Zahodno jezero, znano tudi kot Šihu in pod drugimi imeni, je sladkovodno jezero v Hangdžovu na Kitajskem. Jezero leži zahodno od nekdanjega obzidanega mesta Hangdžov in ima površino 6,39 km², razteza se 3,2 km od severa proti jugu in 2,8 km od vzhoda proti zahodu. V jezeru so štirje nasipi, trije umetni otoki in Gušan, edini naravni otok. Jezero na severni, zahodni in južni strani obdajajo blagi hribi, na južnem in severnem bregu pa stojita pagodi Leifeng in Baoču. V gorah zahodno od jezera je več znanih templjev, vključno s templjema Lingjin in Džingci.
Jezero, turistična atrakcija že od dinastije Tang (618–907), je zaradi svoje naravne lepote in zgodovinskih relikvij vplivalo na pesnike in slikarje skozi celotno kitajsko zgodovino. V času dinastije Song (960–1279), v kateri se je dinastična prestolnica preselila v Hangdžov, je jezero postalo kulturna znamenitost in ena najbolj obiskanih turističnih destinacij Kitajske. Evropejcem ga je predstavil Marco Polo in je bilo nekoč simbol kitajske urbane kulture. Upodobljeno je bilo na kitajski valuti, vključno z bankovcem za en juan v potrdilu o devizah Banke Kitajske iz leta 1979 in renminbi iz leta 2005, pa tudi v kitajskem potnem listu. Jezero, ki je od leta 2011 uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO, je prepoznano kot »idealizirana fuzija med človekom in naravo«.
Jezero skupaj z okoliškimi hribi tvori slikovito območje Zahodnega jezera, ki ga upravlja upravni odbor slikovitega območja Zahodnega jezera Hangdžov, posebna uprava, namenjena ohranjanju kulturne dediščine in vrtnarjenju v okviru občinske vlade od leta 2002. Kot prva večja kitajska turistična atrakcija, ki je odpovedala vstopnine, je slikovito območje med prazniki gneča. Med praznikom državnosti leta 2024 je območje v sedmih dneh prejelo 4,426 milijona obiskovalcev, kar je 30,92 % več kot leto prej.
Imena Zgodovinsko gledano je bilo jezero poimenovano z različnimi imeni, vključno z jezerom Čiantang. Prvi opis voda v bližini Hangdžova je bil narejen v Knjigi Han, končani leta 111, ki pravi:
Ta izjava o reki Vulin () se na splošno razlaga kot prva omemba Zahodnega jezera, medtem ko naj bi bili hribi Vulin (武林山) hribi v bližini templja Lingjin.
Bai Džuji je bil med prvimi, ki je jezero imenoval Zahodno jezero zaradi njegove lege zahodno od mesta. Su Ši je bil prvi, ki je ime uporabil v uradnih dokumentih, in sicer v svoji prošnji cesarskemu dvoru za poglabljanje jezera leta 1090. Kitajski učenjaki iz 16. stoletja so menili, da je Zahodno jezero najbolj znano med 35 drugimi jezeri z istim imenom na Kitajskem. Ime je bilo različno prevedeno in romanizirano tudi kot Zahodno jezero, Si-hu, Hsi Hu, Ši Hu, Jezero Si, Jezero Hsi, Jezero Hsi-hu, in Jezero Ši. Zaradi Su Šijeve znane primerjave s Šidzi se jezero včasih v kitajščini opisuje tudi kot jezero Šidi.
Zgodovina Naravne tvorbe in poglabljanje Pred približno 4400 do 2500 leti se je ob padcu morske gladine začela pojavljati ravnina Hangdžov-Šjašing-Hudžov, medtem ko je bilo Zahodno jezero le plitev zaliv. Sčasoma je reka Čjantang postopoma odlagala pesek in kamenje zunaj tega zaliva. Pred približno 2000 leti je nastala laguna. Potoki iz okoliških gora so vodo spremenili v sladko vodo, vendar so nenehni nanosi mulja jezero postopoma spremenili v močvirje. V lokalnem izročilu je bilo Zahodno jezero, ko je Čin Ši Huang (259–210 pr. n. št.), prvi kitajski cesar, obiskal Hangdžov, še vedno del reke Čjantang. Velikanska skala na severnem bregu Zahodnega jezera naj bi bila kraj, kjer je cesar zasidral svojo floto. Po zapisih velikega zgodovinarja je cesarja med obiskom leta 210 pr. n. št. v Hangdžovu ustavila močna plima reke Čjantang in je moral zaviti proti zahodu, da bi dosegel Šhaošing. V obdobju Vzhodnega Hana (25–220) je lokalni uradnik Hua Šin odredil gradnjo morskega zidu, da bi jezero popolnoma ločil od morja. Leta 591 je bil vladni sedež Hangdžova, prvotno na zahodni obali, preseljen v novozgrajeno obzidano mesto vzhodno od jezera. Z dokončanjem Velikega prekopa je Hangdžov kot njegov cilj postal prometno središče Kitajske.
