Smaragdni Buda ( Phra Kaeo Morakot ali Phra Phuttha Maha Mani Rattana Patimakon, lit. 'Kip Velikega smaragdnega Bude') je podoba meditirajočega Gautama Buda sedi v meditativnem položaju, izdelan iz poldragega zelenega kamna (jaspisa namesto smaragda ali žada), oblečen v zlato in visok približno 66 centimetrov. Podoba velja za sveti paladij Tajske. Stoji v templju Smaragdnega Bude (Wat Phra Kaew) na posestvu Velike palače v Bangkoku.

Miti o izvoru Singalski izvor po Jinakalamaliju Legenda o Smaragdnem Budi je povezana s številnimi viri, kot so Jinakalamali, Amarakatabuddharupanidana in zlasti Ratanabimbavamsa ali Kronika Smaragdnega Bude, ki jo je v paliju napisal Brahmarājaprajña v 15. stoletju (najstarejši ohranjeni rokopis datira šele iz leta 1788). Zgodba je mešanica dejstev in basni z nekaj različicami zgodbe. Po legendi je Smaragdnega Budo leta 43 pr. n. št. ustvaril modrec Nagasena v mestu Pataliputra (današnja Patna) v Indiji. Nagasena naj bi imel pomoč božanstev Višnuja in Indre, 500 let po tem, ko je Buda dosegel nirvano. Rečeno je bilo, da je napovedal:

Ta Budova figura bo zagotovo dala religiji največji pomen v petih deželah, in sicer v Lankadvipi (Šrilanka), Ramalakki, Dvaravatiju, Chiang Maiju in Lan Changu (Laos).

Prihod v Kambodžo po kamboških kraljevih kronikah Po kamboških kraljevih kronikah, ki jih je sestavil Ros Chantrabot, legende pravijo, da je bil Smaragdni Buda po tristo letih bivanja v Pataliputri odpeljan na območje današnje Šrilanke, da bi ga rešil pred državljansko vojno. Smaragdni Buda je nato prispel v Kambodžo in dal kraju ime Russey Keo. Ko so Tajci leta 1432 po opustošenju bubonske kuge napadli Angkor Vat, so Smaragdnega Budo odpeljali v Ayutthayo, Kamphaeng Phet v Laosu in končno v Chiang Rai, kjer ga je mestni vladar skril, dokler ga leta 1434 niso ponovno odkrili.

Burmanske kronike Ena od različic legende pravi, da je leta 457 burmanski kralj Anawrahta poslal misijo na Cejlon, da bi prosil za budistične spise in Smaragdnega Budo, da bi pomagal širiti budizem v svojem kraljestvu. Tem prošnjam je bilo ugodeno, vendar se je ladja med povratnim potovanjem v nevihti izgubila in nekako pristala v Kambodži.

Zgodovina Odkritje v Lan Na

Zgodovinski viri kažejo, da se je kip pojavil na severu Tajske v kraljestvu Lan Na leta 1434. Eno poročilo o njegovem odkritju pravi, da je strela udarila v chedi v Wat Pa Yia (samostan v bambusovem gozdu, kasneje preimenovan v Wat Phra Kaew) v Chiang Raiju in v notranjosti razkrila Budo, prekritega s štukaturo. Budo so nato postavili v opatovo rezidenco, ki je kasneje opazil, da se je štukatura na nosu odluščila in razkrila zeleno notranjost. Opat je odstranil štukaturo in našel figuro Bude, izklesano iz zelenega poldragega kamna, ki je postal znan kot Phra Kaew Morakot ali Smaragdni Buda. ('Smaragd' se v tajščini nanaša na njegovo 'zeleno barvo', ne na njegovo sestavo.) Nekateri umetnostni zgodovinarji opisujejo Smaragdnega Budo kot pripadnika sloga Chiang Saen iz 15. stoletja n. št., kar bi pomenilo, da izvira iz Lan Na.

