Narodni park Jasper v Alberti v Kanadi je največji narodni park v Skalnem gorovju Alberte, ki se razteza na 11.000 km2. Ustanovljen je bil leta 1907 kot gozdni park Jasper, leta 1930 preimenovan v narodni park in leta 1984 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Je severno od narodnega parka Banff in zahodno od Edmontona. V parku so ledeniki ledenega polja Columbia, izviri, jezera, slapovi in gore.
Zgodovina Prvi narodi Ozemlje, ki ga obsega današnji narodni park Jasper, so že od nekdaj naseljevali ljudstva Nakoda, Cree, Secwépemc in Dane-zaa. Na čelu jezera Jasper so našli konice izstrelkov Plainview, ki segajo v obdobje med 8000 in 7000 pr. n. št. V stoletjih med tem časom in ustanovitvijo parka se je raba zemljišč Prvih narodov spreminjala glede na dolgoročne podnebne spremembe in glede na ciklične vzorce števila kopitarjev, zlasti losov, jelenov in občasno karibujev. Od 1790-ih let so se lovci in pastirski lovci Haudenosaunee in Nipissing v velikem številu preselili na vzhodno stran Skalnega gorovja, zlasti okoli izvirov rek Athabasca in Smoky, večina jih je bila zaposlenih v Severozahodni družbi. V začetku 19. stoletja je v regiji živelo na stotine ljudstev Haudenosaunee in Anishinaabe.
Trgovina s krznom V iskanju nove poti do reke Columbia je brigada Davida Thompsona decembra 1810 dosegla zgornji tok Athabasce, vodil jo je vodnik Haudenosaunee po imenu Thomas. Po nekaj tednih lova in priprav na potovanje čez prelaz Athabasca je skupina pustila Williama Henryja s svojim zalogovnikom ter zgradila kočo in lopo. Domneva se, da je bila Henryjeva hiša severno od današnjega Old Fort Pointa, čez reko Athabasca od mesta Jasper. Thompsonova brigada je prečkala prelaz Athabasca januarja 1811 in se vrnila maja 1812, nakar je bila stara utrdba zapuščena.
Leta 1813 je François Decoigne zgradil novo skladišče za oskrbo za Severozahodno družbo na jezeru Brûlé. Ime narodnega parka Jasper izvira po Jasperju Hawsu, trgovcu s krznom, rojenem v Marylandu, ki je leta 1817 prevzel poveljstvo nad postojanko, ki je kasneje postala znana kot Jasperjeva hiša. Pot čez prelaz Athabasca je bila preveč naporna za prevoz velikih količin krzna. Imenovala se je York Factory Express in je povezovala Hudsonov zaliv s Pacifikom ter se je uporabljala predvsem za prevoz korespondence in ljudi čez celinsko razvodnico.
V zgodnjih 1820-ih je britanska vlada prisilno združila Hudsonov zaliv s Severozahodno družbo, novi guverner George Simpson pa je obiskal območje, da bi pregledal postojanke in se odločil o operativnih spremembah. Simpson je leta 1824 naročil glavnemu trgovcu J. F. Larocqueu, naj zgradi postojanko na jezeru Cranberry ali Moose v prelazu Yellowhead. Larocque je namesto tega zgradil 8 koč na mestu, kjer se danes nahaja mesto Jasper. Naslednje leto je Simpson obiskal Larocquejevo hišo in jo takoj ukazal zapreti.
Še posebej med letoma 1826 in 1829 se je prelaz Yellowhead uporabljal tudi za prevoz kritičnega blaga – zlasti usnja – do postojank v Novi Kaledoniji. Vloga Jasper House je bila olajšati potovanja čez te prelaze z zagotavljanjem konj (ali krpelj) in drugih potrebščin brigadam, ki so se premikale proti zahodu. Okoli leta 1829, med upravljanjem Michela Klynea, je bila Jasper House preseljena višje po reki Athabasca, severno od jezera Jasper. Do sredine 1840-ih je postojanka občasno trgovala tudi s krznoma s skupinami Haudenosaunee in Métis, ki so se redno zadrževale v bližini, ter s Secwépemc iz zahodnega dela prelaza Yellowhead. Ti prebivalci zgornjih rek Athabasca, Snake Indian in Smoky so dobavljali znatno število krzna bobrov, kun in risov. Družba je kasneje ocenila, da je bilo leta 1836 lokalno avtohtono prebivalstvo približno 200.
