Armensko kraljestvo Kilikija, znano tudi kot Kilikijska Armenija ( ali ), Mala Armenija ali Nova Armenija, prej znana kot Armenska kneževina Kilikija () je bila armenska država, ki so jo v visokem srednjem veku ustanovili armenski begunci, ki so bežali pred seldžuško invazijo na ArmenijoSirarpie Der Nersessian. A History of the Crusades . Vol. 2. Poglavje The Kingdom of Cilician Armenia. str. 630–631. Ozemlje kraljestva je bilo izven Armenskega višavja. Njegovo središče je bilo v Kilikiji v jugovzhodni Anatoliji, severozahodno od Aleksandretskega zaliva.
Kraljestvo je nastalo iz kneževine, ki jo je okoli leta 1080 ustanovila dinastija Rubenidov, domnevno veja dinastije Bagratidov, ki je v različnih obdobjih zasedala armenski prestol. Njihovo glavno mesto je bil prvotno Tarz in kasneje Sis. Armenska Kilikija je bila močna zaveznica evropskih križarjev in se je imela za trdnjavo krščanstva na vzhodu. Služila je tudi kot središče armenskega kulturnega ustvarjanja, saj je bila Armenija takrat okupirana. Pomen Kilikije v armenski zgodovini in državnosti potrjuje tudi prenos sedeža katolikosa Armenske apostolske cerkve, duhovnega vodje armenskega ljudstva, v to regijo.
Leta 1198 je s kronanjem Leona I., armenskega kralja iz dinastije Rubenidov, Kneževina Kilikijska Armenija postala kraljestvo.Der Nersessian. The Kingdom of Cilician Armenia, str. 645–653 Leta 1226 je krona prek Hetuma I., drugega moža Leonove hčerke Izabele, prešla na rivalsko dinastijo Hetumidov. Ko so Mongoli osvojili obsežna območja Srednje Azije in Bližnjega vzhoda, so si Hethum in naslednji hethumidski vladarji prizadevali za armensko-mongolsko zavezništvo proti skupnim muslimanskim sovražnikom, predvsem kairskim Mamelukom. V 13. in 14. stoletju so križarske države in mongolski Ilkanat razpadli, zaradi česar je Armensko kraljestvo ostalo brez regionalnih zaveznikov. Po neusmiljenih napadih Mamelukov v 14. stoletju je Armensko kraljestvo Kilikija, v katerem so takrat vladali Lusignani in je bilo vpleteno v notranji verski konflikt, leta 1375 dokončno razpadlo.Ghazarian, Jacob G. (2000). The Armenian Kingdom in Cilicia during the Crusades: The Integration of Cilician Armenians with the Latins (1080–1393). Routledge. str. 54–55. ISBN 0-7007-1418-9
Trgovinski in vojaški stiki z Evropejci so v kilikijsko armensko družbo prinesli nove zahodne vplive. Plemstvo je prevzelo številne vidike zahodnoevropskega življenja, vključno z viteštvom, modo oblačenja in rabo francoskih nazivov, imen in jezika. Poleg tega se je organizacija kilikijske družbe odmaknila od tradicionalnega državnega sistema in se približala zahodnemu fevdalizmu.Bournoutian, Ani Atamian. "Cilician Armenia" v The Armenian People From Ancient to Modern Times, Volume I: The Dynastic Periods: From Antiquity to the Fourteenth Century. Ur. Richard G. Hovannisian. New York: St. Martin's Press, 1997, str. 283–290. ISBN 1-4039-6421-1 Evropski križarji so od Armencev prevzeli elemente gradnje gradov in cerkvene arhitekture."Cilician Kingdom". Globe Weekly News. Arhivirano iz izvirnika 23. novembra 2010. Pridobljeno 28. decembra 2009 Kilikijska Armenija je gospodarsko cvetela, pristanišče Ajas pa je služilo kot središče trgovine med vzhodom in zahodom.