Legenda pravi, da ga je kralj Sam Fang Kaen iz Lan Na želel imeti v svoji prestolnici Chiang Mai, vendar je slon, ki ga je nosil, trikrat vztrajal, da gre namesto tega v Lampang. To so razumeli kot božansko znamenje in Smaragdni Buda je naslednjih 32 let ostal v Lampangu v posebej zgrajenem templju (zdaj Wat Phra Kaeo Don Tao). Leta 1468 ga je kralj Tilokaraj preselil v Chiang Mai, kjer so ga hranili v niši velike stupe, imenovane Chedi Luang.

Prisotnost v Laosu v 16. stoletju Smaragdni Buda je ostal v Chiang Maiu do leta 1552, ko so ga odpeljali v Luang Prabang, takratno prestolnico laoškega kraljestva Lan Šang. Nekaj ​​let prej je bil prestolonaslednik Lan Šanga, Setthathirath, povabljen, da zasede prazen prestol Lan Na, saj je bila njegova mati hči kralja Chiang Maia, ki je umrl brez dediča. Vendar je princ Setthathirath postal tudi kralj Lan Šanga, ko je umrl njegov oče Photisarath. Vrnil se je domov in s seboj vzel cenjeno Budino podobo.

Leta 1564 jo je kralj Setthathirath preselil v Vientiane, ki ga je zaradi burmanskih napadov postavil za svojo novo prestolnico in kjer je bila Budova podoba shranjena v Haw Phra Kaew. Budova podoba je ostala v Vientianu naslednjih 214 let.

Naselitev v Siamu po zmagi generala Chao Phraya Chakrija leta 1779 Leta 1779 je siamski general Chao Phraya Chakri napadel Laos, oropal Vientiane in odnesel Smaragdnega Budo v Siam. Postavili so ga v svetišče blizu Wat Aruna v Thonburiju, novi prestolnici Siama. Chao Phra Chakri je nato zasedel prestol in ustanovil rodbino Chakri kraljestva Rattanakosin, kjer se je kasneje imenoval kralj Rama I. Svojo prestolnico je preselil čez reko Chao Phraya na sedanjo lokacijo v Bangkoku in zgradil novo Veliko palačo, vključno z Wat Phra Kaew znotraj njenega kompleksa. Wat Phra Kaew je bil posvečen leta 1785, Smaragdni Buda pa je bil februarja/marca 1785 z veliko pompoznostjo prenesen v svoj sedanji dom v ubosot tempeljskega kompleksa Wat Phra Kaew.

Templji Smaragdnega Bude: vizualno potovanje

Opis

Podoba Bude je narejena iz poldragega zelenega kamna, ki je opisan različno kot žad ali jaspis namesto smaragd, saj se 'smaragd' tukaj nanaša na njegovo barvo in ne na kamen. Podoba ni bila analizirana, da bi ugotovili njeno natančno sestavo ali izvor.

Figura je v naročju široka 48 centimetrov in visoka 66 centimetrov. Buda je v sedečem položaju, z desno nogo, ki počiva na levi, slog, ki nakazuje, da je bil morda izklesan v pozni šoli Chiang Saen ali Chiang Mai, ne veliko prej kot v 15. stoletju našega štetja. Vendar pa meditacijski položaj kipa ni bil priljubljen na Tajskem, vendar je zelo podoben nekaterim Budovim podobam iz južne Indije in Šrilanke, zaradi česar so nekateri predlagali izvor v Indiji ali Šrilanki.

Sezonski okraski Smaragdni Buda je okrašen s tremi kompleti zlatih sezonskih okraskov: dva je dal izdelati Rama I., enega za poletje in enega za deževno sezono, tretjega pa je Rama III. za zimo oziroma hladnejši čas. Da bi leta 1996 proslavili zlati jubilej kralja Bhumibola Adulyadeja, je Urad kraljeve hiše naročil repliko kompleta sezonskih okraskov iz istih materialov, kar je bilo v celoti financirano z donacijami. Originalni komplet je bil umaknjen in je na ogled v Muzeju templja Smaragdnega Bude na srednjem dvorišču Velike palače.

