Marca 1980 se je na gori sv. Helena v okrožju Skamania v zvezni državi Washington v Združenih državah Amerike začela vrsta vulkanskih eksplozij in piroklastičnih tokov. Z vrha se je pojavila vrsta freatskih eksplozij, ki so se stopnjevale skoraj dva meseca, dokler ni 18. maja 1980 ob 8:32 zjutraj prišlo do večjega eksplozivnega izbruha. Izbruh, ki je imel indeks vulkanske eksplozivnosti 5, je bil prvi v sosednjih Združenih državah Amerike po precej manjšem izbruhu Lassen Peaka v Kaliforniji leta 1915. Pogosto velja za najbolj katastrofalen vulkanski izbruh v zgodovini ZDA.

Pred izbruhom je nastala vrsta potresov in epizod izbruha pare, ki jih je povzročilo vbrizgavanje magme na plitvo globino pod vulkanom, ki je ustvarilo veliko izboklino in sistem razpok na severnem pobočju gore. Potres ob 8:32:11 PDT (UTC−7) 18. maja 1980 je povzročil, da se je celotna oslabljena severna stena odmaknila, kar je bil največji subaerialni zemeljski plaz v zabeleženi zgodovini. To je omogočilo, da je delno staljena kamnina, bogata z visokotlačnim plinom in paro, nenadoma eksplodirala proti severu proti jezeru Spirit Lake v vroči mešanici lave in zdrobljene starejše kamnine ter prehitela zemeljski plaz. Izbruhani steber se je dvignil 24 km v ozračje in odložil pepel v enajstih ameriških zveznih državah in različnih kanadskih provincah. Hkrati so se sneg, led in več celih ledenikov na vulkanu stopili, kar je oblikovalo vrsto velikih laharjev (vulkanskih blatnih plazov), ki so segali vse do reke Columbia, skoraj 80 km proti jugozahodu. Manj hudi izbruhi so se nadaljevali še naslednji dan, kasneje istega leta pa so jim sledili drugi veliki, a ne tako uničujoči izbruhi. Toplotna energija, sproščena med izbruhom, je bila enaka 26 megatonam TNT.

Ubitih je bilo približno 57 ljudi, med njimi gostilničar in veteran prve svetovne vojne Harry R. Truman, fotografa Reid Blackburn in Robert Landsburg ter vulkanolog David A. Johnston. Na stotine kvadratnih milj je bilo spremenjenih v pustinjo, kar je povzročilo več kot milijardo dolarjev škode (kar ustreza 3,5 milijarde dolarjev leta 2024), ubitih je bilo na tisoče živali, gora sv. Helena pa je na severni strani ostala s kraterjem. V času izbruha je bil vrh vulkana v lasti železnice Burlington Northern Railroad, pozneje pa je zemljišče od železnice pridobila ameriška gozdarska služba. (adapted public domain text). Območje je bilo kasneje ohranjeno v Nacionalnem vulkanskem spomeniku Mount St. Helens, zaradi izbruha pa je država mesec maj razglasila za mesec ozaveščanja o vulkanih, na gori Mt. St. Helens ali v regiji pa potekajo dogodki, na katerih se razpravlja o izbruhu, varnostnih pomislekih in v spomin na izgubljena življenja med naravno nesrečo.

Priprave na izbruh Gora sv. Helena je mirovala od svojega zadnjega obdobja aktivnosti v 1840-ih in 1850-ih do marca 1980. Več manjših potresov, ki so se začeli 15. marca, je nakazovalo, da se je magma pod vulkanom morda začela premikati. 20. marca ob 15.45 po pacifiškem standardnem času je plitev potres z magnitudo 4,2, s središčem pod severnim bokom vulkana nakazal vrnitev vulkana iz 123 let mirovanja. Postopoma naraščajoči potresni roj je nasitil seizmografe območja in začel dosegati vrhunec okoli poldneva 25. marca, vrhunec pa je dosegel v naslednjih dveh dneh, vključno s potresom z magnitudo 5,1 po Richterjevi lestvici med skupno 174 sunki magnitude 2,6 ali več.

V aprilu in maju so se potresi z magnitudo 3,2 ali več pojavljali z nekoliko naraščajočo hitrostjo, s petimi potresi z magnitudo 4 ali več na dan v začetku aprila in osmimi na dan v tednu pred 18. majem. Sprva ni bilo videti neposrednih znakov izbruha, vendar so bili iz zračnih opazovanj zabeleženi manjši potresni plazovi snega in ledu, ki jih je povzročil potres.

