljena tudi Hojnikova Tina, hči nekega trgovca, ki je že odkar pomni njegova velika ljubezen. Hodil je v njihovo trgovino in že misel, da je nekje blizu, mu je bila dovolj, ona pa ga ni nikoli opazila. Nekega dne pa so prodali trgovino in se odselili s Šmohorja. Od takrat je ni videl, zato se je veselil počitniške šole, vendar Tina ni prišla.

Nekaj let kasneje Jern doživi, kot ga opiše, svoje najlepše poletje, kljub popravnemu izpitu iz matematike. Njegovi sestrični in Tina se povabijo k njim na počitnice. Ni je videl od poletne šole, v tem času pa ji je pisal pesmi in ljubezenska pisma. Sicer si ji teh ni upal poslati, eno pa je, ki pa mu ga je vrnila slovnično, pravopisno popravljenega z rdečim črnilom. Bil je tako osramočen, da si nikomur ni upal pogledati v oči, pismo pa je vseeno od časa do časa prebral, saj je po njem pisala njena roka. Po tem pismu je pustil gimnazijo ter se vpisal na oficirsko šolo, kjer je neuspešno poskušal storiti samomor. Ko si je opomogel, pa so ga poslali nazaj v šolo. Ko so sestrični, Matilda in Sava, ter Tina prispele, je Jern bil v dilemi, kako naj jo pozdravi, da ne bo razkril svojih čustev in da bo izpadel, kar se da ravnodušno. Sestrični sta se norčevali iz njegove nerodnosti, zato je iz kljubovanja poljubil Tino na usta in od vznemirjenosti prebedel naslednjo noč (Bor 1993).

V gimnaziji so se ga po vrnitvi iz oficirske šole vsi izogibali, razen Martina, ki je verjel, da je Jern nadarjen in da lahko s svojim pisanjem dostopa do nezavednega in opiše svoje bližnje srečanje s smrtjo. Njegovo poletje je potekalo tako, da je cele noči prebedel in pisal, zjutraj pa se je vseeno zbujal ob petih, da bi lahko bil čez dan prost. Pogosto so se hodili kopat k potoku, kjer je Martin izvajal trike, ki so pritegnili pozornost vseh, razen Tine. Enkrat pa ga je Tina povabila, da se skupaj potopita in tako ukanita staro ženico češ da sta se utopila. Tini se je zdel Jern smešen s svojo nerodnostjo, on pa se ji je želel dokazati, zato jo je ponovno poljubil. Tina se mu ni upirala, vendar se je takoj zatem ujezila, ker si je drznil preveč. Zaradi nedolžne nesreče pri skoku v potok, si je opraskala čelo in ga prosila naj jo pelje zdravniku, vendar si je hitro premislila in predlagala, da gresta peš na Vrhe. Med hojo ji Jern, ko ga vpraša, zakaj je želel storiti samomor, prizna, da se je ustrelil zaradi nje. Njej se je to zdelo imenitno in neumno obenem. Ulegla sta se sredi gozdne poti, Tina se je smejala Jernovim imitacijam svojega očeta, a kljub navideznemu zbližanju, se Tina Jernu ni zdela nič manj nedosegljiva kot prej.

Ko sta se vračala nazaj, se je spotaknila in zdrsela po strmini. Jern ji je skušal pomagati, vendar ga je zapeljal pogled na njeno pazduho. Začel jo je poljubljati in se je strastno polastil, dokler ga ni sama ustavila. Ponudil ji je vožnjo domov, a ga je zavrnila. Srečala sta Martina, ki se je vračal peš iz Ljubljane. Tino je lepo pozdravil, sama pa si po kratkem klepetu z Martinom premisli in sprejme njegovo povabilo s kolesom. Tina in Martin sta se odpeljala, Jern pa se je spominjal, kako sta se z Martinom prvič spoznala (Bor 1993).

Martin je namreč vodil literarni krožek v sedmem razredu gimnazije, ko je on bil v petem. Pohvalil je njegovo dramo in kasneje postal njegov mentor. Živel je pri svoji teti in stricu, postajnem načelniku, na železniški postaji. Eno leto je Jern na povabilo njegove tete, ki ga ni marala, bival z njim. Takrat sta se sprla zaradi njegovih zmečkanih hlač, ki si jih ni nikoli likal. Teta je namreč takšno obleko pripisovala beračem, Martin pa ga je zagovarjal, ker ga je imel za genija. Videl ga ni že vsaj pol leta, saj je študiral zgodovino v Ljubljani.

Jern pa je opazil, da se je v enem semestru precej spremenil, postal je bolj samozavesten, odločen. Ni mogel, da ne bi razmišljal, kje hodita Tina in Martin, zato se je iz nesreče med potjo domov napil žganja. Ko se je ponoči vrnil domov, so vsi še bedeli. Tudi Martin je ostal pri njih in skupaj z dekleti in njegovim očetom spiritiziral. Materina zbadljiva pripomba o Tini, ga je tako vznemirila, da je kričeč in vinjen odšel v sobo in zaspal. Zbudil ga je Martin, ki mu je očital, da ju je pustil na cedilu, saj sta ga čakala pri vaški gostilni. Rekel mu je, da je njegov oče zanimiv človek, Jern pa ga je opozoril, da je oče malce nor. Ukvarjal se je namreč s spiritiziranjem – pogovori z duhovi (Bor 1993).

