Križarska vojna baronov (1239–1241), imenovana tudi križarska vojna leta 1239, je bila križarska vojna v Sveti deželi, ki je bila v teritorialnem smislu najuspešnejša križarska vojna po prvi križarski vojni. Križarska vojna baronov, ki jo je razglasil papež Gregor IX., je v splošnem poosebljala najvišjo točko papeških prizadevanj, da bi "križarsko vojno spremenili v univerzalno krščansko nalogo". Gregor IX. je pozival h križarski vojni v Franciji, Angliji in na Madžarskem z različnimi stopnjami uspeha. Križarji niso v tej vojni dosegli nobenih slavnih vojaških zmag, a so z diplomacijo uspeli ščuvati drugo proti drugi sprti frakciji dinastije Ajubidov, as-Saliha Ismaila v Damasku in as-Saliha Ajuba v Egiptu. Na ta način so uspeli doseči če več koncesij kot Friderik II. med bolj znano šesto križarsko vojno. Križarska vojna baronov je Jeruzalemsko kraljestvo vrnila na največjo velikost po letu 1187.
Križarska vojna baronov se včasih obravnava kot dve ločeni križarski vojni: vojno kralja Teobalda I. Navarskega, ki se je začela leta 1239, in vojno pod vodstvom Riharda Cornwallskega, ki je prispel v Levant po Teobaldovem odhodu leta 1240. Poleg tega se križarska vojna baronov pogosto opisuje skupaj s sočasnim potovanjem Balduina Courtenayskega v Konstantinopel in zavzetjem Curuluma z ločeno, manjšo vojsko križarjev. Papež Gregor IX. je namreč na kratko poskušal preusmeriti cilj svojega novega križarskega pohoda od osvoboditve Svete dežele pred muslimani k zaščiti konstantinopelskega Latinskega cesarstva pred "razkolniškimi", to je pravoslavnimi, kristjani, ki so poskušali ponovno zavzeti mesto.
Raziskovanje križarske vojne baronov je bilo kljub relativno obilnim primarnim virom do nedavnega omejeno, vsaj deloma tudi zaradi pomanjkanja večjih vojaških spopadov. Četudi je Gregor IX. pri ustvarjanju ideala krščanske enotnosti v procesu organiziranja križarske vojne šel dlje kot kateri koli drug papež, v praksi razdeljeno vodstvo križarske vojne ni razkrilo enotnega krščanskega delovanja ali identitete kot odgovor na prevzem križa.
Ozadje Ob koncu šeste križarske vojne februarja 1229 sta Friderik II. in al-Kamil podpisala desetletno premirje. Friderik je zgolj z diplomacijo in brez večjih vojaških spopadov dobil oblast nad Jeruzalemom, Nazaretom, Sidonom, Jafo in Betlehemom. Premirje se je leta 1239 izteklo, kar je ogrozilo krščanski nadzor nad pridobljenimi ozemlji. Poleg tega je bila šesta križarska vojna med domačimi krščanskimi voditelji zelo nepriljubljena, ker jih je izobčeni Friderik pustil brez obrambe, se povezal z njihovimi muslimanskimi sovražniki in poskušal pridobiti oblast nad Sveto deželo za hišo Hohenstaufen, namesto da bi jo vrnil lokalnim baronom Jeruzalemskega kraljestva. Papež Gregor IX. je zato leta 1234 razglasil, da mora do leta 1239 v Sveto deželo priti nova križarska vojska, ki bo zagotovila oblast krščanskih baronov. Gregor je v ta namen izdal papeško bulo Rachel suum videns, ki so jo beraški menihi aktivno uporabljali za promocijo križarske vojne v vseh kotičkih krščanstva. Rachel suum videns je okrepila rabo politike zaobljube in odkupa zaobljub, ki jo je uvedel prejšnji papež Inocenc III. v svoji buli Quia maior med svojim pohodom na peto križarsko vojno. Inocenc ni zahteval od vseh kristjanov, da po prevzemu križa prekličejo svoje prejšnje zaobljube.
Da bi ta križarska vojna postala univerzalna, je Gregor vse kristjane zavezal k udeležbi na križarskih pridigah, s ciljem da molijo za uspešen izid vojne in darujejo veliko vsoto denarja za podvig - en peni na teden naslednjih deset let. Pridigarska kampanja je bila različno uspešna. Italija, Nemčija in Španija so bile nad Gregorjevim križarskim pohodom nekoliko navdušene, na Ogrskem pa se je v kampanjo bolj aktivno vključilo le nekaj plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov. Papeževo podjetje so sprva podpirali tudi angleški in francoski vitezi in plemiči.
