Kanon medicine () je enciklopedija medicine v petih knjigah, ki jo je sestavil Avicenna (arabsko ابن سینا, Ibn Sina) in jo dokončal leta 1025. Enciklopedija je eno najvplivnejših del svojega časa. Predstavlja pregled sodobnega medicinskega znanja islamskega sveta, na katerega so vplivale prejšnje tradicije, vključno z grško-rimsko medicino, zlasti Galenovo, ter perzijsko, kitajsko in indijsko medicino. Prevod njegovega dela iz arabščine v latinščino v Toledu v 12. stoletju je močno vplival na razvoj srednjeveške evropske medicine. V zgodnjem novem veku je postal standardni učbenik za poučevanje medicine na evropskih univerzah.
Kanon medicine je stoletja ostal medicinska avtoriteta. Postavil je standarde za medicino v srednjeveški Evropi in islamskem svetu ter se je v Evropi uporabljal kot standardni medicinski učbenik skozi celo 18. stoletje. Je tudi pomembno besedilo v tradicionalni indijski unanski medicini.
Naslov Slovenski naslov enciklopedije izhaja iz latinskega naslova Canon Medicinae, ki je prevod izvirnega arabskega naslova al-Qānūn fī aṭ-Ṭibb (arabsko القانون في الطب) z istim pomenom. Beseda "kanon", ki se sicer običajno nanaša na zakon, zakonik ali pravni kodeks, tukaj pomeni urejen sistem ali popolno univerzalno enciklopedijo. Običajna srednjeveška različica naslova je bila Liber Canonis.
Razvoj Medicinske tradicije Galena in s tem Hipokrata so prevladovale v islamski medicini že od njenih začetkov. Avicenna si je prizadeval te tradicije vključiti v Aristotelovo naravno filozofijo. Kanon je začel pisati v Konje Urgenču, nadaljeval v Raju in ga dokončal v Hamadanu leta 1025. Rezultat je bil "jasen in urejen povzetek vsega medicinskega znanja Ibn Sinovega časa". Služil je kot jedrnat priročnik v nasprotju z Galenovimi dvajsetimi zvezki medicinskega korpusa.
Pregled thumb|Prva stran uvoda v Prvo knjigo (arabski rokopis iz leta 1597) Kanon medicine je razdeljen na pet knjig:
Eseji o osnovnih medicinskih in fizioloških načelih, anatomiji, režimu in splošnih terapevtskih postopkih. Seznam zdravilnih snovi, razvrščen po abecedi, ki sledi eseju o njihovih splošnih lastnostih. Diagnostika in zdravljenje bolezni, specifičnih za posamezen del telesa. Diagnostika in zdravljenje stanj, ki zajemajo več delov telesa ali celotno telo. Seznam sestavljenih zdravil.
Knjige 1, 3 in 4 so nadalje razdeljene na dele (fann), poglavja (ta’līm), podpoglavja (džumlah), razdelke (faṣl) in podrazdelke (bāb).
Prva knjiga Prva knjiga je sestavljena iz šestih tez, ki podajajo splošen opis medicine kot take, kozmičnih elementov, ki sestavljajo kozmos in človeško telo, medsebojne interakcije elementov (temperamentov), telesnih tekočin (humorjev), človeške anatomije in fiziologije. Knjiga pojasnjuje vzroke zdravja in bolezni. Avicenna je verjel, da človeškega telesa ni mogoče povrniti v zdravje, če niso določeni vzroki tako za zdravje kot za bolezen. Medicino (tibb) je opredelil takole:
"Medicina je znanost, s katero spoznavamo različna stanja telesa: v zdravju, ko ni zdravo, načine, s katerimi se zdravje verjetno izgubi, in ko se izgubi, se verjetno povrne. Z drugimi besedami, je umetnost, s katero se ukvarjamo z zdravjem, in umetnost, s katero se ga povrne po izgubi."
I. teza: Definicija in preglef medicije Avicenna začne prvi del z delitvijo teoretične medicine in medicinske prakse. Opisuje tisto, kar imenuje "štiri vzroke" bolezni, ki temeljijo na Aristotelovi filozofiji: materialni vzrok, učinkoviti vzrok, formalni vzrok in končni vzrok.
Materialni vzrok. Avicenna pravi, da je ta vzrok sam človek, posredno pa "udi ali dih" ali "tekočine". Učinkovit vzrok se deli v dve kategoriji: prva je "zunanja" ali viri, ki so zunaj človeškega telesa, kot sta zrak ali okolje, v katerem živimo. Drugi učinkoviti vzroki so "notranji", kot sta naš spanec in njegovo nasprotje - budno stanje, različna življenjska obdobja, navade in rasa. Formalni vzrok je tisto, kar je Avicenna imenoval "konstitucije, sestave". Ta del Avicennovega medicinskega kanona je bil v skladu z Galenom, ki je verjel, da formalni vzrok bolezni temelji na posameznikovem temperamentu. Končni vzrok je podan kot "dejanja ali funkcije".