Naslednji večer sta Martin in oče spet spiritizirala, Martin je sprva sodeloval bolj iz vljudnosti. Ker Jern ni hotel sodelovati, se je Martinu pridružila Tina. Poklicala sta nekega duha in Martin ga je vprašal, v koga je Tina zaljubljena. Izpisala sta samo prve tri črke imena, ki so bile M, A in R, Tina je takoj zatem zbežala iz sobe. Jern je posumil, da je Martin sam prestavljal kozarec "transcendentalne postaje", zato ga je povabil, da gresta skupaj spiritizirat v njegovo sobo, da bi to preveril. Najprej sta poklicala Jernovega pokojnega strica, za katerega je bil prepričan, da ga Martin ne pozna. Vprašala sta ga o njegovi smrti in duh strica je odgovoril, kar je Jerna pretreslo. V naslednjih dneh sta spiritizirala vsako noč. Jern je bil osramočen in obseden z nevednostjo, Martin pa je verjel, da ga je usoda izbrala. Pogovarjala sta se z duhovi velikih osebnosti, kot so Cankar, Murn, Kosovel, Goethe, Sokrat … Jern je pri vsem tem ostajal v stiku z resničnostjo, Martina pa so duhovi povsem obsedli. Za njuno dejavnost nista nikomur povedala, Martin pa se je v tem času preselil k njemu, da ju nič ne bi motilo. Med enim izmed procesov je nek duh rekel: "Pusti Tino Tinu". Jern je začel sumiti, da je Martinova blaznost pravzaprav obsedena ljubezen, ki jo čuti do Tine. Med dvema prijatelja je bilo vedno več napetosti. Tina in Martin sta se zbližala, Jern pa je v tišini hrepenel in žaloval za svojo ljubeznijo. Za cel dan se je zaprl v svojo sobo in reševal matematiko, ki je postala njegovo zatočišče, pod oknom pa je poslušal Tinino hihitanje, ko je z Martinom igrala pingpong.

Po Tininem predlogu so se naslednji dan odpravili na izlet na Višco. Oče in Martin sta hodila spredaj in se pogovarjala o parapsihologiji, Sava in Matilda sta ju poslušali, Tina in Jern pa sta hodila zadaj. Tina mu je pravila, da je podoben svojemu očetu, kar pa njemu nikakor ni bilo po godu, saj se je trudil, da le ne bi bil kot on. Tino so začele boleti noge, zato je predlagala, da sedeta. Ker ji je bilo vroče, ga je prosila, naj ji pomaga sleči srajco, nato pa si je sama slekla še nedrc, se ulegla in čakala, kaj bo storil. Bil je vse bolj vznemirjen in se odločil, da bo igral vlogo izkušenega ljubimca, vendar mu te vloge ni uspelo odigrati do konca. Tina, ki ga je poprej zelo premišljeno napeljala do tega, si je nejevoljno oblekla krilo in preostalo obleko ter nadaljevala s potjo, on pa je potrt in osramočen hodil za njimi. To noč so prespali pri očetovem prijatelju Zamerniku, ki je na Višci imel kočo. Ko so se vrnili, je Tina opazila, da je med potjo izgubila ruto, zato je Martina prosila, naj gre z njo, da jo poiščeta. Jern pa je užaloščen, ker ni povabila njega, sedel za mizo in vase zlival tropinovec in šmarnico. Izkazalo se je, da je bila Tinina ruta ves čas v koči, skupaj z Martinom pa sta se vrnila vsa zasopla in rdeča. Jern je čutil razočaranje, ljubosumje, jezo nad sabo in vsemi ostalimi. Začel je jokati, pijan je prepeval pesmi, se drl na očeta, kateremu je tako zameril, da mu je podoben, in mu zabrusil, da on ni njegov sin. Ni prenesel tega, da so ljudje v njem vedno videli njegovega očeta. Skoraj bi ga udaril, če ga Martin ne bi zadržal za roko. V zahvalo pa mu je iz pijane nevoščljivosti ponudil Tino. Nato se je zavlekel v drvarnico, kjer bi se zadušil v žagovini, če ga ne bi rešila Sava. Naslednje jutro se je zbudil sredi gozda brez spomina na poslednjo noč. Martin ga je našel še pijanega in prepirljivega. Jern je začel pogovor o spiritiziranju in Martinu očital naivnost, celo blaznost, Martin pa se je branil in mu želel dopovedati, da se je v njegovi duši naselil duh Leonida Andrejeva. Njun razgovor se je končal z Jernovim vpitjem, naj se Martin strezni in preneha s to blaznostjo. Martin mirno odide, zanj je to bila edina možna razlaga za Jernovo vedenje večer prej. Prepiru je prisluškovala Sava, ki je Jernu povedala, da tudi Tina spiritizira z njim, in ko se je vračal nazaj, je razmišljal, kako dekletu, ki ga ima rad, povedati, da je njegov rival duševno neuravnovešen. Vrnil se je v kočo ter ugotovil, da sta se Tina in Martin odpravila na Limbarsko goro (Bor 1993).

Drugi del