Kanjon reke Fraser je pomembna reliefna oblika reke Fraser, kjer se ta hitro spušča skozi ozke skalne soteske v Obalnem gorovju na poti od Notranje planote Britanske Kolumbije do doline Fraser. Pogovorno se izraz kanjon Fraser pogosto uporablja za vključitev kanjona Thompson od Lyttona do Ashcrofta, saj tvorita isto smer s cesto, ki jo pozna večina ljudi, čeprav naj bi se dejansko začel nad jezerom Williams pri kanjonu Soda Creek blizu istoimenskega mesta.

Geologija

Kanjon je nastal v miocenu (pred 23,7–5,3 milijona let), ko se je reka zarezala v dvignjeno Notranjo planoto. Od severnega Caribooja do Fountaina reka sledi liniji ogromnega preloma Fraser, ki poteka po osi sever-jug in se nekaj kilometrov nižje od Lillooeta sreča s prelomom Yalakom. V pečinah vzdolž kanjona Fraser so prisotni izdanki lave. Predstavljajo vulkansko aktivnost v južni skupini Chilcotin v obdobju pliocena, vulkanski izpusti pa niso bili odkriti.

Geografija

Kanjon se razteza 270 kilometrov severno od Yala do sotočja z reko Chilcotin. Njegov južni del je pomemben prometni koridor proti notranjosti z obale, kjer potekata železnici Canadian National Railway in Canadian Pacific Railways ter Trans-Canada Highway, izklesana v skalnih stenah, številne stranske razpoke v kanjonu pa premostijo mostovi in ​​​​establi. Pred dvojno tirnostjo teh železnic in večjimi nadgradnjami avtoceste 1 (Trans Canada Highway) je bilo potovanje skozi kanjon še bolj negotovo kot danes. V času mejne dobe je bil glavna ovira med Spodnjim kopnim in Notranjo planoto, ozke poti vzdolž njegovih skalnatih sten, mnoge od njih le malo boljše od zarez, vklesanih v granit, z nekaj oprijemi, pa so primerjali s kozjimi stezami.

Severno od Lyttona sledi cesta BC Highway 12, nato pa od Lillooeta do Paviliona cesta BC Highway 99 (daljši konec ceste Sea-to-Sky, čeprav na tem območju ne nosi tega imena). Proga British Columbia Railway (ki jo zdaj upravlja CN) sledi istemu odseku kanjona od Lillooeta do tik za Pavilionom. Med tem mestom in ustjem reke Chilcotin so le grobe rančerske ceste, teren pa je mešanica kanjonskih globin, ki jih obdajajo sušne brežine in visoke planote. Med Pavilionom in Lillooetom je rečna soteska največja, reka pa se duši skozi vrsto ozkih sotesk, ki jih obdajajo visoke pečine, čeprav jo nad temi pečinami še vedno obdajajo široke brežine, ki stojijo na prednjem robu gorskih verig, ki obdajajo sotesko.

Vrata pekla

Pri Vratih pekla (Hells Gate), blizu Boston Bara, se stene kanjona dvigajo približno 1000 metrov nad brzicami. Ribje steze ob rečnem bregu omogočajo selivskim lososom, da obidejo skalni plaz, ki je preusmeril reko med miniranjem proge Canadian Northern Railway leta 1913. Območje okoli Vrat pekla nosi ime Black Canyon, kar je lahko bodisi sklicevanje na barvo skal med dežjem bodisi ime skupnosti, zgrajene na pečinah tukaj med zlato mrzlico v kanjonu Fraser. Na mestu, kjer so nekoč živeli železniški delavci, je bila leta 1971 zgrajena turistična atrakcija, ki obiskovalce čez Vrat pekla popelje z nihalko.