II. teza: Elementi kozmosa Avicenova teza o elementih kozmosa se opisuje kot "temelj celotnega kanona". Avicenna vztraja, da mora zdravnik predpostaviti štiri elemente, ki jih opisuje naravna filozofija, in jasno pove, da razlikuje med "preprostim" elementom, ki ni pomešan z ničimer drugim, in tistim, ki ga dejansko doživljamo kot vodo ali zrak, kot sta morje ali ozračje. Elementi, ki jih doživljamo, so pomešani z majhnimi količinami drugih elementov in zato niso čiste elementarne snovi. "Lahka" elementa sta ogenj in zrak, "težka" pa zemlja in voda.
Zemlja. Avicenna podpira aristotelovsko filozofijo tako, da Zemljo opisuje kot geocentričen element. Zemlja miruje in druge stvari težijo k njej zaradi njihove teže. Je hladna in suha.
Voda. Voda je zaradi svoje relativne gostote opisana kot zunanja glede na zemeljsko sfero in notranja glede na zračno sfero. Je hladna in vlažna. Ker je vlažna, se zlahka oblikuje.
Zrak. Položaj zraka nad vodo in pod ognjem je "pogojen z njegovo relativno lahkotnostjo. Je vroč in vlažen, njegov učinek pa je, da redči in stvari naredi mehkejše.
(Krogla) ognja. Ogenj je višji od drugih elementov, "saj sega do sveta nebes". Je vroč in suh, prečka snov zraka in umirja hladnost obeh težkih elementov. "S to močjo ustvarja harmonijo elementarnih lastnosti".
III. teza: Temperamenti Kanon medicine deli tezo o temperamentih na tri podpoglavja: splošni pregled, temperamente, ki temelji na delih telesa, in temperamente, ki temeljijo na starosti.
I: Splošni opis Temperamenti naj bi bili interakcije med lastnostmi štirih različnih elementov, kot je konflikt med suhostjo, vlažnostjo, mrazom in vročino. Avicenna meni, da se te lastnosti med seboj borijo, dokler ni doseženo ravnovesno stanje, znano kot temperament.
Kanon je sprejel tudi starodavno teorijo štirih temperamentov in jo razširil, da bi zajel "čustvene vidike, duševne sposobnosti, moralne odnose, samozavedanje, gibanje in sanje". Ta razširjena teorija štirih temperamentov je podana v naslednji preglednici:
+ Dokazi o štirih primarnih temperamentih Dokaz Vroč Hladen Vlažen Suh Morbidna stanja vnetja postanejo vročinska, izguba moči vročine, povezane s seroznim humorjem, revmatizem izčrpanost Funkcionalna moč pomanjkanje energije pomanjkljiva prebava težka prebava Subjektivni občutki grenak okus, prekomerna žeja,pekoča srčna votlina pomanjkanje želje po tekočinah sluzasto slinjenje,zaspanost nespečnost, budnost Fizični znaki visok srčni utrip, bližajoča se utrujenost mlohavi sklepi driska, otekle veke groba koža, pridobljene navadeŽivila in zdravila škodljivi toplotni izpusti škodljiva hladilna sredstva škodljiva vlažna živila škodljiv suh režim koristni hladilni pripravki koristni kalefacienti koristni humektanti Povezava z vremenom poslabšanje poleti poslabšanje pozimi slabo v jeseni
Osem vrst ravnovesja Kanon opisuje ljudi kot osebe z osmimi različnimi "vrstami ravnovesja" oziroma različnimi temperamenti Temperamenti spadajo v dve kategoriji: v odnosu do bitij, ki niso ljudje, in v odnosu do posameznika samega.
A. V odnosu do bitij, ki niso ljudje i. enakomernost temperamenta, ki jo vidimo pri človeku v primerjavi z drugimi bitji
ii. temperament drugih ljudi Avicenna opisuje ravnovesje med vročim in hladnim ter vlažnim in suhim med deli človeškega telesa. Srce je na primer vroče in mora biti v ravnovesju z drugimi hladnimi deli telesa, kot so možgani. Ko je to ravnovesje med temi deli doseženo, se šteje, da je oseba v "idealnem ravnovesju".
iii. Zunanji činitelji, kot so rasa, podnjebje, ozračje To tretje merilo temperamenta predpostavlja, da ima vsaka rasa svoje ravnovesje. Kot primer navaja: "Hindujci so po zdravju drugačno uravnoteženi kot sužnji in tako naprej". Avicenna pojasnjuje, da različna podnebja prispevajo k različnim temperamentom med rasami.
