Kanadsko obalno gorovje () je pomembno gorovje v pacifiškem obalnem gorovju v zahodni Severni Ameriki, ki se razteza od jugozahodnega Jukona preko Aljaškega gorovja Panhandle in skoraj celotne obale Britanske Kolumbije proti jugu do reke Fraser. Ime gorovja izhaja iz bližine morske obale in se pogosto imenuje Obalno gorovje. Gorovje vključuje vulkanske in nevulkanske gore ter obsežna ledena polja Pacifiškega in Mejnega gorovja ter severni konec vulkanskega sistema, znanega kot Kaskadni vulkani. Obalno gorovje je del večjega gorskega sistema, imenovanega Severnoameriške Kordiljer (tudi Pacifiško obalno gorovje ali Pacifiški gorski sistem), ki vključuje Kaskadno gorovje, Otoško gorovje, Olimpijsko gorovje, Oregonsko obalno gorovje, Kalifornijsko obalno gorovje, gorovje Saint Elias in gorovje Chugach. Obalno gorovje je del ameriških Kordiljer – španskega izraza za obsežno verigo gorskih verig – ki je sestavljena iz skoraj neprekinjenega zaporedja gorskih verig, ki tvorijo zahodno hrbtenico Severne Amerike, Srednje Amerike, Južne Amerike in Antarktike.
Obalno gorovje je dolgo približno 1600 kilometrov in v povprečju široko 300 kilometrov. Južne in jugovzhodne meje gorovja obdajata reka Fraser in Notranja planota Britanske Kolumbije, medtem ko njegov skrajni severozahodni rob omejujeta reki Kelsall in Tatshenshini na severnem koncu Aljaškega panhandla, za katerim je gorovje Saint Elias, in prelaz Champagne na ozemlju Jukon.S. Holland, Landforms of British Columbia, Province of British Columbia, 1976, pp 41 map from Bulletin 48: Landforms of British Columbia Gorovje, na zahodnih območjih prekrito z gostim zmernim deževnim gozdom, se dviga do močno poledenelih vrhov, vključno z največjimi ledenimi polji zmernih zemljepisnih širin na svetu. Na vzhodnih pobočjih se gorovje zožuje v suho Notranjo planoto in subarktične borealne gozdove gorovja Skeena in planote Stikine.
Obalno gorovje je del Pacifiškega ognjenega obroča – obroča vulkanov in pripadajočih gora okoli Tihega oceana – in vsebuje nekatere najvišje gore Britanske Kolumbije. Mount Waddington je najvišja gora Obalnega gorovja in najvišja, ki leži v celoti znotraj Britanske Kolumbije, je severovzhodno od vrha zaliva Knight z nadmorsko višino 4019 metrov.
Geografija Obalno gorovje sestavljajo trije predeli, znani kot Pacifiško gorovje, gorovje Kitimat in Mejno gorovje. Pacifiško gorovje je najjužnejši predel Obalnega gorovja, ki se razteza od spodnjega dela reke Fraser do Bella Coola. V ta predel so vključeni štirje od petih glavnih obalnih ledenih pokrovov v južnem Obalnem gorovju. To so največji ledeni pokrovi zmernih zemljepisnih širin na svetu in napajajo številne večje reke. Razen sečnje in velikega smučišča v letovišču Whistler je večina zemljišč v gorovju popolnoma nerazvita. Gora Waddington, najvišja gora Obalnega gorovja, leži v gorovju Waddington v Pacifiškem gorovju.
Severno od Pacifiškega gorovja leži osrednji predel, znan kot gorovje Kitimat. Ta predel se razteza od reke Bella Coola in kanala Burke na jugu do reke Nass na severu.
Tretja in najsevernejša podrazdelitev Obalnih gora je Mejno gorovje, ki se razteza od reke Nass na jugu do reke Kelsall na severu. Je tudi največja podrazdelitev Obalnih gora, ki se razteza od meje med Britansko Kolumbijo in Aljasko proti severu v Jukon in obdaja zahodno stran porečja reke Jukon vse do prelaza Champagne, severno od katerega je Jukonsko gorovje. Mejno gorovje vključuje več velikih ledenih polj, vključno z ledenim poljem Juneau med Juneaujem na Aljaski in jezerom Atlin v Britanski Kolumbiji ter ledeno kapo Stikine, ki leži med spodnjim tokom reke Stikine in reke Whiting.