V Siski, nekaj minut južno od Lyttona, sta mostova Cisco, dva železniška mostova na grlu skalnate soteske. Od juga proti severu je bila Canadian Pacific na zahodni strani kanjona, Canadian National pa na vzhodni. V Siski železnici zamenjata strani: CP – 160-metrski rešetkasti most – prečka na vzhodu, CN na 250-metrskem jeklenem ločnem mostu čez CP pa je zdaj na zahodu. Železnici imata zdaj dogovor, ki dovoljuje smerno vožnjo skozi kanjon vse do Basque. Vsi vlaki proti vzhodu (CN, CP in Via Rail's Canadian proti vzhodu) vozijo po progi CP. Vsi vlaki proti zahodu (CN, CP, Via Rail's Canadian proti zahodu) uporabljajo tire CN.

Zgornji kanjon Fraser Severno od Lillooeta ozke skalne police dušijo reko tik ob sotočju s spodnjim kanjonom reke Bridge in tvorijo oviro za selitev rib, zaradi česar je to mesto od antičnih časov do danes najbolj prometno ribolovno območje staroselcev na reki. Domneva se, da je bilo tukaj več kot 10.000 pripadnikov Prvih narodov iz vseh plemen notranjosti.

Podkanjoni Številni odseki reke Fraser so poimenovani po svojih lastnih imenih, začenši z Malim kanjonom med Yalom in Spuzzumom, ki je uradno najnižji del kanjona Fraser (čeprav v regionalnem smislu Hope, 32 kilometrov južneje, velja za kanjonsko mesto in za južni izhod kanjona, ker je cesta od te točke postala težja; reka je plovna do Yala). Med Spuzzumom in Boston Barom je bil v času zlate mrzlice znan kot Veliki kanjon ali Črni kanjon; obstaja več poimenovanih podkanjonov Velikega kanjona, najbolj znan je kanjon Vrata pekla (v nekaterih opisih je Črni kanjon pod Hell's Gate). Nad Velikim kanjonom so kanjon Lillooet, kanjon Fountain, kanjon Glen Fraser, kanjon Moran, kanjon High Bar, kanjon French Bar in še več vse do kanjona Soda Creek blizu Quesnela. Od tam gorvodno reka teče v širšem območju, toda v dolini Robson med Prince Georgeom in Tête Jaune Cacheom reka vstopi v Veliki kanjon Fraserja. Črni kanjon je bil kraj istoimenskega barakarstva, katerega večina je bila na brveh na obzidju temnih skalnih pečin.

Skoraj vsi pritoki reke Fraser imajo kanjone različnih velikosti; redke izjeme vključujejo Pitt in Chilliwack v spodnji dolini Fraser. Kanjon Thompson, od Lyttona do Ashcrofta, je zaporedje velikih kanjonov, nekateri od njih so tudi poimenovani, čeprav ga večina prebivalcev Britanske Kolumbije in popotnikov smatra za del kanjona Fraser. Drugi pomembni kanjoni na pritokih vključujejo kanjon Coquihalla, kanjon Bridge River, kanjon Seton in sosednji kanjon Cayoosh, kanjon Pavilion, kanjon Vermilion (Slok Creek) in kanjon Churn Creek. Reka Chilcotin ima tudi več podkanjonov, prav tako reka Chilko, predvsem kanjon Lava in še en Črni kanjon.

Zgornji kanjoni Na reki Fraser so še drugi kanjoni, ki ne veljajo za del kanjona, zlasti pri potoku Soda Creek med jezerom Williams in Prince George. Uradni, a sorazmerno majhen Veliki kanjon Fraserja je v zgornjem delu reke skozi jarek Skalnega gorovja, približno 115 km gorvodno od Prince Georgea in približno 20 km gorvodno od sotočja Fraserja z reko Bowron. Kljub svojemu imenu je Veliki kanjon Fraserja le ena zahrbtna brzica v plitvi skalni soteski in nima niti tako razburkane vode niti globine in strmosti kanjona, kot jo najdemo na območju južno od Big Bara do Lillooeta ali med Boston Barom in Yalom.

