Teobald I. (francosko Thibaut, špansko Teobaldo), imenovan tudi Trubadur in Posmrtni, je bil od rojstva grof Šampanje kot Teobald IV. in od leta 1234 kralj Navarre. Začel je križarsko vojno baronov, slovel kot trubadur in bil prvi Francoz, ki je vladal Navarri, * 30. maj 1201, † 8. julij 1253.

Šampanja Regentstvo Šampanje Rojen v Troyesu kot sin Teobalda III. Šampanjskega in Blanke Navarrske, najmlajše hčerke Sanča VI. Navarskega. Njegov oče je umrl nekaj dni pred njegovim rojstvom. Grofiji je do leta 1222, ko je Teobald dopolnil 21 let, kot regentka vladala Blanka. Teobald je bil pomemben trubadur. Ohranile so se številne njegove pesmi, nekatere vključno z glasbo.

V prvi polovici življenja so Teobalda pestile številne težave. Njegov stric, grof Henrik II., je za seboj pustil veliko dolgov, ki ob smrti Teobaldovega očeta še zdaleč niso bili poplačani. Poleg tega sta Teobaldovo pravico do nasledstva izpodbijala Henrikova hči Filipa in njen mož Erard I. Briennski, grof Ramerupski, in eden najmočnejših plemičev v Šampanji.

Spor z Erardom in Filipo je leta 1215 izbruhnil v odprto vojno, znano kot šampanjska nasledstvena vojna. Razrešila se je šele potem, ko je Teobald leta 1222 postal polnoleten, in za znatno vsoto denarja odkupil Filipine pravice. Nekaj let pozneje, leta 1234, je moral s še večjo vsoto odkupiti pravice Filipine starejše sestre Alice, ciprske kraljice. Poravnava leta 1222 ni končala Teobaldovih težav, saj je v naslednjih letih soočil s francoskim kraljem Ludvikom VIII.

Spor s francosko krono Teobald IV. je prišel v konflikt z Ludvikom VIII. Francoskim (vladal 1223–1226) zaradi omejevalne politike, ki jih je novi kralj poskušal uveljaviti proti Judom v Franciji. Kralj je v svoji listini o Judih z dne 8. novembra 1223 razglasil, da se obresti na judovska posojila ne smejo obračunavati, a je hkrati ukazal, da se morajo dolgovi poplačati v treh letih. Dolgovi so se morali vpisati in prišli pod nadzor gospodarjev Judov. Gospodarji so nato pobirali dolgove za Jude in zato nedvomno prejemali provizijo. Šestindvajset baronov je sprejelo nove ukrepe Ludvika VIII., Teobald IV. pa ne, saj je imel z Judi sporazum, ki jim je v zameno za dodaten davek zagotavljal varnost. Teobald IV. in njegova mati sta se med nasledstveno vojno zanašala ravno na ta dohodek. V Troyesu, prestolnici Šampanje, je stoletje pred tem živel slavni francoski talmudist Raši, v mestu pa je še vedno živela uspešna judovska skupnost. Teobaldova zavrnitev kraljeve politike do Judov je še bolj zaostrila spor med možema.

Med obleganjem Avignona leta 1226, ki je bilo del albižanske križarske vojne, je Teobald IV. zaradi nesoglasij s kraljem opravil le minimalno služenje 40 dni in se nato vrnil domov. Ludvik VIII. je kmalu po njegovem odhodu umrl zaradi griže, zaradi česar je nekdo obtožil Teobalda IV. izdaje. Po smrti Ludvika VIII. je bil Teobaldov politični položaj še bolj težaven: kralja je zapustil na njegovih pohodih, govorilo se je, da ga je zastrupil, in prepovedali so mu priti na kronanje Ludvika IX. Namesto njega je šla na kronanje njegova mati Blanka. Na začetku regentstva Blanke Kastiljske je se je umaknil iz zarote proti francoskemu kralju, v kateri sta sodelovala Hugo X. Lusignanski in Peter I.Bretanski, in vzpostavil močan odnos z regentko Blanko Kastiljsko, vdovo pokojnega Ludvika VIII.

