Trans-Canada Highway (; okrajšano TCH ali T-Can ali preprosto Trans-Canada) () je transkontinentalni zvezno-pokrajinski cestni sistem, ki poteka skozi vseh deset kanadskih provinc, od Tihega oceana na zahodni obali do Atlantskega oceana na vzhodni obali. Glavna smer se razteza 7476 kilometrov čez državo, kar je ena najdaljših tovrstnih poti na svetu. Cestni sistem je prepoznaven po značilnih oznakah poti iz javorjevih listov na belem in zelenem, čeprav so v nekaterih provincah manjše razlike v oznakah.
Čeprav je Transkanadska cesta po definiciji cestni sistem, ki ima več vzporednih poti po večjem delu države, se izraz Transkanadska cesta pogosto nanaša na glavno smer, ki jo sestavljajo cesta 1 (Britanska Kolumbija, Alberta, Saskatchewan in Manitoba), ceste 11, 17 in 417 (Ontario), ceste 40, 25, 20 in 85 ter cesta 185 (Quebec), cesta 2 (New Brunswick), ceste 104 in 105 (Nova Škotska) ter cesta 1 (Nova Fundlandija in Labrador). Ta glavna pot se začne v Viktoriji v Britanski Kolumbiji in konča v St. John'su v Novi Fundlandiji in Labradorju, poteka skozi devet od desetih provinc in povezuje večino večjih mest v državi, vključno z Vancouvrom v Britanski Kolumbiji, Calgaryjem v Alberti, Regino v Saskatchewanu, Winnipegom v Manitobi, Ottawo v Ontariu, Montrealom in mestom Quebec v Quebecu ter Frederictonom v Novem Brunswicku. Ena od osmih vzporednih poti glavne poti se povezuje z deseto provinco, Otokom princa Edvarda.
Čeprav so tudi druge vzporedne poti v sistemu tehnično gledano del ceste Trans-Canada Highway, se običajno štejejo za sekundarne poti ali pa za povsem različne ceste. Na primer, cesta 16 v zahodni Kanadi je del sistema cest Trans-Canada Highway, vendar se skoraj izključno imenuje cesta Yellowhead Highway in je pod tem imenom pogosto prepoznana kot lastna cesta. Za primerjavo, cesta 1 v zahodni Kanadi se vedno imenuje cesta Trans-Canada Highway in ima bistveno večji promet, saj poteka skozi več večjih mest kot manj pomembna cesta 16 (Yellowhead) TCH. Zato cesta 1 običajno velja za del glavne ceste Trans-Canada Highway, medtem ko cesta 16 ne, čeprav jo lahko štejemo za drugi glavni koridor, saj služi severnejšemu pasu večjih mest in ima svoj pacifiški terminal.
Čeprav je omrežje TCH strogo transkontinentalni cestni sistem in ne vstopa v nobeno od treh severnih kanadskih ozemelj ali teče do meje med Kanado in Združenimi državami Amerike, je del celotnega kanadskega nacionalnega cestnega sistema (NHS), ki zagotavlja povezave s Severozahodnimi ozemlji, Jukonom in mejo, čeprav NHS (razen odsekov TCH) ni označen.
Pristojnost in oznaka
Kanadski nacionalni cestni sistem ni pod zvezno pristojnostjo ali koordinacijo, saj sta gradnja in vzdrževanje cest v celoti v pristojnosti posameznih provinc, ki urejajo tudi številčenje poti na Transkanadski cesti. Zahodne province so prostovoljno uskladile svoje številke cest, tako da je glavna transkanadska pot označena kot cesta 1, pot Yellowhead pa kot cesta 16. Otok princa Edvarda in Nova Fundlandija in Labrador prav tako označujeta cesto 1 kot svoj odsek TCH, medtem ko New Brunswick uporablja cesto 2 (ločena pomembna cesta – čeprav ne TCH – je cesta 1 v tej provinci). Vzhodno od Manitobe se številke cest spreminjajo na vsaki provincialni meji ali znotraj province (zlasti v Ontariu in Quebecu), ko se TCH navezuje na ločene provincialne ceste (ki se pogosto nadaljujejo kot poti, ki niso TCH, zunaj določenih odsekov) na poti. Poleg tega Ontario in Quebec uporabljata standardne pokrajinske cestne ščite za oštevilčenje cest znotraj svojih meja, vendar ob njih nameščata neštevilčne ščite Transkanadske ceste, da jo označita. Ker je bila trasa Transkanadske ceste sestavljena iz odsekov že obstoječih pokrajinskih cest, je malo verjetno, da bo Transkanadska cesta kdaj imela enotno oznako po vsej državi.