Skoraj vse reke in potoki, ki napajajo Fraserja od juga do Williams Lakea, imajo svoje kanjone, ki se odpirajo v Fraser ali pa so le nekaj kilometrov stranske doline. Med njimi so Marble Canyon, Churn Creek, reka Chilcotin, reka Bridge, jezero Seton in potok Cayoosh, reka Stein, reka Nahatlatch, reka Coquihalla in nešteto manjših potokov, ki obdajajo reko med Kanaka Barom in Yaleom.

Predori Kanadska pacifiška železnica ima na odseku od Yala do Lyttona vsaj 30 predorov, eden od njih pa je dolg do pol milje. Predori Fraser Canyon Highway so bili zgrajeni od pomladi 1957 do 1964 kot del projekta Trans-Canada Highway. Skupno je sedem predorov, najkrajši je dolg približno 57 metrov; najdaljši pa je dolg približno 610 metrov in je eden najdaljših v Severni Ameriki. So med Yaleom in Boston Barom.

Od juga proti severu so to: Yale (dokončan leta 1963), Saddle Rock (1958), Sailor Bar (1959), Alexandra (1964), Hell's Gate (1960), Ferrabee (1964) in China Bar (1961). Predor Hell's Gate je edini predor, ki nima luči, predor China Bar pa je edini predor, ki potrebuje prezračevanje.

Predora China Bar in Alexandra imata opozorilne luči, ki jih kolesarji aktivirajo, preden vstopijo vanje. To je bilo potrebno, ker so predori v krivini. Pričakuje se, da bo tudi predor Ferrabee dobil enake opozorilne luči, saj je tudi sam ukrivljen.

Zgodovina Na ustju kanjona arheološko najdišče dokumentira prisotnost ljudstva Stó:lō na tem območju od zgodnjega holocena, pred 8000 do 10.000 leti po umiku ledenika Fraser. Raziskave dlje po reki na arheološkem najdišču Keatley Creek, blizu Paviliona, segajo v leto 8000 pred Kristom, ko je ogromno jezero, ki ga je ustvaril zemeljski plaz nekaj kilometrov južno od današnjega mesta, zapolnilo današnji kanjon nad Lillooetom.

Med zlato mrzlico v kanjonu Fraser v letih 1858–1860 je njegove bregove in mesta naselilo 10.500 rudarjev in nešteto privržencev. Vojna v kanjonu Fraser in vrsta dogodkov, znanih kot McGowanova vojna, so se zgodili med zlato mrzlico. Drugi pomembni dogodki, povezani s kanjonom, so gradnja ceste Cariboo Wagon Road in gradnja Kanadske pacifiške železnice.

Reka je plovna med Boston Barom in Lillooetom ter tudi med Big Bar Ferryjem in Prince Georgeom ter naprej, čeprav so bile brzice pri Soda Canyonu in drugod še vedno težke za številne parnike, ki so pluli po reki v 19. in začetku 20. stoletja. Prva ladja s krmnim kolesom, ki je prečkala brzice, je bila Skuzzy, ki je bila zgrajena z večprekatnim trupom, da se ne bi potopila zaradi poškodb zaradi skal. Uporabljali so jo za prevoz opreme in zalog med gradnjo Kanadske pacifiške železnice, ki se je začela v 1880-ih.

Z gradnjo Kanadske pacifiške železnice so bili uničeni ključni deli ceste Cariboo Wagon Road, saj na ozkih, strmih pobočjih nad reko ni bilo prostora tako za železnico kot za cesto. Posledično sta bili mesti Lytton in Boston Bar odrezani od cestnega dostopa do preostalega dela province, razen po težavni cesti za vozove do Lillooeta preko Fountaina. V dobi avtomobilizma in po izgradnji Kanadske severne železnice v letih 1904–05 je bila skozi kanjon zgrajena novejša različica ceste. Cesta Fraser Canyon je bila raziskana leta 1920 in zgrajena v letih 1924–25, prehodna trasa pa je bila na voljo po dokončanju (drugega) visečega Alexandrinega mostu leta 1926. Ta je bila znana kot cesta Cariboo in cesta 1 do izgradnje in označitve za Transkanadsko cesto (okoli leta 1962).

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Reke v Kanadi