Približno leto kasneje, decembra 1235, je Gregor začel poskušati, da bi načrtovano križarsko vojno v celoti, nato pa delno, preusmeril od Svete dežele proti širjenju krščanske herezije (pravoslavja) v latinski Grčiji. Njegov poskus, da bi organiziral križarsko vojno v pomoč Latinskemu cesarstvu v Konstantinoplu, je bil večinoma neuspešen. Jeruzalemski kralj in latinski cesar Ivan Briennski, najodločnejši papežev podpornik med tedanjimi vladarji, je v Konstantinoplu dovolil prisotnost latinskega patriarha, kar je dopuščalo možnost združitve grške in latinske cerkve. Ogrska vojaška elita pod vodstvom kralja Béle IV. ni hotela iti v Konstantinopel, da bi se borila proti napadalnima razkolnikoma Ivanu III. Dukasu Vatacu iz Nikejskega cesarstva in Ivanu Asenu II. Bolgarskemu. Poleti 1239 je ogrski kralj Béla dovolil dediču latinskega cesarstva Baldvinu Courtenayskemu prečkati ogrsko ozemlje, njemu pa se na poti v Konstantinopel ni hotel pridružiti. Papež Gregor je takrat napisal pismo dominikanskemu priorju na Ogrskem, v katerem ga je prosil, naj v kraljestvu pridiga o križu in zamenja zaobljube za Jeruzalem, ki so jih dali križarji, za zaobljube za Konstantinopel v zameno za odpustek. Papež je obljubil odpustek vsakemu vojaku in vsem, ki so prispevali denar za križarsko vojno. Februarja 1241 je Gregor ukazal, naj se prihodki, zbrani na Ogrskem, preusmerijo za novo vojaško kampanjo proti nemškemu cesarju Frideriku II. Baldvin Courtenayski je najprej odšel v Konstantinopel, medtem ko so drugi evropski vitezi in plemstvo, ki niso bili enotni, odšli proti Jeruzalemu. Leta 1235 je Gregor pozval francoske križarje, naj se namesto v Sveti deželi borijo v Konstantinoplu. 16. decembra je papež ukazal frančiškanu Viljemu Cordelskemu, naj pridiga o križarski vojni v latinski Grčiji. Teobald Šampanjski se je odzval na poziv zaradi potrebe po papeški podpori, vendar je na koncu zavrnil zamenjavo svoje zaobljube za Jeruzalem za zaobljubo za Konstantinopel. Decembra 1238 je Teobald od Gregorja prejel sredstva za križarski pohod proti Jeruzalemu. Razdvojene skupine francoskih baronov so ločeno potovale v Sveto deželo, kjer so se sčasoma soočile z vojaškim porazom, ki mu je sledil diplomatski uspeh. Tudi angleški baroni, vključno s svakoma Rihardom Cornwallskim in Simonom Montfortomskim, so bili razdeljeni in so v Jeruzalem prispeli leto kasneje.
Vojna Skupina Teobalda I. Navarrskega Navarrski kralj Teobald I. je v Lyonu zbral impresivno skupino evropskih plemičev, med njimi Huga IV., vojvodo Burgundije, Amauryja Montfortskega, Roberta Courtenayskega, velikega butlerja Francije, ki se ga ne sme zamenjati z latinskim cesarjem Robertom I. Courtenayskim, in Petra I., vojvodo Bretanje. Spremljali so jih številni grofje nižjega ranga, med njimi Guigues IV. Foreški, Henrik II. Barski, Ludvik Sancerrski, Jehan Brainski, grof Mâcona, Viljem iz Joignyja in Henrik iz Grandpréja. Teobaldova udarna sila je štela približno 1500 vitezov, vključno z nekaj sto iz Navare. Francijo so zapustili avgusta 1239. Večina je odplula iz Marseillea, manjšina pa iz pristanišč Friderika II. v južni Italiji. Teobald je 1. septembra dosegel Akon, ker so se mu kmalu pridružili križarji, ki jih je med plovbo razkropila sredozemska nevihta. V Akonu jih je pričakal svet lokalnih krščanskih mogotcev, med katerimi so bili najbolj vidni Valter Briennski, Oton Montbéliardski, Balian Bejrutski, Ivan Arsufski in Balian Sidonski. Teobaldu se je pridružilo tudi nekaj križarjev s Cipra.
Teobald je veliko časa preživel v prijetnem Akonu in svoji ženi napisal pesem. Skupina približno 4000 vitezov, od tega več kot polovica lokalnih baronov in vitezov vojaških redov, je 2. novembra končno odkorakala v Aškelon, kjer naj bi začeli graditi grad, ki ga je Saladin nekaj desetletij prej porušil. Dva dni po odhodu sta se Peter Bretanski in njegov poročnik Raoul de Soissons ločila od glavnine in v zasedi čakala na karavano, ki je potovala proti Damasku. Petrova polovica vojske se je pred gradom spopadla z muslimani in jih porazila. Poraženci so zbežali v grad, križarji pa so jih zasledovali, jih veliko ubili, nekaj ujeli iz zaplenili blago in tovorne živali.