Ob koncu tega obdobja delovanja, leta 1846, je Jasper House gostila več pomembnih popotnikov. Aprila je prispel duhovnik Pierre-Jean De Smet, ki ga je spremljala razširjena družina Louisa Kwarakwanteja, ki je štela 36 članov. Kwarakwante, imenovan tudi Calahoo in Sončni popotnik, je s svojo družino živel na tem območju od leta 1801 in se poročil ter trgoval s sosednjimi Haudenosauneeji, Creeji in Dane-zai. De Smet je še naprej opravljal obrede in lovil z družino Kwarakwanteja in poštnega upravitelja Colina Fraserja, preden je 25. aprila nadaljeval pot po Athabasci in 6. maja prečkal prelaz s konjem. Roche De Smet, gora tik zahodno od Jasper Housea, je bila poimenovana v njegovo čast.
Malo preden je dosegel prelaz, je De Smet srečal poročnika Henryja Jamesa Warreja in Mervina Vavasourja, ki sta vohunila za Britance v Oregonu in se vračala proti vzhodu z brigado Hudson's Bay Company in 15 avtohtonimi nosači. Warre in družba sta zdaj čez prelaz zamenjala krplje za konje in nadaljevala pot do Jasper House. Warre je skiciral dolino reke Whirlpool in Jasper House; slednja prikazuje brunarice postojanke in številne tipije avtohtonih družin.
Tistega novembra je prispel umetnik Paul Kane, ki je skiciral dolini Athabasca in Whirlpool z razglednih točk, vključno z jezerom Brûlé, Jasper House in Old Fort Point. Te ilustracije prikazujejo zlahka prepoznavne značilnosti, kot so Roche Miette (ki jo je imenoval Meayets Rock), gora Pyramid Mountain (Kaskade) in Pyramid Bench. V primerjavi s sodobnim stanjem pokrajine je na Kanejevih skicah veliko manj vegetacije, kar poudarja posledice skoraj stoletja gašenja požarov, potem ko je vlada leta 1907 začela upravljati območje. Pred Kanejevim obiskom so bili v dolini Athabasca požari v letih 1795, 1808, 1830 in 1840. Kanejevi zapiski opisujejo Jasper House kot tri bedne brunarice.
Od leta 1847 je bila postojanka neaktivna, dokler je podjetje leta 1858 ni ponovno odprlo, glavni dejavnik pa je bil Henry John Moberly. Moberly je trgoval z Louisom Kwarakwantejem, ki ga je tudi vodil. Moberly je imel z Kwarakwantejevo hčerko Suzanne (rojeno leta 1824 v Jasper House) dva sinova: Ewana leta 1859 in Johna leta 1861. Moberly je junija 1861 odstopil iz podjetja in oktobra odpotoval s Suzanne v Lac St. Anne, da bi se poročil. Kmalu zatem sta se razšla, Moberly se je odpravil na vzhod, Suzanne pa se je vrnila na območje Jasperja, da bi vzgajala svoje otroke.
Podjetje Hudson's Bay je še naprej dvakrat letno pošiljalo zaposlene v Jasper House, da bi od lokalnega avtohtonega prebivalstva zbirali stalno zalogo krzna, dokler leta 1874 končno za vedno ni zaprlo postaje. Avtohtona ljudstva na tem območju so še naprej dobavljala krzna, vendar so jih zbirali na manj oddaljenih postajah, kot so Edmonton, Lac La Biche in Lesser Slave Lake. Leta 1910 so bili ostanki Jasper Housea uničeni. Leta 1924 je bil razglašen za nacionalno zgodovinsko območje.
Ustanovitev parka Jasper Gozdni park Jasper je bil ustanovljen z zveznim odlokom sveta 14. septembra 1907. Približno 12.950 kvadratnih kilometrov je bilo izdolbenih iz gozdnega rezervata Skalnega gorovja in je pokrivalo območje, ki ga na zahodu omejuje celinska meja, na jugu meja med porečjema Athabasca in Severni Saskatchewan, na severu ravna črta na 53°35′ severne zemljepisne širine in na vzhodu "vznožje vznožja". Meja je bila nekoliko pojasnjena z drugim odlokom sveta leta 1909, vendar ker območje ni bilo raziskano, je jugovzhodni del ostal nejasen še leta.
Ustanovitev parka so spodbudili načrti za gradnjo dodatnih kanadskih transkontinentalnih železnic, zgrajenih skozi Edmonton, Kanadske severne železnice in Grand Trunk Pacific Railway, ki naj bi prečkale Skalno gorovje pri prelazu Yellowhead. Načrtovano je bilo, da se park Jasper razvije v alpsko letovišče, podobno narodnemu parku Banff, takrat znanemu kot park Skalnega gorovja, z železniško postajo, turističnimi hoteli in servisnim mestom. Namen parka Jasper je bil zavzeti enako mesto ob železnici, kot ga je narodni park Banff že imel ob Kanadski pacifiški železnici. Skupaj so bili gorski parki namenjeni kot nekakšno igrišče v divjini za delavce srednjega razreda, protistrup za slabo počutje sodobnega življenja.