Zasnova in standardi ocest Za razliko od sistema meddržavnih cest v Združenih državah Amerike sistem Transkanadskih cest nima nacionalnega gradbenega standarda in je bil prvotno zgrajen večinoma kot dvopasovna cesta z nekaj večpasovnimi odseki, podobno starejšemu sistemu oštevilčenih cest Združenih držav Amerike. Posledično se standardi gradnje cest med provincami in mesti precej razlikujejo. V večjem delu Britanske Kolumbije, Ontaria, Otoka princa Edvarda ter Nove Fundlandije in Labradorja je sistem Transkanadskih cest še vedno v prvotnem dvopasovnem stanju. Britanska Kolumbija aktivno dela na preoblikovanju svojega odseka ceste 1 vzhodno od Kamloopsa v štiripasovno avtocesto. Alberta, Saskatchewan in Manitoba so večino svojega južnega omrežja Transkanadskih cest razširili na štiri pasove. V Quebecu se večina odsekov omrežja TCH prekriva z cestami Autoroute v provinci. New Brunswick je edina provinca, kjer je glavna trasa Trans-Canada Highway po celotni dolžini štiripasovna.
Tako kot nekdanja ameriška cesta 66 (Route 66) tudi številni odseki Trans-Canada Highway, ki niso del ceste, pogosto tvorijo glavne ulice skupnosti, domovi in podjetja pa so neposredno ob Trans-Canada Highway.
Trans-Canada Highway ni vedno prednostna pot med dvema mestoma ali celo čez državo. Na primer, velika večina prometa, ki potuje med Hopeom in Kamloopsom v Britanski Kolumbiji, poteka po cesti Coquihalla Highway prek Merritta in ne po daljši trasi Trans-Canada Highway. Drug primer je, da se bo velik del prometa na dolge razdalje med zahodno in vzhodno Kanado peljal proti jugu v Združene države Amerike in uporabljal sistem meddržavnih cest, namesto po Trans-Canada Highway skozi severni Ontario.
Zgodovina Predhodne poti Zgodaj je bil velik del trase Transkanadske ceste prvič raziskan za izgradnjo Kanadske pacifiške železnice konec 19. stoletja, poti, po kateri je kasneje sledil velik del glavne trase TCH.
Transkanadska cesta ni bila prva cesta čez Kanado. V Britanski Kolumbiji so bile prej ceste Crowsnest Highway, Big Bend Highway in Cariboo Highway, ki so bile vse zgrajene v času velike depresije. Številne prejšnje ceste v Britanski Kolumbiji so bile večinoma makadamske in so imele veliko pogostih prehodov s trajekti čez celinsko obalo na širokih rekah in jezerih. V Alberti je odsek med Calgaryjem in Banffom obstajal pred Morleyjevo potjo (danes cesta 1A), ki je bila vozna od leta 1910 in asfaltirana v 1930-ih. Prva pot čez osrednje Kanadsko Skalno gorovje, ki je povezovala Calgary z Britansko Kolumbijo, je bila cesta Banff–Windermere, ki je bila odprta leta 1922 in je zdaj označena kot cesta 93. Odseki cest čez prerije obstajajo od 1920-ih. Makadamska cestna povezava čez severni Ontario (cesta 17) je bila zgrajena od leta 1931. Čeprav je bil ta odsek večinoma odprt do poznih 1930-ih, ni bil v celoti dokončan do leta 1951 (predvsem zaradi druge svetovne vojne, ki je prekinila gradnjo). Kljub vrzeli pa so vozila še vedno lahko prečkala okrožje s trajekti, ki so jih prevažali po relativno kratkem odseku nedokončane ceste, bodisi po železnici bodisi po vodi, cesta 11 pa je bila do Hearsta z vzhoda dokončana do leta 1937, do Nipigona pa do leta 1943.
Odprtje Sistem je bil odobren z Zakonom o transkanadskih cestah iz leta 1949, gradnja pa se je začela leta 1950. Cesta je bila uradno odprta leta 1962 z dokončanjem odseka Rogers Pass med Goldenom in Revelstokeom. Ta odsek ceste je obšel prvotno cesto Big Bend, zadnji preostali odsek makadamske ceste na trasi. Po prvotnem dokončanju je bila transkanadska cesta najdaljša neprekinjena cesta na svetu. Gradnja drugih krakov se je nadaljevala do leta 1971, ko je bila v zgornji dolini Fraser vzhodno od Prince Georgea dokončana zadnja vrzel na cesti 16, nakar je bilo cestno omrežje ocenjeno kot dokončano.
