Džarahidi () so bili arabska vladarska dinastija, ki je v poznem 10. in zgodnjem 11. stoletju občasno vladala Palestini in nadzirala Transjordanijo in severno Arabijo. Bili so vladajoča družina plemena Taj, enega od treh močnih plemen Sirije v tistem času. Drugi dve sta bili Kalb in Kilab.
Džarahidi so se v muslimanskih virih prvič pojavili kot zavezniki Karmatov. Pomembni so postali in so postali pod svojim poglavarjem Mufaridžem ibn Dagalom ibn al-Džarahom. Slednji si je leta 973 od Fatimidskega kalifata za nagrado za vojaške zasluge zagotovil guvernerstvo Palestine s središčem v Ramli. Mufaridž je izgubil naklonjenost Fatimidov, ko so Džarihidi leta 981 oropali Ramlo, in bili zato pregnani iz Palestine. Kasneje so Džarahidi napadali romarske karavane, namenjene v Meko, in omahovali med Fatimidi, Bizantinci in posameznimi muslimanskimi vladarji v Siriji. Do leta 1011–1012 so nadzirali vso notranjo Palestino do Tiberije in se Fatimidom uprli z razglasitvijo lastnega kalifa, al-Hasana ibn Džafarja, v Ramli. Fatimidski kalif al-Hakim je nato podkupil Mufaridža, da je končal upor, in kmalu zatem poslal proti Džarahidom vojsko, ki jih je pregnala iz Palestine.
Mufaridž je umrl leta 1013. Nasledil ga je sin Hasan, ki je ponovno prevzel nadzor nad Palestino. Sklenil je zavezništvo s Kalbi in Kilabi, ki je v Siriji trajalo do poraza s Fatimidi leta 1029. Posledično so Džarahidi svoje tabore preselili v bližino svojih bizantinskih zaveznikov v bližini Antiohije. Skupaj z Bizantinci so se borili v več spopadih z regionalnimi muslimanskimi silami. Po letu 1041 so se Džarahidi omenjali le občasno. V 1060. letih sta bila omenjena Hasanova nečaka Hazim ibn Ali in Humajdu ibn Mahmud ter Hazimov vnuk Fadl ibn Rabiah, ki je bil včasih zaveznik Fatimidov, križarjev, Mazjadidov ali Seldžukov. Postal je prednik dinastije al-Fadl, katere emirji so vladali Beduinom v stepi do 18.stoletja.
Ozemlje Džarahidi so občasno obvladovali Palestino, ravnino Balka vzhodno od reke Jordan, gorovje Šarat jugovzhodno od Jordana in severnoarabski gorovji Džabal Aja in Džabal Salma.Canard 1965, str. 483 Njihova prisotnost v Palestini ni bila stalna. Vladali so ji v letih 977–981/982, 1011–1013, 1024–1029Canard 1965, str. 484 in okoli leta 1041. V obdobju konfliktov s Fatimidi so se Džarahidi leta 1030 preselili v bližino Palmire in leta 1031 v al-Ruj, območje med Antiohijo in Homsom.
Zgodovina Začetki Džarahidi (Banu al-Džarah) so bili vladajoči klan plemena Taj.Gil 1997, str. 358Cappel 1994, str. 124 Sprva so nadzirali trdnjave v gorovju Šarat. Prvi član klana Džarah, ki je omenjen v zgodovinskih zapisih, je bil Dagfal ibn al-Džarah, zaveznik Karmatov.Canard 1965, str. 482. Njegov sedež je bil v Ramli, središču Džund Filastina (Okrožje Palestina). Dagfal je nudil varno zatočišče častniku karmatskega vladarja Abu Tahirja al-Džanabija, ko je slednji leta 972 n. št. vodil odpravo proti fatimidskemu Egiptu. Dve leti pozneje je bil nek Hasan ibn al-Džarah, morda ista oseba kot Dagfal, poveljnik pomožnih enot v karmatski vojski med drugo invazijo na Egipt. Hasan je od fatimidskega kalifa al-Muiza dobil podkupnino za prebeg na njegovo stran, kar je povzročil poraz karmatskih sil na obrobju Kaira in kasnejšo fatimidsko zasedbo Palestine in Sirije vse do Damaska.Abu Izzedin, str. 50.
Mufaridževa vladavina thumb|right|250px|Ramla in okolica leta 1895
Džarahidi pod Mufaridžem ibn Dagfalom in njegovim sinom Hasanom so Ramlo konec 10. in v začetku 11. stoletja občasno upravljali, nadzirali ali plenili.
Dagfalov sin Mufaridž se je v zgodovino vpisal med fatimidskim bojem z Alptakinom, bujidskim poveljnikom, ki je zasedel Damask. Alptakin je bil leta 977 poražen v bitki pri Ramli, Mufaridž pa ga je kasneje ujel in zato dobil nagrado100.000 zlatih dinarjev, ki jo je za njegovo glavo razpisal fatimidski kalif al-Aziz Billah. Mufaridž je bil v zameno za podporo Fatimidom imenovan za valija (guvernerja) Ramle.