Vendar pa je bila vizija divjine, na kateri je temeljil razvojni načrt parka Jasper, v nasprotju s prisotnostjo dolgoletnih Metisov v parku, od katerih so mnogi potomci belih in haudenosaunee trgovcev s krznom in lovcev, ki so jih v 19. stoletju zaposlovali North West Company in Hudson's Bay Company. Leta 1909 je bilo šest družin Métis, ki so živele v parku Jasper, razglašenih za skvoterje, plačano jim je bilo nadomestilo za izboljšave zemljišča, vključno z zgradbami, jarki in ograjami, ter jim je bilo ukazano, naj zapustijo park.
Z sprejetjem Zakona o gozdnih rezervatih in parkih Dominiona iz leta 1911 je gozdni park Jasper prešel pod upravo novo ustanovljene podružnice za parke Dominion pri Ministrstvu za notranje zadeve pod vodstvom komisarja za parke Jamesa Harkina, takrat se je ime spremenilo v preprosto park Jasper. Minister za notranje zadeve Frank Oliver je razširil celotno velikost gozdnega rezervata, vendar je dramatično zmanjšal parke v njem. Jasper se je zmanjšal na pas 16 kilometrov severno in južno od železnice, ki je tisto leto dosegla park. Turistična destinacija, ki zdaj meri le 2600 km², je bila oropana številnih svojih največjih znamenitosti, kot so jezero Maligne, gora Edith Cavell in ledeniško polje Columbia.
Pod Harkinom naj bi kanadski nacionalni parki izpolnjevali dvojno nalogo varstva divjine in gospodarskega razvoja – predvsem kot turistične destinacije. Zlasti je Oddelek za parke izrecno prepovedal lov v Jasperju in drugih gorskih parkih, s čimer je obsodil stoletno zgodovino lova za samooskrbo Prvih narodov v regiji kot neselektivno pobijanje lokalne divjadi. Kljub prepovedi lova sta park in njegovi turistični objekti postala izhodišče bogatih kanadskih in ameriških športnih lovcev za lovske izlete dlje v Skalno gorovje, onkraj prepovedi, ki so veljale v gorskih parkih in gozdnem rezervatu Skalnega gorovja.
Zgodnji turizem in šport Ko je Mary Schäffer Warren leta 1908 postala prva naseljenka, ki je obiskala jezero Maligne – ki ga Nakodi poznajo kot Chaba Imne – je to storila po zemljevidu, ki ji ga je dal Samson Beaver, vodnik in lovec Nakode.
Leta 1911 je Grand Trunk Pacific (GTP) položil tire skozi park in čez prelaz Yellowhead. Istega leta je GTP okoli železniške postaje podjetja ustanovil mesto Fitzhugh; mesto se je leta 1913 preimenovalo v Jasper. Poti GTP čez prelaz je leta 1913 sledila Canadian Northern (CNoR). Ker sta obe železnici zašli v finančne težave, sta bili nacionalizirani – CNoR leta 1919 in GTP leta 1923 – in sčasoma z odredbo sveta združeni v Kanadsko nacionalno železnico (CNR). Železnici je kasneje sledila cesta, zgrajena med Edmontonom in Jasperjem. Odsek med mestom Jasper in vzhodnimi vrati parka je bil dokončan leta 1928; vendar je provinca Alberta potrebovala še tri leta, da je dokončala preostali del ceste od Edmontona.
Ko je železniška proga GTP leta 1911 zapustila prelaz Yellowhead, je bilo v Jasperju že osem hotelov, vendar so bili v osnovnem stanju in niso izpolnjevali pričakovanj premožne stranke, kateri je GTP oglaševal. Jasper Park Lodge, osrednja točka oglaševalske kampanje GTP za Jasper, se je odprl šele leta 1922, tri leta po stečaju podjetja in le leto dni preden se je železnica združila z nacionalno CNR. Tako kot GTP pred njim je tudi Canadian National v svojem oglaševalskem gradivu pomembno predstavil tako Jasper Park kot tudi hotel.
Že od ustanovitve je mesto Jasper in kasneje Jasper Park Lodge služilo kot središče za različne športne dejavnosti na prostem. Že ko je Mary Schäffer Warren postala prva naseljenka, ki je obiskala jezero Maligne, so se v parku pojavljali ponudniki opreme, ki so izposojali opremo in vodili pohodnike in alpiniste. Kanadski alpski klub, ustanovljen leta 1906 in ki ga je v 1920-ih delno sponzoriral CNR, je med letoma 1926 in 1950 v Jasperju organiziral sedem svojih letnih alpskih taborov. Medtem ko je bil lov na območju parka prepovedan, so objekti parka služili kot baza za ponudnike opreme in vodnike, ki so vodili bogate lovce na lovske izlete v gozdne rezervate zunaj meja Jasperja.
Internacijsko taborišče