Od dokončanja (1960–2000) Ko je bila Transkanadska cesta prvič odprta, je bila skoraj izključno dvopasovna po celotni dolžini čez državo. Čeprav je takrat veljala za veliko izboljšavo makadamskih cest in trajektov, ki jih je nadomestila, so kmalu začeli verjeti, da ni zadostna za obvladovanje naraščajočega obsega prometa. Zato je več provinc začelo graditi prerazporeditve, širitve cest in dvojne odseke ceste kot odgovor na pomisleke glede pretoka prometa in varnosti.
V Britanski Kolumbiji je bila leta 1960 odprta trasa hitre ceste Upper Levels Freeway skozi Metro Vancouver z dokončanjem drugega ozkega prehoda, ki je TCH omogočil, da obide ulice središča Vancouvra in ozek most Lions Gate. Štiripasovna cesta Upper Levels Freeway je bila zgrajena po relativno nizkih standardih, z ozkimi pasovi, nizkimi nadvozi in brez ustreznih izvennivojskih priključkov. V tem stanju ostaja še danes. Med letoma 1962 in 1964 je bila cesta 1 preusmerjena na novo štiripasovno obvoznico med Vancouvrom in Chilliwackom. Ta odsek ceste je bil prvotno del serije cest 400 Britanske Kolumbije, dokler oznake ni nadomestila cesta 1. Trasa ceste na Trans-Canada med Chilliwackom in Hopeom se je odprla leta 1986. Z odprtjem predora Cassiar leta 1990 so se zaobšli zadnji nizi semaforjev v Vancouvru, s čimer je celotna trasa ceste Trans-Canada skozi Lower Mainland postala avtocesta. Vsi obvozni odseki ceste so bili vključeni v različna mestna in podeželska cestna omrežja. Starejše ceste v Lower Mainlandu so bile večinoma zgrajene kot zasnova parkwayev s širokimi, gozdnatimi razdelilnimi pasovi in nizkimi nadvozi (konfiguracija cest, ki je bila takrat običajna po vsej Severni Ameriki). Po odprtju ceste Coquihalla leta 1986 je bila Trans-Canada Highway skozi kanjon Fraser deležna manj prometa, ker je obvoznica skrajšala vožnjo med Hopeom in Kamloopsom za 90 minut. Vendar je bila pot ohranjena kot del sistema Trans-Canada Highway in velja za slikovito pot ter dragocen del krožne ture Fraser Country Circle. Odprtje Coquihalle je bilo tudi gospodarska katastrofa za številna mesta vzdolž odseka kanjona Fraser Highway na Trans-Canada Highway, saj je večina potovalnih in turističnih dejavnosti vzdolž poti hitro usahnila, ko je večina prometa stekla po novi avtocesti. Mesta so še vedno v veliki meri prikrajšana za bogastvo, nekatera pa so skoraj zapuščena. Po drugi strani pa je Merritt, ki je na sredini nove avtoceste Coquihalla, doživel razcvet in še naprej raste kot turistično in potovalno središče. Projekt Coquihalla je tudi preusmeril cesto 1 (TCH) v novo obvoznico okoli Kamloopsa. Načrti za cesto, ki bi obšla ali odpravila prometne zastoje in nevarnosti na cesti vzdolž prometne poti od Victorie do Nanaima na otoku Vancouver, so bili odpovedani med recesijo, ki je sledila zlomu borze leta 1987.
V Alberti je bila med letoma 1964 in 1972 Trans-Canada Highway popolnoma preusmerjena iz nekdanje dvopasovne trase vzdolž reke Bow v novo, bolj neposredno štiripasovno avtocesto med Banffom in Calgaryjem, kar je povzročilo obvoz več mest, kot sta Canmore in Cochrane. Pred to spremembo je eden prvih krožišč v Kanadi obstajal na cesti 1 na križišču "vhod" za Banff vsaj od 1950-ih do približno leta 1980, ko ga je nadomestila avtocesta. V preostalem delu narodnega parka Banff je bil velik del predhodne ceste 1 v 1960-ih obvožen z novo dvopasovno cesto. Ta nova cesta je bila nato v fazah, ki so se začele okoli leta 1980, podvojena. Prvotna pot med Banffom in Lake Louise ostaja kot Bow Valley Parkway in Lake Louise Drive, medtem ko je bil odsek čez prelaz Kicking Horse Pass opuščen in je zdaj odprt le za pešce in kolesarje. Med letoma 1973 in 1990 je bila cesta razširjena od Calgaryja do meje s Saskatchewanom. Leta 1970 so bili narejeni načrti za cesto s šestimi do osmimi pasovi, ki bi vodila Transkanadsko cesto skozi srce severnega Calgaryja, vendar je bil načrt zaradi protestov državljanov kmalu opuščen.