Poraz v Gazi in izguba Jeruzalema upright=1.4|thumb|Matej Pariški: Bitka pri Beit Hanounu leta 1239
Petrova nepomembno zmago je kmalu zasenčil drug dogodek. Ko je vojska 12. novembra 1239 dosegla Jafo, je del vojske želel izvesti napad na lastno pest. Vodje te svojeglave skupine so bili Henrik Barski, Amaury Montfortski in Hugo Burgundski. Njim se je priključilo več lokalnih plemičev. Skupina, ki je štela 400 do 600 vitezov, se je odcepila od glavnine kljub jasnim protestom Teobalda, Petra Bretanskega in voditeljev treh vojaških redov. Skupina se je naslednji dan, 13. novembra 1239, v bitki pri Gazi spopadla z egiptovsko vojsko pod poveljstvom Rukn al-Dina al-Hidžavija in bila težko poražena. Henrik je bil ubit, Amaury pa je bil z več sto križarji pa ujet. Glavnina križarske vojske je nato odkorakala do Akona.
Približno mesec dni po bitki pri Gazi je an-Nasir Davud iz Transjordanije, čigar karavano je zasegel Peter, napadel skoraj nebranjen Jeruzalem. Po mesecu dni obleganja se je 7. decembra predala tudi garnizija citadele in sprejela Davudovo ponudbo za varen prehod do Akona. Jeruzalem je bil po letu 1229 ponovno v muslimanskih rokah.
Ajubidske ozemeljske koncesije Po porazu križarjev v Gazi in izgubi Jeruzalema je državljanska vojna znotraj muslimanske dinastije Ajubidov začela ustvarjati ugodno okolje za kristjane. Sledil je obetaven, a na koncu razočarajoč pohod v Tripoli. Emir Al-Muzafar II. Mahmud iz Hame je želel odvrniti pozornost svojega sovražnika al-Mudžahida iz Homsa, zato je s praznimi obljubami zvabil Teobaldove križarje na Romarsko goro zunaj Tripolija. Zgodilo se ni nič. Križarji so bili nekaj časa gostje Bohemonda V. Antiohijskega in se nato do začetka maja vrnili v Akon.
Naslednje srečanje kristjanov z Ajubidi se je izkazalo za bistveno bolj plodno. Teobald se je pogajal z vojskujočima se emirjema Damaska in Egipta in sklenil sporazum z as-Salihom Ismailom, emirjem Damaska, proti as-Salihu Ajubu iz Egipta in Davudu iz Transjordanije. Križarji so s sporazumom dobili Jeruzalem, Betlehem, Nazaret in večino ozemlja Galileje s številnimi templjarskimi gradovi, kot sta Beaufort in Safet. Ismailov sporazum s križarji je vključeval veliko ozemlja, ki ga ne bi smel dati. Sporazum je bil neprljubljen tudi med Ismailovimi podložniki. Vplivni pridigar in pravnik Iz al-Din ibn Abd al-Salam ga je celo javno obsodil in bil zato aretiran. Protestirala je tudi muslimanska garnizija v Beaufortu in zavrnila predajo gradu Balianu Sidonskemu, kot je določal Ismailov sporazum. Ismail je nato več mesecev oblegal trdnjavo, da bi jo nato predal kristjanom. Križarji so medtem začeli uveljavljati svoje zahteve po Davudovih ozemljih. Začeli so obnavljati Aškelon, ropali po dolini Jordana, se vrnili v Jeruzalem in napadli Nablus, vendar ga niso zavzeli. To je Davuda prisililo, da se je pozno poleti 1240 sam začel pogajati s Teobaldom in priznal številne koncesije, ki jih je teoretično odobril Ismail.
Nekateri sodobni viri namigujejo, da je bilo celotno ozemlje med reko Jordan in Sredozemljem spet v rokah križarjev. Teobald in Peter Bretanski nista ostala v Levantu, da bi videla, kako se izpolnjujejo njuni sporazumi z Ismailom in Davudum. Sredi septembra 1240 sta še pred prihodom Riharda Cornwallskega odplula proti domu, ker nista želela prisostvovati notranjim prepirom o vodstvu in usmeritvah vojne. Med spominki, ki jih je Teobald prinesel nazaj v Evropo, je bila vrtnica z imenom "Provins" (latinsko rosa gallica 'officinalis''', lekarniška vrtnica) iz Damaska, ki jo je prinesel "v svoji čeladi"'', in delček Pravega križa. Hugo Burgundski in Guigues Foreški sta ostala, da bi pomagala graditi grad v Aškelonu.
Skupina Riharda Cornwallskega