V kraljestvu so se začele širiti govorice, da ima ljubezensko afero s svojo regentko, kateri je napisal pesnitev. Kraljica Blanka in Teobaldov oče Teobald III. sta bila oba vnuka Eleonore Akvitanske. Prvi kronist, ki je poročal o aferi med Teobaldom in Blanko, je bil Roger iz Wendoverja. Wendover je trdil, da je Teobald, ki ga je "mučila strast" do kraljice, poskušal med obleganjem Avignona zastrupiti kralja Ludvika. Matej Pariški je k temu dodal zgodbo, da so francoski plemiči spodbudili mladega kralja Ludvika IX., da je izzval Teobalda na dvoboj, da bi maščeval očetovo smrt, vendar je Blanka dvoboj preprečila. Teobald IV. je postajal vse bolj vpliven na dvoru, drugi veliki francoski grofje pa so postajali zato užaljeni. Možno je, da so bile govorice o aferi s kraljico neutemeljene in so si jih zgolj izmislili drugi baroni, ljubosumni na njegov položaj na dvoru.

Kakor koli že, zamerljivi baroni so med letoma 1229 in 1230 napadli Šampanje. Ironično je, da so bila zavezništva med invazijo ravno nasprotna od njihovega dogovora med nasledstveno vojno. Grof Henrik II. Barski je napadel Šampanjo z vzhoda, kar je spodbudilo Teobalda IV., da se je povezal z Loreno in napadel grofijo Bar. Simon Joinvillski, ki se je med nasledstveno vojno boril za uporniško frakcijo, se je zdaj povezal s Teobaldom IV. proti zunanji grožnji in mu pomagal opustošiti Bar, ki je bil na severni meji Joinvillovega ozemlja. Konflikt z grofijo Bar je spodbudil močnejšo vojvodino Burgundijo, da je pod vodstvom vojvode Huga IV. napadla Šampanjo z juga. To je spodbudilo kraljico Blanko k posredovanju, da bi ustavila širjenje konflikta.

Teobaldu IV. je uspelo odbiti napadalce, vendar za visoko ceno. Gospodarstvo Šampanje je bilo zaradi teh dveh velikih vojn, pa tudi zaradi križarskih dolgov Teobaldovega očeta in strica, tako izčrpano, da je moral Teobald IV. prodati svojo oblast nad grofijami Blois, Sancerre in Chateaudun zahodno od Pariza, ki so bile v posesti njegovih prednikov, preden so se razširili proti vzhodu v Šampanje. Še en velik udarec za njegovo moralo se je zgodil kmalu po začetku invazije leta 1229, ko je Blanka Navarrska umrla naravne smrti, potem ko se je upokojila in umaknila v samostan Argensolles. Poleg tega je Teobaldova druga žena Agneza Beaujeujska nenadoma umrla leta 1231 in možu zapustila petletna hčer Blanlo. Ker je Šampanja potrebovala moškega dediča, se je Teobald IV. leta 1232 poročil z Margareto Burbonsko. Razmere so dosegle najnižjo točko leta 1233, ko je kraljica Alica Ciprska, starejša hči Henrika II., zagrozila, da bo nadaljevala vojno za nasledstvo. Teobaldu IV. je uspelo podkupiti Alico, da je opustila svoje zahteve, vendar so ga ti ogromni izdatki še bolj zadolžili.

Vladar Navarre Teobald je kot kralj Navarre nasledil svojega strica Sanča VII. Navarrskega. Teobald je bil v času Sančeve smrti v Pamploni in takoj sprejel kandidaturo, kar jer močno povečalo njegove vire in seveda njegov ugled. Preostala leta njegove vladavine so bila veliko bolj mirna in uspešna. Gospodje in baroni iz severne Francije, ki so bili leta 1229 z njim v sporu, so ga pustili pri miru, saj so spoznali, da je njegov položaj kralja Navarre premočan, da bi ga lahko izzivali.

Notranja in zunanja politika Kot kralj je Teobald sklenil sporazume s kastiljsko in aragonsko krono ter Angleškim kraljestvom. Večino oblasti je zaupal šampanjskim plemičem in Navarro razdelil na štiri nova okrožja, pogojena s fiskalno politiko in vzdrževanjem javnega reda. V zakoniku Cartulario Magno je začel kodificirati pravo in zapisal navarske tradicije, znane kot Fueros de Navarra, ki do takrat niso bile sistematično zapisane. Slednje so sledile baskovskim tradicijam, ki so se uporabljale v različnih okrožjih kraljestva.

Da bi pridobil podporo Kastilje, je svojo hčer Blanko zaročil z bodočim kraljem Alfonzom X. V poročni pogodbi mu je Ferdinand III. Leonski v dosmrtno uživaje ponudil pokrajino Guipúzcoa, s katero bi pridobil neposreden pristop do Kantabrijskega morja. Álave, ki so jo navarrski vladarji dolgo zahtevali zase, mu ni ponudil. To zavezništvo ni bilo nikoli sklenjeno, saj bi pomenilo, da bi Navarra postala fevd Kastilje. Naslednje leto je Teobald svojo hčer zaročil z Ivanom I., vojvodo Bretanje, sinom svojega tesnega križarskega zaveznika Petra Dreuxa.