Pred dinastijo Tang (618–907) je bilo Zahodno jezero plitvo vodno telo, vendar so nenehna prizadevanja za poglabljanje preprečila, da bi se spremenilo v močvirje. V obdobju Džjandžong (780–783) dinastije Tang je lokalni uradnik Li Bi preusmeril vodo v Hangdžov po podzemnih ceveh in ustvaril šest ribnikov za zagotovitev oskrbe mesta z vodo. Leta 822 je Bai Džuji poglabljal Zahodno jezero in uporabil mulj za izgradnjo dolgega nasipa med vrati Čjantang in Juhang, ki je bil poimenovan v njegov spomin. V času kraljestva Vujue (907–932), katerega glavno mesto je bil Hangdžov, je kralj Čjan Liu odredil letno poglabljanje Zahodnega jezera z vojaki, da bi ohranil kakovost vode za oskrbo. V dinastiji Song je Su Ši (1037–1101) leta 1089 ukazal gradnjo nasipa Su iz izkopanega mulja. Območje jezera je označil s tremi kamnitimi pagodami, da bi preprečil sajenje vodnih kostanjev in zmanjšal zamuljevanje, kar bi lahko označevalo izvor Treh ribnikov, ki zrcalijo Luno. Do leta 1275 so bile imenovane vojaške patrulje za vzdrževanje in nadzor jezera, kjer je bilo prepovedano odlagati smeti ali saditi dodatne lotosove ali vodne kostanje.
Mongolska vladavina in propad turizma Razcvet turizma je povzročil različne interpretacije. Jezero je veljalo za literarno izročilo, simbol države in del lokalne zgodovine in znanja, za nekatere pa simbol ekstravagance in razkošja. Eno najbolj znanih upodobitev je napisal Lin Šeng, ki je napisal pesem kot satiričen komentar o tem, kako so bili ljudje zatopljeni v svoje užitke v Hangdžovu, namesto da bi si prizadevali povrniti izgubljeno severno prestolnico:
Leta 1142 sta golobji cesar in njegov glavni svetnik usmrtila Jue Feija, jastrebovega kitajskega generala, znanega po svojih odločnih prizadevanjih za ponovno osvojitev severne Kitajske. Juejeva smrt je pomenila konec poskusov ponovne osvojitve severa, saj je cesar kljub uspehom vojske Song dajal prednost miru. Jue Fei je bil med Kitajci še vedno zelo občudovan in je bil na splošno čaščen kot narodni junak. Leta 1162 je bila njegova krivična usmrtitev priznana, njegovi posmrtni ostanki pa so bili preneseni v grobnico ob Zahodnem jezeru. Od leta 1221 je bližnji tempelj preurejen v njegov spomin.
Mongolska dinastija Juan (1271–1368) je doživela upad turizma na Zahodnem jezeru. Vladna podpora za vzdrževanje jezera se je zmanjšala, saj so mongolski vladarji svojo politično in gospodarsko pozornost usmerili na severno Kitajsko in ne na jug. Mongolski vladarji in lokalni prebivalci so za propad dinastije Song krivili razkošno življenje na jezeru. Zato je bilo jezero opuščeno. Ko je mongolsko oblast nadomestila dinastija Ming, je Hangdžov do sredine 15. stoletja postopoma ponovno dosegel blaginjo. Vendar je jezero leta 1442 in 1456 doživelo sušo, zaradi česar se je začasno izsušilo.
Revitalizacija v pozni cesarski Kitajski
Od sredine obdobja Ming so obnovljeni projekti poglabljanja vode ponovno vzbudili zanimanje javnosti za Zahodno jezero. Ko se je Hangdžov razvil kot založniško središče, je produkcija geografskih besedil spodbudila turizem, kar je posledično še dodatno spodbudilo založniško industrijo. Leta 1508 je guverner Jang Mengjing vodil obsežno poglabljanje vode, popravil nasipa Su in Bai ter v svoj spomin ustvaril nasip Jangong. Ta obnova je jezeru vrnila videz dinastije Tang. Nadaljnja gradbena dela v letih 1576, 1607–1611 in 1621 so zgradila paviljon Srednjega jezera in Mali otoček Jingdžou. V tem obdobju je bila objavljena serija knjig o lokalni zgodovini in kulturi, ki so prikazovale Zahodno jezero in navdihnile japonske vrtove, kot je vrt Kju Šiba Rikju.
