Potovanja Marca Pola, Knjiga čudes sveta (francosko Livres des Merveilles du Monde) ali italijansko Il Milione (Milijon) so potopis iz 13. stoletja, ki ga je zapisal Rustichello da Pisa na podlagi zgodb beneškega raziskovalca Marca Pola. Knjiga opisuje Polova potovanja po Aziji med letoma 1271 in 1295 ter njegove izkušnje na dvoru mongolskega kana Kublaja.
Knjigo je napisal pisatelj romanov Rustichello da Pisa na podlagi pripovedi, ki jih je slišal od Marca Pola, ko sta bila skupaj v zaporu v Genovi. Knjiga je napisana v francosko-beneškem jeziku,Congress, Library of (1993). "Library of Congress Subject Headings, Volume 2". Arhivirano iz izvirnika 28. septembra 2021. Pridobljeno 8. januarja 2020Maria Bellonci, "Nota introduttiva", Il Milione di Marco Polo, Milano, Oscar Mondadori, 2003, str. Xi"Repertorio informatizzato dell'antica letteratura franco-italiana". Arhivirano iz izvirnika 21. oktobra 2019. Pridobljeno 20. decembra 2019 knjižnem jeziku, razširjenem v severni Italiji med subalpskim pasom in spodnjim tokom reke Pad od 13. do 15. stoletja. Prvotno je bila znana kot Livre des Merveilles du Monde (Knjiga čudes sveta) ali Devisement du Monde (Opis sveta) in bila že v času Marca Pola prevedena v številne evropske jezike, izvirni rokopisi pa so izgubljeni. Znanih je približno 150 izvodov knjige v različnih jezikih, vključno s staro francoščino,Marco Polo, Il Milione, Adelphi 2001, , Prefazione di Bertolucci Pizzorusso Valeria, str. x–xxi. toskanščino, dvema različicama v beneščini in dvema različnima različicama v latinščini.
Knjiga je bila od samega začetka neverjetna zaradi Polovih včasih pravljičnih zgodb, v zadnjem času pa je tudi predmet znanstvenih razprav. Nekateri bralci so se spraševali, ali je Polo dejansko potoval na Kitajsko ali je le ponavljal zgodbe, ki jih je slišal od drugih popotnikov. Ekonomski zgodovinar Mark Elvin ugotavlja, da nekateri konkretni opisi kažejo, da je delo zelo verjetno avtentično.
Zgodovina thumb|right|Pot, ki jo je opisal Marco Polo thumb|right| Verjeten pogled Marca Pola na geografijo (risba Henryja Yuleja, 1871)
Izvor naslova Il Milione je predmet razprav. Eno od mnenj pravi, da izvira iz rabe imena Emilione v družini Polo, da bi se razlikovala od številnih drugih beneških družin s priimkom Polo.Ranieri Allulli, Marco Polo E Il Libro Delle Meraviglie – Dialogo in tre tempi del giornalista Qualunquelli Junior e dell'astrologo Barbaverde, Milano, Mondadori, 1954, str. 26 Pogostejše je mnenje, da se ime nanaša na srednjeveško dojemanje potopisa, in sicer, da je vseboval "milijon" laži. Carl R. Lindahl; John McNamara; John Lindow, eds. (2000). Medieval Folklore: An Encyclopedia of Myths, Legends, Tales, Beliefs, and Customs. Vol. I. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 368.
Sodobne ocene vsebino običajno obravnavajo kot zapis opazovalnega in ne domiselnega ali analitičnega popotnika. Polo severno Kitajsko imenuje Kataj, južno pa Mandžu. Polova skupina je Benetke zapustila leta 1271. Po potovanju, ki je trajalo tri leta, je prispela v Kataj in se srečala z Džingiskanovim vnukom Kublajkanom. Kitajsko je zapustila konec leta 1290 ali v začetku leta 1291 in se leta 1295 vrnila v Benetke. Izročilo pravi, da je Polo knjigo narekoval piscu romanov Rustichellu da Pisa, medtem ko je bil v letih 1298 in 1299 v zaporu v Genovi. Rustichello je svojo prvo francosko-italijansko različico morda sestavil na podlagi Marcovih zapiskov. Knjiga se je takrat v francoščini imenovala Devisement du Monde in Livres des Merveilles du Monde, v latinščini pa De Mirabilibus Mundi.