Ker je Obalno gorovje vzhodno od Tihega oceana, ima velik vpliv na podnebje Britanske Kolumbije, saj silijo vlažen zrak iz Tihega oceana, da se dvigne, zaradi česar se na zahodnih pobočjih, kjer so bujni gozdovi, spuščajo močne padavine. Te padavine so med najmočnejšimi v Severni Ameriki. Vzhodna pobočja so relativno suha in manj strma ter ščitijo notranjost Britanske Kolumbije pred pacifiškimi vremenskimi sistemi, kar ima za posledico suha, topla poletja in suhe, hladne zime.
Za vzhodnimi pobočji je 154.635 km² velika planota, ki zaseda južni in osrednji del Britanske Kolumbije, imenovana Notranja planota. V Notranjo planoto je vključena tudi združevalna vrsta plastovitih tokov bazaltne lave. Ta zaporedja tekočih vulkanskih kamnin pokrivajo približno 25.000 km² Notranje planote in imajo prostornino približno 1800 km³, kar tvori veliko vulkansko planoto, zgrajeno na vrhu Notranje planote. Severno od Notranje planote na severovzhodnih pobočjih gorovja leži ogromno gorato območje, ki ga geografi poznajo kot Notranje gorovje, ki vključuje sosednje gore Skeena, Cassiar in Hazelton.
Geologija Izvor in rast Obalno gorovje je sestavljeno iz deformiranih magmatskih in metamorfoziranih strukturno kompleksnih predterciarnih kamnin. Te izvirajo iz različnih lokacij po vsem svetu: območje je zgrajeno iz več različnih terenov različnih starosti s širokim razponom tektonskega izvora. Poleg tega se oceanska skorja pod Tihim oceanom na južnem delu gorovja subducira in tvori linijo vulkanov sever-jug, imenovano Vulkanski pas Garibaldi (GVB), severni podaljšek Kaskadni vulkanov na severozahodu Združenih držav Amerike, ki vsebuje najbolj eksplozivne mlade vulkane v Kanadi. Severneje severozahodni strukturni trend Obalnega gorovja delno leži v velikem kontinentalnem razkolu, ki je odgovoren za nastanek več vulkanov. Ti vulkani so del Severne kordiljerske vulkanske province, vulkansko najbolj aktivnega območja v Kanadi.
Eruptivna obdobja na otoškem in Omineškem loku
Prvi dogodek se je začel pred 130 milijoni let, ko se je skupina aktivnih vulkanskih otokov približala že obstoječemu celinskemu robu in obali Severne Amerike. Ti vulkanski otoki, ki jih geologi poznajo kot Otoški otoki, so nastali na že obstoječi tektonski plošči, imenovani Otoška plošča, s subdukcijo nekdanje Farallonske plošče na zahodu v zgodnjem paleozoiku. Ta subdukcijska cona beleži še eno subdukcijsko cono na vzhodu pod starodavnim oceanskim bazenom med Otoškimi otoki in nekdanjim celinskim robom Severne Amerike, imenovanim Ocean Bridge River. Ta razporeditev dveh vzporednih subdukcijskih con je nenavadna, saj na Zemlji obstaja zelo malo dvojnih subdukcijskih con; Filipinski mobilni pas ob jugovzhodni obali Azije je primer sodobne dvojne subdukcijske cone. Ko se je Otoška plošča zaradi nenehne subdukcije pod ocean Bridge River približala že obstoječemu kontinentalnemu robu, so se Otoški otoki približali nekdanjemu kontinentalnemu robu in obali zahodne Severne Amerike, kar je podpiralo že obstoječi vulkanski lok na nekdanjem kontinentalnem robu Severne Amerike, imenovan Omineški lok. Ko se je Severnoameriška plošča premaknila proti zahodu, Otoška plošča pa proti vzhodu do starega kontinentalnega roba zahodne Severne Amerike, se je ocean Bridge River sčasoma zaprl zaradi nenehne subdukcije pod ocean Bridge River. To subdukcijsko območje se je pred 115 milijoni let sčasoma zagozdilo in popolnoma zaprlo, s čimer se je končal Omineški lok, Otoški otoki pa so trčili in oblikovali Otoški pas. Stiskanje, ki je nastalo zaradi tega trka, je zdrobilo, razlomilo in zložilo kamnine vzdolž starega kontinentalnega roba. Otoški pas se je nato z magmo, ki se je sčasoma ohladila in ustvarila veliko maso magmatskih kamnin, pri čemer je nastala nova kontinentalna meja, privarilo na že obstoječi kontinentalni rob. Ta velika masa magmatskih kamnin je največji granitni izdanek v Severni Ameriki.
