Andrej Savinec (tudi Andrei Saviniz) slovenski protestantski pisec, duhovnik in urednik, * 1550, Ljubljana, † po 1595
Savinec je deloval v obdobju reformacije na Kranjskem. Pomembno je prispeval k razvoju slovenske književnosti, zlasti z urejanjem in prepisovanjem del Felicijana in Primoža Trubarja ter Jurija Dalmatina.
Življenje Andrej Savinec se je rodil okoli leta 1550 v Ljubljani, kjer je obiskoval stanovsko šolo. Po nasvetu Trubarja se je vpisal na teološki študij na Univerzi v Tübingenu, kjer je bil imatrikuliran 29. maja 1568 skupaj s Trubarjevim sinom Primožem ml., Jurijem Ševom, Danijelom Vrabcem in Lovrencom Engelshauserjem. V Tübingenu se je družil z Jurijem Dalmatinom in mu pomagal pri pregledovanju in popravljanju prevoda Pentatevha, ki je izšel leta 1578 pri tiskarju Janžu Mandelcu v Ljubljani. Prav tako je sodeloval pri prepisovanju in popravljanju Trubarjevega prevoda Novega testamenta.
Zaradi finančnih težav ni mogel nadaljevati študija, zato je 10. januarja 1572 zaprosil kranjske deželne stanove za službo ali finančno podporo. Trubar je predlagal, naj mu stanovi dodelijo 20–30 goldinarjev, a Savinec ni dobil niti podpore niti službe na Kranjskem. Po Trubarjevem nasvetu in priporočilu si je službo poiskal v današnji Nemčiji. Pred 18. novembrom 1579 je postal diakon (pomožni pridigar) v Škocijanu pri Turjaku, kjer so mu deželni stanovi določili letno plačali 45 goldinarjev. Leta 1580 je podpisal Formulo concordiae, naslednje leto pa je sodeloval v revizijski komisiji za pregled Dalmatinove Biblije, pri čemer jo je prepisoval na čisto in za to prejel nagrado 30 goldinarjev. Po letu 1585, ko je škocijansko faro prevzel Jurij Dalmatin, je Savinec tam ostal kot vikar in prejemal tretjino dohodkov. Po Dalmatinovi smrti leta 1589 je župnijo prevzel Benedikt Pyroter, Savinec pa je ostal vikar in se leta 1595 podpisal kot »cerkovni služabnik« v fari v Škocijanu. Omenjeni vir je tudi zadnji znan, v katerem je omenjna Savinec – zato, je datum smrti postaljen po letu 1595.
Delo Andrej Savinec je pomemben zaradi svojega prispevka k slovenski protestantski književnosti. Leta 1595 je priredil za tisk Luter-Trubarjevo Hišno postilo, v katero je vnesel jezikovne posebnosti, značilne za gorenjsko in ljubljansko govorico. V delu je napisal tudi slovenski predgovor, v katerem se je imenoval Trubarjev »stari discipulus ali mlajši«. 30 V predgovoru te knjige je tudi pisal o »materinim jeziku«, kar poudarja pomen zvez med rodom in idiomom. Kljub dobremu poznavanju Dalmatinove Biblije ni bil dober slovničar, ker je v svojem delu mešal Trubarjev in Dalmatinov pravopis.
Poleg tega je Savinec sodeloval pri urejanju in popravljanju prevodov svetopisemskih besedil. Bil je redaktor knjige Biblije v slovenščini, Geneze, ki je bila poslana kranjskim deželnim stanovom leta 1572. Sodeloval je tudi pri delu na Novem testamentu in pri pregledovanju Dalmatinovega prevoda Pentatevha.
Savinec je torej bil pomemben člen v protestantski skupnosti na Slovenskem, čeprav je bil eden od »manjših udov« te skupnosti. Njegovo delo pri pisanju in urejanju ključnih protestantskih besedil je prispevalo k razvoju slovenskega jezika in književnosti v 16. stoletju.
Glej tudi
Protestantizem na Slovenskem
Sklici
Viri
Kategorija:Slovenski protestantski duhovniki Kategorija:Slovenski uredniki Kategorija:Slovenski protestanti