Rustichellova vloga Knjiga čudes je bila proizvod sodelovanja Marca Pola in profesionalnega pisca ljubezenskih zgodb Rustichella iz Pise, napisan v letih 1298–1299.Latham, Ronald "Introduction", str. 7–20The Travels of Marco Polo, London: Folio Society, 1958, str. 11 Domneva se, da je Polo svoje spomine pripovedoval ustno. Rustichello je Devisement du Monde napisal v francosko-beneškem jeziku.Maria Bellonci, "Nota introduttiva", Il Milione di Marco Polo, Milano, Oscar Mondadori, 2003, str. xi
Rustichello je Polovim poročilom dodal fantastične in romantične elemente, zaradi katerih je knjiga postala uspešnica. Italijanski literarni kritik Luigi Foscolo Benedetto je dokazal, da je bila knjiga napisana v "sproščenem, pogovornem slogu", značilnem za druga Rustichellova dela, in da so bili nekateri odlomki v knjigi dobesedno ali z minimalnimi spremembami povzeti iz drugih Rustichellovih spisov. Uvodni del poglavja o "cesarjih in kraljih, vojvodah in markizih" je povzet neposredno iz Arturijanske romance, ki jo je Rustichello napisal nekaj let prej, poročilo o drugem srečanju Pola s Kublajkanom na njegovem dvoru pa je skoraj enako poročilu o Tristanovem prihodu na dvor kralja Arturja v Camelot v isti knjigi.Latham, Ronald. "Introduction" str. 7–20 Številni elementi knjige, kot so legende Bližnjega vzhoda in omembe eksotičnih čudes, so morda delo Rustichella, ki je zapisal tisto, kar so srednjeveški evropski bralci pričakovali najti v potopisu.Latham, Ronald "Introduction", str. 7–20 from The Travels of Marco Polo, London: Folio Society, 1958, str. 12.
Vloga dominikancev Markova pripoved je očitno že na samem začetku vzbudila nasprotujoče si odzive, saj so jo nekateri sprejeli z določeno mero nejevere.
Dominikanec Francesco Pipino je leta 1302, le nekaj let po Markovi vrnitvi v Benetke, knjigo prevedel v latinščino in jo naslovil Iter Marci Pauli Veneti (Potovanje Benečana Marca Pola). Francesco Pipino je slovesno potrdil resničnost knjige in Marca označil za "preudarnega, častnega in zvestega moža".Rinaldo Fulin, Archivio Veneto, 1924, str. 255
Dominikanec Jacopo d'Acqui je v svojih spisih pojasnjeval, zakaj so bili njegovi sodobniki skeptični glede vsebine knjige. Povedal je tudi, da je Marco Polo pred smrtjo vztrajno trdil, da je "povedal le polovico stvari, ki jih je videl". Nekatere nedavne raziskave italijanskega zgodovinarja Antonia Montefusca so pokazale zelo tesen odnos Marca Pola s člani dominikanskega reda v Benetkah in vse kaže, da so lokalni patri sodelovali z njim pri pisanju latinske različice knjige. To pomeni, da je bilo Rustichellovo besedilo prevedeno v latinščino s soglasjem reda.
Ker so imeli dominikanski očetje med svojimi poslanstvi tudi evangelizacijo tujih ljudstev, na primer na Kitajskem in v Indiji, Giovanni Michele, 1696 Galleria de'Sommi Pontefici, patriarchi, arcivescovi, e vescovi dell'ordine de'Predicatori, vol. 2, str. 5) je razumno domnevati, da so Markovo knjigo imeli za zanesljiv priročnik za misije na Vzhodu. Diplomatske komunikacije med papežema Inocencom IV. in Gregorjem X. z MongoliPeter Jackson, The Mongols and the West: 1221–1410 (New York: Routledge 2014), zlasti str. 167–196. B. Roberg, "Die Tartaren auf dem 2. Konzil von Lyon 1274", Annuarium historiae conciliarum 5 (1973), str. 241–302 so bile verjetno dodaten razlog za to podporo. V tistem času je potekala resna razprava o krščansko-mongolskem zavezništvu proti muslimanskemu Mameluškemu sultanatu.Jean Richard, Histoire des Croisades (Paris: Fayard 1996), str. 465 Mongolski delegat na Drugem lyonskem koncilu je bil celo slovesno krščen. Na koncilu je papež Gregor X. razglasil novo križarsko vojno, ki naj bi se začela leta 1278 v sodelovanju z Mongoli.Jean Richard, "Histoire des Croisades", str. 502
Vsebina Potovanja so razdeljena na štiri knjige. Prva knjiga opisuje dežele Bližnjega vzhoda in Srednje Azije, skozi katere je potoval na Kitajsko. Druga knjiga opisuje Kitajsko in Kublajkanov dvor. Tretja knjiga opisuje nekatere obalne regije vzhodne Azije: Japonsko, Indijo, Šrilanko, Jugovzhodno Azijo in vzhodno obalo Afrike. Četrta knjiga opisuje nekatere takratne nedavne vojne med Mongoli in nekatere regije na skrajnem severu, kot je Rusija. Polovi spisi so vključevali opise kanibalov in pridelovalcev začimb.