Mandžurci so leta 1645 osvojili Hangdžov, kar je privedlo do gradnje rezidenc ob jezeru. V času visokega Činga (1683–1799) so cesarji pogosto obiskovali južno Kitajsko, da bi simbolizirali svoj nadzor. Zaradi obiskov cesarjev Čing je bilo jezero v celoti izkopano in obnovljeno. Leta 1689 je bila na Gušanu zgrajena začasna cesarska palača. Leta 1722 je guverner Džedžjanga Li Vei dobil ukaz, naj izkoplje jezero. Leta 1809 je bil otoček Ruan Gong zgrajen iz muljaste zemlje, ki je bil poimenovan po Ruan Juanu, takratnem guvernerju.
Cesarji so oživili in standardizirali pojem Desetih prizorov Zahodnega jezera. Cesar Kangši je tem prizorom vpisal naslove, ki so bili kasneje vklesani v stele pod desetimi paviljoni. Cesar Čjanlong je med svojimi obiski pisal pesmi, ki so bile nato vklesane na hrbtno stran Kangšijevih stel. V okoliške hribe je vklesal tudi osem prizorov Zmajevega vodnjaka. V Pekingu so bili cesarski vrtovi, vključno z Vrtom vesele pomladi in Staro poletno palačo, zasnovani tako, da posnemajo krajinsko zasnovo Zahodnega jezera.
Potem ko je upor Tajpingov (1850–1864) uničil različne stavbe ob jezeru, je Zahodno jezero oživelo, saj so pomembni vojaški voditelji dinastije Čing, magnati in visoki uradniki, kot je Peng Julin, zgradili svoje vile ob jezeru, ki so kasneje postale njihovi spominski templji in svetišča, ki jih je kasneje vzdrževal poseben oddelek lokalne samouprave. Leta 1864 je bil ustanovljen Urad za poglabljanje jezera Zahodnega jezera, ki je upravljal poglabljanje jezera.
Moderna doba
Po revoluciji leta 1911, ki je končala dinastijo Čing, je bila mestna četrt Manču porušena, vključno z ločenimi utrdbami in delom mestnega obzidja, ki jo je ločeval od obale jezera. Cesarske posesti dinastije Čing okoli Zahodnega jezera so bile prav tako nacionalizirane. Zemljišče v četrti Manču je bilo prodano na dražbi za vzpostavitev novega poslovnega okrožja, obala jezera pa je bila prenovljena v niz javnih parkov, s čimer je Zahodno jezero postalo del novega središča mesta. Nekdanja cesarska palača na Gušanu je bila preurejena v park Džongšan, poimenovan po Sun Jat-senu. Stavbe, povezane z nekdanjimi uradniki in generali dinastije Čing, so bile preimenovane po privržencih dinastije Ming, tako kot Svetišče nekdanjih mučencev. Železniška povezava med Hangdžovom in Šanghajem, dokončana leta 1909, je spodbudila lokalni turizem.
Zgrajenih je bilo veliko vil in vrtov, gradnja nadaljnjih grobnic pa je bila prepovedana. Med obiskovalci jezera so bili pomembni literati, kot sta Rabindranath Tagore in Ryūnosuke Akutagawa, pa tudi par Čjang Kajšek in Song Mei-ling, ki je ob jezeru preživel medene tedne. Leta 1922 je Kitajska komunistična partija tukaj organizirala plenum, s čimer je sprožila prvo sodelovanje z nacionalisti. Leta 1928 je bila na otoku Gušan ustanovljena Nacionalna akademija umetnosti.
Od 6. junija do 20. oktobra 1929 je potekala razstava Zahodnega jezera. Razstava je svetovnemu občinstvu predstavila kitajsko blago in kulturo – zlasti tisto iz Hangdžova in Džjangnana. Dogodek je vključeval domoljubno vzgojo in širjenje političnih sporočil prek Revolucionarne spominske dvorane, Revolucionarnega spominskega stolpa in Knjižnice Revolucionarne spominske dvorane.
Marca 1937 sta se Džov Enlaj in Čjang Kajšek tajno sestala v jami Janšja blizu jezera, da bi se pogajala o koaliciji proti Japonski med drugo kitajsko-japonsko vojno.
Japonci so decembra 1937 zavzeli Hangdžov. Pod japonsko oblastjo je krčenje gozdov v gorah, ki obdajajo Zahodno jezero, povzročilo hitro zamuljevanje jezera zaradi erozije tal, kar je bilo posledica pomanjkanja vzdrževanja. Oktobra 1939 je bilo ob jezeru zgrajeno japonsko svetišče, namenjeno praznovanju japonskega festivala sredi jeseni, da bi se kitajski državljani mesta seznanili s šintoizmom. Z japonsko predajo leta 1945 je turizem na Zahodnem jezeru ponovno zacvetel, čeprav se je mesto samo zaradi hiperinflacije soočalo s hudimi gospodarskimi izzivi.