27. marca ob 12.36 so freatski izbruhi (eksplozije pare, ki jih povzroči magma, ki nenadoma segreje podtalnico) izbruhnili in razbili kamnino iz starega kraterja na vrhu, pri čemer so izkopali nov krater, širok 75 m in v zrak poslali steber pepela približno 2,1 km. Do tega datuma se je na območju vrha razvil tudi 4,9 km dolg sistem razpok, ki se je raztezal proti vzhodu. Sledilo je še več potresnih rojev in vrsta eksplozij pare, ki so pepel poslale 3000 do 3400 m nad njihov izbruh. Večina tega pepela je padla med 5 in 19 km od njegove odprtine, nekaj pa ga je odneslo 240 km južno do Benda v Oregonu ali 460 km vzhodno do Spokana v Washingtonu.

Drugi, novi krater in modri plamen so opazili 29. marca. Plamen je bil vidno izbruhnjen iz obeh kraterjev in je verjetno nastal zaradi gorenja plinov. Statična elektrika, ki je nastala iz oblakov pepela, ki so se kotalili po vulkanu, je sprožila strele, dolge do 3 km. 30. marca so poročali o triindevetdesetih ločenih izbruhih, 1. aprila pa so prvič zaznali vse močnejše harmonične tresljaje, kar je geologe vznemirilo in guvernerja Dixyja Leeja Raya spodbudilo, da je 3. aprila razglasil izredne razmere. Guverner Ray je 30. aprila izdal izvršni ukaz, s katerim je okoli vulkana ustvaril 'rdečo cono'; vsakdo, ki je bil ujet v tem območju brez prepustnice, se je soočil z globo v višini 500 dolarjev (kar ustreza 1900 dolarjem v letu 2024) ali šestmesečno zaporno kaznijo. To je mnogim lastnikom koč preprečilo obisk njihove nepremičnine.

Do 7. aprila je bil skupni krater velik 520 x 370 m in globok 150 m. Ekipa USGS je v zadnjem tednu aprila ugotovila, da se je del severne stene sv. Helense s premerom 2,4 km premaknil navzven za vsaj 82 m. Do konca aprila in v začetku maja se je ta izboklina povečevala za 1,5 do 1,8 m na dan, do sredine maja pa se je razširila za več kot 120 m proti severu. Ko se je izboklina premikala proti severu, se je vrh za njo postopoma pogrezal in tvoril kompleksen, spuščen blok, imenovan graben. Geologi so 30. aprila oznanili, da je drsenje območja izbokline največja neposredna nevarnost in da bi takšen zemeljski plaz lahko sprožil izbruh. Te spremembe v obliki vulkana so bile povezane s splošno deformacijo, ki je do sredine maja povečala prostornino vulkana za 0,13 km3. To povečanje prostornine je verjetno ustrezalo prostornini magme, ki je prodrla v vulkan in deformirala njegovo površino. Ker je vdirajoča magma ostala pod zemljo in ni bila neposredno vidna, so jo imenovali kriptodom, v nasprotju s pravo lavno kupolo, ki je bila izpostavljena na površini.

7. maja so se nadaljevali izbruhi, podobni tistim marca in aprila, v naslednjih dneh pa se je izboklina približala svoji največji velikosti. Vsa aktivnost je bila omejena na 350 let staro vršno kupolo in ni vključevala nobene nove magme. Pred dogodkom 18. maja je bilo zabeleženih približno 10.000 potresov, večina pa je bila skoncentrirana v majhnem območju manj kot 2,6 km neposredno pod izboklino. Vidni izbruhi so prenehali 16. maja, kar je zmanjšalo zanimanje javnosti in posledično število gledalcev na tem območju. Zaradi naraščajočega javnega pritiska so uradniki v soboto, 17. maja, dovolili vstop 50 vozilom lastnikov nepremičnin v nevarno območje, da bi zbrali vso svojo lastnino. Naslednji izlet je bil načrtovan za 10. dopoldne naslednjega dne, v nedeljo, ko ni bilo prisotnih več kot tristo drvarjev, ki bi običajno delali na tem območju.

Do vrhunca izbruha je dacitna magma, ki je vdrla v vulkan, severno pobočje potisnila navzven za skoraj 150 m in segrela vulkanski sistem podzemne vode, kar je povzročilo številne eksplozije, ki jih je poganjala para (Freatska erupcija).

Plaz in klimaksna faza

Ko se je 18. maj zdanilo, aktivnost gore sv. Helena ni kazala nobenih sprememb v primerjavi z vzorcem prejšnjega meseca. Stopnje gibanja izboklin in emisij žveplovega dioksida ter odčitki temperature tal niso pokazali nobenih sprememb, ki bi kazale na katastrofalen izbruh. Vulkanolog ameriške geološke službe David A. Johnston je bil na dolžnosti na opazovalnem mestu približno 10 km severno od vulkana. Ob 6.00 zjutraj Johnstonove meritve niso pokazale nobene nenavadne aktivnosti.