Leta 979 je fatimidski general Fadl ibn Salih ponudil hamdanidskemu emirju Abu Taglibu, da bi sam prevzel oblast v Ramli. Abu Taglib in njegovi zavezniki so avgusta 979 sami napadli Ramlo, a so jih Džarahidi 29. avgusta premagali in ujeli.Gil 1997, str. 355. Abu Tagliba so obglavili in njegovo glavo poslali kalifu. Njegova usmrtitev je pomenila uradni konec Hamdanidov v Mosulu.
Med letoma 979 in 980 so Džarahidi plenili in opustošili Ramlo in palestinsko podeželje, kar je leta 981 sprožilo fatimidsko ekspedicijo proti njim. Istega leta so se Džarahidi uprli Fatimidom, medtem ko je njihova vojska oblegala Damask. Džarahidom so se pridružili ostanki Abu Taglibove vojske in arabski guverner Tiberije. Fatimidi so upor zatrli in pregnali Džarihide iz Palestine. Napad Džarihidov na karavano romarjev junija 982 je sprožil še eno fatimidsko kazensko ekspedicijo, ki so jo Džarihidi premagali. Mufaridž se je vrnil v Palestino in bil ponovno poražen. Tokrat je pobegnil proti severu proti Homsu, kjer mu je konec leta 982 varno zatočišče nudil hamdanidski guverner Bakdžur. V naslednjih desetih letih je Mufaridž omahoval med Bizantinci, Bakdžurjem in Fatimidi, poskušal izropati Ramlo in bil nazadnje prisiljen pobegnili v gorovji Džabal Aja in Salma v severni Arabiji.
V poznejših letih je Mufaridž poslal svoje sinove Alija, Hasana in Mahmuda na pomoč fatimidskemu kalifu al-Hakimu v njegovih vojaških pohodih. Džarahidi so takrat prevladovali v Palestini in si prizadevali utrditi svojo oblast s podporo lokalnih kristjanov. Mufaridž je v ta namen pomagal obnoviti baziliko Božjega groba, ki jo je v prejšnjih letih uničil al-Hakim.
Hasanova vladavina thumb|right|300px|Srebrnik bizantinskega cesarja Romana III.
Al-Hakim je avgusta 1013 svoj diplomatski pristop do Džarahidov spremenil v kaznovalne vojaške pohode.Canard 1965, str. 483–484. Ali in Mahmud sta se predala napredujoči fatimidski vojski, Mufaridža pa so na kalifov ukaz zastrupili. Hasan je pobegnil, a ga je al-Hakim kasneje pomilostil in mu vrnil Mufaridževe posesti v Palestini. Kasneje se je Hasan pridružil al-Hakimu na njegovih pohodih proti Alepu.
Leta 1019 je Hasan kot predstavnik plemena Taj sklenil zavezništvo s Kalbi pod vodstvom Sinana ibn Sulejmana in Kilabi pod vodstvom Saliha ibn Mirdasa. Zavezništvo med tremi glavnimi arabskimi plemeni Levanta je bilo brez primere in je bilo namenjeno preprečevanju prevlade zunanjih sil v sirski puščavi in stepi. V skladu s pogoji sporazuma naj bi Džarahidi vladali Palestini, Kalbi in Kilabi pa Damasku oziroma Alepu. Al-Hakimova vladavina se je končala z njegovo skrivnostno smrtjo leta 1021. Nasledil ga je kalif Ali al-Zahir.
Leta 1023 so Fatimidi za vojaškega guvernerja Palestine postavili Anuštakina al-Dizbarija, čemur so Džarahidi nasprotovali. Konflikti so se stopnjevali in septembra 1024 prerasli v vsesplošno vojno, v kateri so Džarihidi uničili Tiberijo, oblegali Ramlo in s ponarejenimi dokumenti dosegli osvoboditev svojih mož. Al-Dizbarija so prisilili, da je pobegnil iz Ramle, ki so jo nato izropali.Lev 2003, str.48-49
Taji, Kalbi in Kilabi so leta 1024/1025 obnovili zavezništvo, cesar Bazilij II. pa je njihovo prošnjo za podporo Bizantincev zavrnil. Arabci so kljub temu premagali fatimidsko vojsko, ki jo je az-Zahir poslal v Aškelon, Hasan pa je zasedel Ramlo. Po Sinanovi smrti je njegov nečak in naslednik prebegnil k Fatimidom, medtem ko so Džarahidi in Mirdasidi nadaljevali svoj upor. Leta 1029 so jih v bitki blizu Galijejskega jezera porazili Fatimidi pod poveljstvom generala al-Dizbarija, nakar je Hasan pobegnil iz Palestine. Fatimidi so posesti Džarahidov v Palestini prenesli na bolj prijazna arabska plemena.Cappel 1994, str. 125.