iv. v zvezi z ekstremnimi podnebji
B. V odnosu do posameznika samega v. v primerjavi z drugo osebo Čeprav Avicenna navaja peti način "v primerjavi z drugo osebo", se zdi, da tej trditvi nasprotuje z razlago, da ima vsak posameznik temperament, ki je edinstven zanj in drugačen od vseh drugih.
vi. primerjava posameznika s samim seboj
vii. primerjava enega dela telesa z drugim delom telesa
Kanon tukaj razdeli dele telesa v kategorije njihove individualne "vlažnosti", "suhosti", "vročine" in "hladnosti".
viii. primerjava dela s samim seboj
Kanon se nadaljuje z razlago položaja sonca v odnosu do idealnega temperamenta ter vlogo, ki jo igrata podnebje in človeška koža. Organi glede temperamenta še zdaleč niso idealni, koža pa je temu najbližje. Avicenna pravi, da je roka, zlasti dlan in konica kazalca, najbolj občutljiva od vseh in uglašena na taktilni stik. Medicina je opisana kot "vroča" ali "hladna", ne glede na njeno dejansko temperaturo, temveč glede na to, kako se nanaša na temperament človeškega telesa.
Kanon nato opisuje, kdaj so temperamenti neenaki, se pravi bolezen. Avicenna jih loči v dve kategoriji, ki sta dokaj samoumevni v kontekstu tega, kar je že opredelil kot temperamente.
A. Enostavni netemperamenti Vroč netemperament (bolj vroč kot normalen) Hladen netemperament (bolj hladen kot normalen) Suh netemperament (bolj suh kot običajno) Vlažen netemperament (bolj vlažen kot običajno)
B. Sestavljeni netemperamenti Sestavljeni netemperamenti so tisti, v katerih sta udeležena dva netemperamenta, na primer bolj vroč in bolj vlažen, bolj vroč in bolj suh, hladnejši in bolj vlažen, hladnejši in bolj suh. Obstajajo le štirje sestavljeni netemperamenti, ker nekaj ne more biti hkrati bolj vroče in bolj hladno ali bolj suho in bolj vlažno. Štiri preproste temperamente in štiri sestavljene netemperamente lahko razdelimo na tiste, ki so ločeni od kakršne koli materialne snovi in tiste, pri katerih gre za neko materialno snov, kar skupaj znaša šestnajst netemperamentov. Primeri šestnajstih netemperamentov so navedeni v tretjem in četrtem zvezku.
II. Temperament delov telesa Vsak del telesa je opisan kot posameznik s svojim temperamentom, vsak s svojo stopnjo toplote in vlage. Avicenna našteva dele telesa po "vrstnem redu stopnje toplote", od najbolj vročega do najhladnejšega:
dih in "srce, v katerem nastane", kri, za katero pravijo, da nastaja iz jeter, jetra, ki jih lahko obravnavamo kot koncentrirano kri, meso, ki bi bilo tako vroče kot jetra, če ne bi bilo živčnega tkiva, ki ga prežema, mišice, ki so zaradi svojih kit in vezi ter živcev hladnejše od mesa, vranica, ki je zaradi izločanja krvi hladnejša, ledvice, stena arterij, žile in koža dlani in podplatov.
Avtor nato navaja seznam delov telesa po vrstnem redu vlažnosti, katerega avtorstvo pripisuje Galenu:
resni humor (vsaka od štirih glavnih telesnih tekočin (kri, sluz, rumeni žolč in črni žolč (melanholija)), ki naj bi določale človekove telesne in duševne lastnosti glede na relativna razmerja, v katerih so prisotne), kri, olje, mast, možgani, hrbtenjača, prsi in moda, pljuča, jetra, vranica, ledvice, mišice in koža.
Nazadnje razdeli organe še po suhosti:
lasje, kosti, hrustanec, kite, serozne membrane, arterije, vene, motorični živci, srce, senzorni živci in koža.
III. Temperamenti, povezani s starostjo Kanon deli življenje na štiri obdobja in nato prvo obdobje razdeli na pet kategorij. Štiri življenjska obdobja so prikazana v naslednji preglednici:
Obdobje Opis Ime Starost I. obdobje rasti odraščanje do 30. leta II. razcvet življenja obdobje lepote do 35. ali 40. leta III. staranje obdobje upadanja, starost so približno 60. leta IV. obdobje upešanjastarost do konca življenja
Avicenna pravi, da tretje obdobje kaže znake upadanja moči in nekaj upadanja intelektualne moči. V četrtem obdobju upadata tako moč kot inteligentnost.