Ob 8:32 zjutraj je potres z magnitudo 5,1, katerega središče je bilo neposredno pod severnim pobočjem, sprožil zdrs tega dela vulkana, približno 7–20 sekund po sunku, nekaj sekund kasneje pa je sledil glavni vulkanski izbruh. Zrušitev sektorja, največji subaerialni zemeljski plaz v zabeleženi zgodovini, se je premikala s hitrostjo od 180 do 250 km/h in se premaknila čez zahodni krak jezera Spirit Lake. Del je zadel 350 m visok greben približno 10 km severneje. Del zemeljskega plazu se je razlil čez greben, večina pa se je premaknila 21 km po reki North Fork Toutle in njeno dolino napolnila do 180 m globoko z naplavinami plazu. Pokrito je bilo območje približno 62 km², skupna prostornina nanosa pa je bila približno 2,9 km³.

Znanstveniki so lahko rekonstruirali gibanje plazu iz serije hitrih fotografij Garyja Rosenquista, ki je kampiral 18 km stran od eksplozije . Rosenquist, njegova skupina in njegove fotografije so preživeli, ker je eksplozijo odbila lokalna topografija 1,6 km stran od njegove lokacije.

Večina nekdanje severne strani sv. Helensa se je spremenila v 27 km dolgo odlagališče ruševin, povprečno debelo 46 m; najdebelejši plaz je bil 1,6 km pod jezerom Spirit Lake, najtanjši pa na njegovem zahodnem robu. Plaz je začasno premaknil vode jezera Spirit Lake na greben severno od jezera v velikanskem valu, visokem približno 180 m. To je nato ustvarilo 90 m visok plaz ruševin, ki so jih sestavljale vračajoče se vode in tisoči izruvanih dreves in štorov. Nekatera od njih so ostala nedotaknjena s koreninami, večina pa je bila nekaj sekund prej odtrgana na štoru zaradi eksplozije pregretega vulkanskega plina in pepela, ki je takoj sledila in prehitela prvotni plaz. Ruševine so bile prenesene skupaj z vodo, ko se je vrnila v svoj bazen, kar je dvignilo gladino jezera Spirit Lake za približno 61 m.

Štiri desetletja po izbruhu so na jezeru Spirit Lake in bližnjem jezeru sv. Helens še vedno plavajoče preproge iz hlodov, ki spreminjajo položaj glede na veter. Preostala drevesa, zlasti tista, ki se niso popolnoma odtrgala od korenin, so se zaradi lastne teže postavila pokonci in postala premočena, pogreznila pa so se v blatne sedimente na dnu, kjer v anaerobni in mineralno bogati vodi okamnevajo. To omogoča vpogled v druga najdišča s podobnim fosilnim zapisom.

Piroklastični tokovi Začetni bočni udar

Plaz je izpostavil dacitno magmo v vratu gore sv. Helens precej nižjemu tlaku, zaradi česar je plinsko nabita, delno staljena kamnina in visokotlačna para nad njo eksplodirala nekaj sekund po začetku zemeljskega plazu. Eksplozije so izbruhnile skozi zadnji del zemeljskega plazu in odnesle kamnite ostanke proti severu. Nastali udar je piroklastični tok usmeril bočno. Sestavljen je bil iz zelo vročih vulkanskih plinov, pepela in plovca, ki so nastali iz nove lave, ter zdrobljene stare kamnine, ki se je oprijela tal. Eksplozija se je sprva gibala s hitrostjo približno 350 km/h, nato pa se je hitro pospešila na približno 1080 km/h in je morda za kratek čas presegla hitrost zvoka.

Piroklastični tok materiala je prešel čez premikajoči se plaz in se razširil navzven, pri čemer je opustošil pahljačasto območje s premerom 37 km x 31 km. Skupno je bilo podrtih približno 600 km2 gozda, ekstremna vročina pa je uničila drevesa kilometre za območjem izbruha. Na mestu izbruha stranski udar verjetno ni trajal dlje kot približno trideset sekund, vendar se je proti severu širil in širil oblak udara, ki se je nadaljeval še približno minuto.

Pregreti tok materiala je vodo v jezeru Spirit Lake in reki North Fork Toutle uparil, kar je ustvarilo večjo, sekundarno eksplozijo, ki jo je bilo slišati vse do Britanske Kolumbije, Montane, Idaha in severne Kalifornije, vendar mnoga območja bližje izbruhu (na primer Portland v Oregonu) eksplozije niso slišala. Ta tako imenovana 'mirna cona' se je radialno raztezala nekaj deset kilometrov od vulkana in je nastala zaradi kompleksnega odziva zvočnih valov izbruha na razlike v temperaturi in gibanju zraka v atmosferskih plasteh ter v manjši meri na lokalno topografijo.