Obdobje izbruha obalnega loka Zadnji dogodek se je začel, ko se je Farallonska plošča še naprej podrivala pod novim kontinentalnim robom, potem ko sta se Otoška plošča in Otoški otoki trčili s starim kontinentalnim robom, kar je pred približno 100 milijoni let v pozni kredi podprlo nov kontinentalni vulkanski lok, imenovan Obalni gorski lok. Magma, ki se je dvigala s Farallonske plošče pod novim kontinentalnim robom, se je dvignila skozi novo nakopičeni Otoški pas in v starejše magmatske kamnine Otoškega pasu vbrizgala ogromne količine granita. Na površini so se vzdolž kontinentalnega roba zgradili novi vulkani. Poimenovan po Obalnih gorah, je bila osnova tega loka verjetno zgodnjekredne in poznojurske intruzije z Otoških otokov.
Eden glavnih vidikov, ki se je spremenil zgodaj med Obalnim gorskim lokom, je bil status severnega konca Farallonske plošče, dela, ki je danes znan kot plošča Kula. Pred približno 85 milijoni let se je plošča Kula odcepila od plošče Farallon in oblikovala srednjeoceanski greben, ki ga geologi poznajo kot greben Kula-Farallon. Ta sprememba je očitno imela nekaj pomembnih posledic za regionalni geološki razvoj. Ko je bila ta sprememba končana, se je vulkanizem v območju Coast Range Arc vrnil in deli loka so se v pozni kredi znatno dvignili.Geology of a Transpressional Orogen Developed During Ridge-Trench ... - Google Books. Books.google.ca. Retrieved on 2013-07-21. To je začelo obdobje nastajanja gora, ki je prizadelo velik del zahodne Severne Amerike, imenovano Laramidska orogeneza. Predvsem veliko območje desne transpresije in jugozahodno usmerjenega narivnega preloma je bilo aktivno od 75 do 66 milijonov let. Velik del zapisa te deformacije so preglasile strukture iz terciarne dobe, območje krednega desnega narivnega preloma pa je bilo očitno zelo razširjeno. V tem obdobju so ogromne količine staljenega granita vdrle v močno deformirane oceanske kamnine in različne fragmente iz že obstoječih otoških lokov, večinoma ostanke oceana Bridge River. Ta staljeni granit je sežgal stare oceanske sedimente v bleščečo metamorfno kamnino srednje stopnje, imenovano skrilavec. Starejši vdori obalnega loka so se nato pod vročino in pritiskom kasnejših vdorov deformirali in spremenili v plastovito metamorfno kamnino, znano kot gnajs. Na nekaterih mestih so se mešanice starejših vdornih kamnin in prvotnih oceanskih kamnin pod močno vročino, težo in pritiskom popačile in ukrivile, da so ustvarile nenavadne vrtinčaste vzorce, znane kot migmatit, ki so se med postopkom zdeli skoraj staljeni.
Vulkanizem se je začel zmanjševati vzdolž loka pred približno 60 milijoni let med albijsko in aptsko favno v obdobju krede. To je bilo posledica spreminjajoče se geometrije plošče Kula, ki se je postopoma razvila bolj severno gibanje vzdolž pacifiškega severozahoda. Namesto da bi se podrivala pod pacifiškim severozahodom, se je v zgodnjem eocenu plošča Kula začela podrivati pod jugozahodnim Jukonom in Aljasko. Vulkanizem vzdolž celotne dolžine Obalnega gorovja se je ustavil pred približno 50 milijoni let in mnogi vulkani so zaradi erozije izginili. Od Obalnega gorovja so do danes ostali granitni izdanki, ki so nastali, ko je magma vdrla in se ohladila v globini pod vulkani, pri čemer so nastali sedanji Obalni vrhovi. Med nastajanjem intruzij pred 70 in 57 milijoni let je bilo severno gibanje plošče Kula morda med 140 mm in 110 mm na leto. Vendar pa so druge geološke študije ugotovile, da se je plošča Kula premikala s hitrostjo do 200 mm na leto.
Vrhovi najvišjih relativnih višin
Gora/vrh višina (m)Prom. (m) LegaMount Waddington4019 m3289 mMonarch Mountain3555 m2930 mSkihist Mountain2968 m2463 mMount Ratz3090 m2430 mMount Queen Bess3298 m2355 mRazorback Mountain3183 m2253 mWedge Mountain2892 m2249 mOtter Mountain2692 m2242 mKwatna Peak2290 m2225 mScud Peak2987 m2172 m
Sklici
Zunanje povezave
Coast Mountains In: BC Geographical Names Coast Mountains In: The Canadian Encyclopedia
Kategorija:Gore v Kanadi Kategorija:Gore v Združenih državah Amerike