Ivan Belostenec (tudi Janez Belostenec ali Joannis Bélloszténëcz) slovensko-hrvaški duhovnik, jezikoslovec, leksikograf, pisatelj in pesnik. * okoli 1594, Varaždin, † 10. februar 1675, Lepoglava.
Belostenec je bil pomembna osebnost slovensko-hrvaškega kulturnega prostora. Njegovo poreklo in delo kažeta na tesno povezanost slovenskega in hrvaškega jezika in kulture, saj je Belostenec zbiral, preučeval in zapisoval besede iz različnih slovenskih in hrvaških narečij.
Življenje Mlad se je leta 1616 pridružil pavlinskemu redu. Študiral je filozofijo na Dunaju in teologijo v Rimu. Kasneje je postal predstojnik (prior) pavlinskih samostanov v Lepoglavi, Sveticah v Ozlju in Sveti Jeleni v Čakovcu, bil pa je tudi provincijal (vizitator) v Istri. Po tem je ponovno deloval kot navaden član svojega reda na Hrvaškem.
Delo levo|sličica|Belostenčev Gazofilacij v Mestnem muzeju Zagreb Belostenec je vse življenje posvetil zbiranju besed in preučevanju jezikov, pri čemer je potoval po Hrvaškem, Dalmaciji, Slavoniji, Istri, nekaterih hrvaških otokih in obrobju Slovenije. Njegovo glavno delo je bil dvojezični slovar (Gazophylacium seu Latino-Illyricorum onomatum aerarium) (latinsko-hrvaški in hrvaško-latinski del; drugi izvod nosi ime Gazophylacium illyrico-latinum). Prvi del vsebuje približno 40.000 latinskih besed z mnogimi slovenskimi in hrvaškimi prevodi, drugi del okoli 25.000 besed. Poleg besed navaja tudi geografsko rabo – Dalmacija (čakavski), Hrvaška (kajkavski) in Slavonija (štokavski) – kar omogoča vpogled v takratno narečjeslovno raznolikost. Slovar velja za prvi poskus znanstvene terminologije, zlasti na področju filozofije in bogoslovja.
Gazophylacium je ostal nedokončan, vendar sta ga dokončala in za objavo pripravila dva pavlista – Jerolim Orlović in Andrija Mužar – ter bil objavljen v Zagrebu leta 1740. Poleg jezikoslovja je bil Belostenec tudi pesnik in pridigar. Pisal je pesmi (ki so večinoma izgubljene) in pridige, med njimi Deset zapovedi o evharistiji (1672). Leta 1665 je v Gradcu izdal zbirko pobožnih pesmi Bogomila, posvečenih sv. Pavlu, prvega puščavnika, in leta 1672 tudi pridige o sv. Telesu Jezusovem. Mnogo njegovih pesniških verzov je vključil tudi v svoj slovar, ki ga je s pesmijo zaključil.
Belostenec je s svojim delom presegel lokalni književni regionalizem in prispeval k povezovanju kajkavskega, štokavskega in čakavskega narečja, kar ga uvršča med predhodnike hrvaškega ilirizma in oblikovalce enotnega slovenskega-hrvaškega jezikovnega prostora. Njegovo leksikografsko delo ostaja izjemno pomembno za razumevanje zgodovinske rabe jezikov na Slovenskem in Hrvaškem ter dragocen vir za jezikoslovje še danes.
Sklici
Viri
Kategorija:Hrvaški jezikoslovci Kategorija:Slovenski jezikoslovci Kategorija:Slovenski leksikografi Kategorija:Hrvaški leksikografi Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Hrvaški pesniki Kategorija:Slovenski rimokatoliški duhovniki