Križarska vojna baronov Leta 1239 je Teobald vodil križarsko vojsko v Sveto deželo. Križarski pohod ni bil veličasten, je pa dosegel več diplomatskih uspehov. Teobald je veliko časa preživel v Akonu, kjer je napisal pesem svoji ženi, in se nato odpravil na Aškelon, kjer je začel graditi grad. Med pohodom križarske vojske proti Aškelonu se je kontingent 400 vitezov pod vodstvom Huga Burgundskega, Henrika Barskega in Amauryja Montfortskega odločil spopasti z muslimanskimi silami v Gazi. Kontingent je bil poražen, še preden so Teobaldove sile prispele na pomoč.

Teobald se je pogajal z Ajubidi iz Damaska in Ajubidi iz Kaira, ki so bili takrat sprti. Z Ajubidi iz Damaska je sklenil sporazum proti Ajubidom iz Egipta, s katerim je Jeruzalemsko kraljestvo pridobilo sam Jeruzalem ter Betlehem, Nazaret in večino Galileje s številnimi templjarskimi gradovi, kot sta Belfort in Safet. Z Egipčani se je pogajal o premirju. Nekateri sodobni viri namigujejo, da je bilo celotno ozemlje med reko Jordan in Sredozemljem spet v rokah križarjev.

Vprašljivo je, koliko je bil končni uspeh križarske vojne, se pravi ozemeljske pridobitve, posledica Teobaldove pogajalske spretnosti in koliko zgolj naključja. Iz Palestine se je vrnil konec leta 1240, se pravi še pred prihodom Rihard Cornwallskega, ker ni želel biti prisoten v nadaljnjih razpravah o vodstvu in usmeritvi križarskega pohoda. Med spominki, ki jih je prinesel v Evropo, so bili vrtnica z imenom Provins (latinsko rosa gallica 'officinalis''', lekarniška vrtnica) iz Damaska, ki jo je "prinesel v svoji čeladi"'', košček Pravega križa in morda grozdje chardonnay, ki je zdaj pomembna sestavina šampanjca.

Spor s Cerkvijo in zadnja leta thumb|200px|Izvirna listina s Teobaldovim pečatom, ki potrjuje prodajo gozda opatiji Saint-Denis

Teobald je večino preostanka vladavine preživel na potovanjih med Navarro in Šampanjo. Bil je v sporu s pamplonskim škofom Pedrom Jiménezom de Gazólazom, ki je leta 1250 sklical provincialno sinodo, da bi ga izobčil. Teobald se ni odzval na papeška sodišča, a mu je papež Inocenc IV. kljub temu priznal privilegij kralja: izobčil ga je lahko izključno Sveti sedež.

Teobald je umrl v Pamploni, ko se je vrnil z enega od svojih številnih obiskov Šampanje. Pokopan je bil v pamplonski stolnici. Nasledil ga je starejši sin Teobald II., njega pa mlajši sin Henrik I.

Poroke in potomci Teobald se je poročil trikrat. Leta 1220 se je poročil z Gertrudo Dagsburgško. Ko je dve leti kasneje postal polnoleten, se je od nje ločil. Zakonca nista imela otrok.

Drugič se je leta 1222 poročil z Agnes Beaujeujsko, s katero sta imela vsaj enega otroka:

Blanko Navarsko, vojvodinjo Bretanje.

Agnes je umrla leta 1231. Teobald se je tretjič poročil z Margareto Bourbonsko, s katero sta imela šest otrok:

Eleonoro (rojena 1233, umrla mlada), Petra (umrl mlad), Margareto, leta 1255 poročeno s Friderikom III., vojvodo Lorene, Teobalda II. Navarskega,, poročenega z Izabelo, hčerko francoskega Ludvika IX., Beatrix, poročeno s Hugom IV., vojvodo Burgundije, in Henrika I. Navarrskega, poročenega z Blanko Artoijsko.

Teobald je imel zunaj zakona vsaj dve hčerki. Z neznano ljubico je imel hčerko

Agnes, poročeno z Álvarjem Pérezom de Azagro, 4. lordom Albarracína.

Z Marqueso López de Rada, hčerko Lopeja Díaza de Rada in Brunisende Narbonske, je imel hčerko

Marqueso Gil de Rada, poročeno s Pedrom Fernándezom, baronom Hijarja, nezakonskim sinom kralja Jakoba I. Aragonskega.

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 1201 Kategorija:Umrli leta 1253 Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Veterani križarskih vojn