Zapuščina Potovanja so bila velika uspešnica že v obdobju, ko še niso izumili tiska.
Vpliv Polove knjige na kartografijo se je pojavil z zakasnitvijo. Prvi zemljevid z nekaj krajevnimi imeni, ki jih je omenjal Marco Polo, je v Katalonskem atlasu Karla V. iz leta 1375. Na zemljevidu je trideset kitajskih in veliko drugih azijskih krajevnih imen.L'Asia nella Cartographia dell'Occidente, Tullia Leporini Gasparace, kurator, Benetke,1955 Sredi 15. stoletja je kartograf Fra Mauro z Murana skrbno vključil vse Polove toponime v svoj zemljevid sveta iz leta 1450.
Izvod Polove knjige s številnimi opombami so našli v zapuščini Krištofa Kolumba.
Poznejše različice thumb|Naslovnica francoske Livre des merveilles thumb|right|Kolumbove pripombe na latinski različici Knjige čudes sveta
Marca Pola sta na njegovih potovanjih spremljala oče in stric, ki sta bila oba že prej bila na Kitajskem, vendar nobeden od njiju ni objavil nobenega znanega dela o svojih potovanjih. Knjiga Marca Pola je bila že v njegovem času prevedena v številne evropske jezike, izvirni rokopisi pa so izgubljeni. Znanih je skupno približno 150 izvodov knjige v različnih jezikih. Med prepisovanjem in prevajanjem je bilo narejenih veliko napak, zato je med različnimi izvodi veliko razlik.
Po mnenju francoskega filologa Philippa Ménarda obstaja šest glavnih različic knjige: različica, ki je najbližje izvirniku v francosko-beneškem jeziku, različica v stari francoščini, različica v toskanskem jeziku, dve različici v beneškem jeziku in dve različni različici v latinščini.
Različica v francosko-beneškem jeziku Najstarejši ohranjeni rokopis knjige je v francosko-beneškem jeziku, knjižnem jeziku, ki je bil mešanica stare francoščine in beneškega jezika, razširjenemu v severni Italiji v 13. stoletju.Bibliothèque Nationale MS. français 1116. For details, see, A.C. Moule and Paul Pelliot, Marco Polo: The Description of the World (London, 1938), str. 41 Za Luigija Foscola Benedetta je bilo to besedilo osnova za njegovo različico "F", dopolnjeno z nekoliko bolj podrobno Ramusijevo italijansko različico in latinskim rokopisom v Ambrozijanski knjižnici.
Različica v stari francoščini Različica, napisana v stari francoščini, ima naslov Le Livre des merveilles (Knjiga čudes).
Različico sestavlja osemnajst rokopisov, med katerimi je najbolj znan Code Fr. 2810.Scansione Fr. 2810 Code 2810, znan po svojih miniaturah, se nahaja v Francoski narodni knjižnici. Drug starofrancoski rokopis Polove Knjige, napisan okoli leta 1350, hrani Švedska narodna knjižnica. Kritično izdajo te različice je v 2000- letih objavil Philippe Ménard.
Različica v toskanskem narečju Različico v toskanskem (italijanskem) narečjo z naslovom Navigazione di messer Marco Polo (Plovba gospoda Marca Pola) je v Firencah napisal Michele Ormanni. Knjigo hrani Italijanska narodna knjižnica v Firencah. Drug pomemben zgodnji vir je rokopis "R", Ramusijev italijanski prevod, prvič natisnjen leta 1559.
Različica v beneškem narečju Različica v beneškem narečju je polna napak in ne velja za zanesljivo.
Različice v latinščini Eden od zgodnjih rokopisov, Iter Marci Pauli Veneti, je prevod Potovanj v latinščino, ki ga je leta 1302, le tri leta po Markovi vrnitvi v Benetke, napisal dominikanec Francesco Pipino. Hitrost priča o velikem zanimanju dominikanskega reda za Polovo knjigo. Nedavna raziskava italijanskega jezikoslovca Antonia Montefusca je odkrila zelo tesne odnose Marca Pola s člani dominikanskega reda v Benetkah, in kaže na to, da je bilo Rustichellovo besedilo prevedeno v latinščino po volji reda, katerega poslanstvo je bilo pokristjanjevanje tujih ljudstev. Ta latinska različica je ohranjena v 70 rokopisih.
Druga latinska različica z oznako "Z" je ohranjena v samo enem rokopisu, shranjenem v Toledu v Španiji. Ta različica vsebuje približno 300 majhnih zanimivih dodatnih dejstev o religiji in etnografiji na Daljnem vzhodu. Strokovnjaki se o teh dodatkih sprašujejo, ali so delo samega Marca Pola.
Kritične izdaje