Okraske zamenja tajski kralj ali namesto njega višji član tajske kraljeve družine na slovesnosti, ki poteka ob menjavi letnih časov v prvem tednu četrtega, osmega in dvanajstega lunarnega meseca (okoli marca, avgusta in novembra).

Za vsak od treh letnih časov obstaja poseben komplet okraskov za Smaragdnega Bude: Vroča/poletna sezona (od marca do avgusta) – stopničasta, koničasta krona (makuṭa), obesek za prsi, pas, ogrlica, številne rokavice, zapestnice in drugi kosi kraljeve obleke. Vsi kosi so izdelani iz emajliranega zlata in vdelani z dragimi in poldragimi kamni. Deževna sezona (od avgusta do novembra) – koničast naglavni okras iz emajliranega zlata, posut s safirji, zlata reliefna meniška obleka, pregrnjena čez eno ramo (kasaya). Hladna/zimska sezona (od novembra do marca) – zlat naglavni okras, posut z diamanti, šal z dragimi resicami in zlato mrežo, pregrnjen čez deževno obleko.

Dva kompleta zlatih oblačil, ki se v danem trenutku ne uporabljata, sta razstavljena v bližnjem paviljonu Regalij, kraljevih odlikovanj in tajskih kovancev na posestvu Velike palače, kjer si ju lahko javnost ogleda.

Slovesnosti V zgodnjem obdobju Bangkoka so Smaragdnega Budo občasno vzeli ven in ga nosili po ulicah, da bi mestu in podeželju olajšali različne nesreče (kot sta kuga in kolera). Ta praksa je bila ukinjena med vladavino kralja Rame IV., saj so se bali, da bi se podoba med procesijo lahko poškodovala in ker je kralj verjel, da: »Bolezni povzročajo mikrobi, ne zli duhovi ali Budovo nezadovoljstvo«.

Smaragdni Buda označuje tudi menjavo letnih časov na Tajskem, pri čemer kralj vodi sezonske slovesnosti. V ritualu, ki se v templju izvaja trikrat letno, se okrasje kipa spremeni na začetku vsakega od treh letnih časov. Astrološki datumi za obredne slovesnosti ob menjavi letnih časov so v prvi padajoči luni luninega koledarja, 4., 8. in 12. mesec (okoli marca, julija in novembra). Rama I. je ta ritual uvedel za vročo in deževno sezono; Rama III. je ritual uvedel za zimsko sezono. Okras, ki krasi podobo, predstavlja okrasje menihov in kralja, odvisno od letnega časa, kar kaže na njeno simbolično vlogo kot Bude in kralja, ki jo ima tudi kralj, ki formalno obleče Smaragdnega Budo samega. Ritual menjave kostuma izvede kralj, ki je najvišji mojster ceremonij za vse budistične obrede. Med slovesnostjo se kralj najprej povzpne na podstavek, očisti podobo tako, da z mokro krpo obriše prah in zamenja zlato pokrivalo Smaragdnega Buda. Kralj nato v bližini moli, medtem ko spremljevalec izvaja dovršen ritual menjave preostalih okrasnih oblačil. Kralj tudi poškropi svoje podložnike, ki čakajo pred dvorano za posvečenje, s sveto vodo, ki jo zmeša z vodo, sprano z mokre krpe, s katero so obrisali prah s podobe. Prej je bil to privilegij, ki je bil dodeljen le knezom in uradnikom, ki so se udeležili slovesnosti (uposatha) znotraj ubosota.

V templju Smaragdnega Bude se slovesnosti izvajajo tudi ob drugih priložnostih, kot je na primer dan Chakrija (6. april 1782), državni praznik v čast ustanovitve dinastije Chakri. Kralj in kraljica, spremstvo kraljeve družine, pa tudi predsednik vlade, uradniki ministrstva za obrambo in drugih vladnih oddelkov, v templju molijo.

Sklici

Zunanje povezave

Grand Palace and Emerald Buddha at emerald-buddha.com

Kategorija:Bangkok Kategorija:Tajska umetnost Kategorija:Dela v 15. stoletju