Džarahidi in Bizantinci so leta 1030 sklenili zavezništvo in skladno s sporazumom uradno prevzeli krščanstvo. Džarahidsko-bizantinsko koalicijo so kmalu zatem premagali Mirdasidi. Hasan je obnovil svoje nekdanje zavezništvo s Kalbi in skupaj z njimi napadel Fatimide v Havranu, poterm pa je bil pregnan v Palmiro. Kasneje je cesar Roman III. prepričal Hasana in Taje, da so svoje tabore preselili na bizantinsko ozemlje blizu Antiohije. 20.000-glava vojska Tajev se je preselila v al-Ruj v severozahodni Siriji in tam doživela dva napada Fatimidov. Džarahidi so kasneje v imenu Bizantincev napadli Afamijo in jim pomagali zavzeti trdnjavo al-Manika v gorovju Džabal Ansarija.
Bizantinci in Fatimidi so leta 1032 začeli mirovna pogajanja, na katerih je bil v Konstantinoplu prisoten tudi Hasan. Bizantinci so kot pogoj za mir zahtevali obnovitev guvernerstva Džarahidov v Palestini pod fatimidsko suverenostjo, vendar je az-Zahir to zavrnil. Njegova zavrnitev tega pogoja je prispevala k propadu mirovnih pogajanj. Naslednje leto so Džarahidi ponudili svojo zvestobo al-Dizbariju v zameno za njihov prejšnji položaj v Palestini, vendar je poskus propadel. Fatimidi in Bizantinci so leta 1035 na koncu sklenili desetletni mir, ne da bi upoštevali interese Džarahidov.Cappel 1994, str. 125–126.
Kasneje se Hasan in njegov sin Alaf omenjata občasno, na primer pri njuni pomoči pri bizantinski obrambi Edese pred Marvanidi in Numajridi leta 1035/1036. Leta 1038 so Džarahidi sodelovali pri al-Dizbarijevem osvajanju Alepa, ki so ga držali Mirdasidi.Cappel 1994, str. 126. Posledično je bil Hasan prisiljen ostati zaprt v Konstantinoplu do leta 1040, da bi preprečil svojemu plemenu in zaveznikom morebiten napad na Antiohijo. Zadnja omemba Hasana je iz leta 1041, ko so Fatimidi Džarahidom dovolili ponovni vstop v Palestino, čemur je nasprotoval fatimidski guverner Damaska.
Kasnejši poglavarji Džarahidi so v virih omenjeni leta 1065/1066, ko sta Hasanova nečaka Hazim ibn Ali in Humajd ibn Mahmud verjetno podprla Abd al-Šarifa ibn Abila Džana v njegovem poskusu, da bi prevzel oblast v Damasku iz rok fatimidskega vezirja Badrja al-Džamalija. Kasneje so nečaka ujeli in zaprli v Kairu. Njihovo izpustitev je leta 1066/67 zahteval fatimidski general in potomec Hamdanidov Nasir al-Davla ibn Hamdan.
Hazim je imel sinova Badra in Rabija.Hiyari 1975,str. 513 Rabi je bil najverjetneje poveljnik beduinskih pomožnih sil buridskega vladarja Damaska Togtekina (vladal 1103–1128). On sam se kasneje nič več ne omenja, omenjajo pa se dejavnosti njegovih sinov Mira in Fadla. Imel je tudi sinove Dagfala, Tabita in Faradža.
thumb|right|300px|Družinsko drevo Džarahidov in njihovih potomcev
Fadl je v kroniki Ibn al-Asirja (umrl 1233) iz 13. stoletja opisan kot emir, ki je leta 1107/1108 omahoval med križarji, ki so leta 1099 osvojili levantinsko obalo, in Fatimidi, katerih oblast je bila od leta 1071 omejena na Egipt. Omahovanje je Togtekina spodbudilo, da je Fadla izgnal iz Sirije. Fadl je kasneje sklenil zavezništvo s Sadako ibn Mansurjem, poglavarjem arabske dinastije Mazjadid v Iraku, preden je prebegnil k Seldžukom.
Zgodovinar Marius Canard (1888–1982) je opisal Džarahide kot "turbulentno družino, ki je igrala nepomembno vlogo kot pešak na šahovnici Sirije v 10. in 11. stoletju. Fatimidi so jih izmenično napadali in bili njihovi zavezniki in so jih uspešno izkoristili Bizantinci. Džarahidi so si s vojimi dejanji prislužili sloves dvoličnežev, izdajalcev in plenilcev".
Sklici
Viri
Marius Canard. D̲j̲arrāḥids. str. 482–485
Kennedy, Hugh (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow: Longman. ISBN 978-0-582-40525-7. Gil, Moshe (1997) . A History of Palestine, 634–1099. Prev. Ethel Broido. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-59984-9.
Kategorija:Vladarske rodbine Kategorija:Stari Bližnji vzhod