Zgodovina Zgodnje selitve Armencev v Kilikijo Kilikija pod Tigranom Velikim Prisotnost Armencev v Kilikiji sega v 1. stoletje pr. n. št., ko se je pod Tigranom Velikim Armensko kraljestvo razširilo in osvojilo obsežno ozemlje v Levantu. Leta 83 pr. n. št. je grška aristokracija Selevkidske Sirije, oslabljene zaradi krvave državljanske vojne, ponudila svojo zvestobo ambicioznemu armenskemu kralju. Tigran je nato osvojil Fenicijo in Kilikijo, s čimer se je dejansko končalo Selevkidsko cesarstvo. Južna meja Tigranovega kraljestva je segala do Ptolemaide (današnja Akra, Izrael). Številni prebivalci osvojenih mest so bili preseljeni v novo metropolo Tigranakert (latinsko Tigranocerta). Na svojem vrhuncu se je Tigranovo Armensko kraljestvo raztezalo od Pontskih Alp do Mezopotamije in od Kaspijskega jezera do Sredozemlja. Tigran je na jugovzhodu prodrl vse do partske prestolnice Ekbatane v današnjem zahodnem Iranu. Leta 27 pr. n. št. je Kilikijo osvojilo Rimsko cesarstvo in jo preoblikovalo v eno od svojih vzhodnih provinc.
Množična selitev Armencev pod Bizantinskim cesarstvom Po delitvi rimskega cesarstva na dva dela leta 395 je bila Kilikija vključena v Vzhodno rimsko cesarstvo, imenovano tudi Bizantinsko cesarstvo. V 6. stoletju so se armenske družine selile na bizantinska ozemlja. Mnogi moški so služili v bizantinski vojski kot vojaki ali generali in se povzpeli na pomembne cesarske položaje.
thumb|300px|left|Armensko višavje v Seldžuškem cesarstvu
Kilikija je bila po arabskih vdorih v 7. stoletju v celoti vključena v Rašidunski kalifat. Leta 965 jo je ponovno osvojil bizantinski cesar Nikefor II. Fokas. Zaradi arabske okupacije Kilikije in drugih območij v Anatoliji so mnogi Armenci poiskali zatočišče in zaščito dlje na zahodu v Bizantinskem cesarstvu, kar je povzročilo demografsko neravnovesje v regiji. Da bi po ponovni osvojitvi Kilikije bolje zaščitili svoja vzhodna ozemlja, so se Bizantinci zatekli predvsem k politiki množičnega preseljevanja domačega prebivalstva znotraj meja cesarstva. Nikifor je izgnal muslimane, ki so živeli v Kilikiji, in spodbudil kristjane iz Sirije in Armenije, da se naselijo v regiji. Cesar Bazilij II. (vladal 976–1025) je poskušal razširiti Bizantinsko cesarstvo v armenski Vaspurakan in v Sirijo, ki je bila pod arabsko oblastjo. Zaradi bizantinskih vojaških osvojitev so se Armenci razširili v Kapadokijo in proti vzhodu v gorata območja severne Sirije in Mezopotamije.
Formalna priključitev Velike Armenije k Bizantinskemu cesarstvu leta 1045 in njena osvojitev s strani Seldžuških Turkov 19 let pozneje sta povzročila dva nova vala armenskih migracij v Kilikijo. Armenci po padcu Bagratidske Armenije niso uspeli ponovno vzpostaviti neodvisne države v svojem rodnem Armenskem višavju, kar je še okrepilo selitve v Kikikijo in jih spremenilo v veliko družbeno-politično gibanje. Armenci so služili v bizantinski vojski kot vojaški častniki ali bili guvernerji in dobili oblast nad pomembnimi mesti na vzhodni meji Bizantinskega cesarstva. Pomembno vlogo pri preseljevanju armenskega prebivalstva v Kilikijo si imeli tudi Seldžuki, ki so leta 1064 pod vodstvom Alpa Arslana začeli napredovati proti Anatoliji in zavzeli staro armensko prestolnico Ani. Sedem let pozneje so v bitki pri Manzikertu severno od Vanskega jezera odločilno premagali vojsko bizantinskega cesarja Romana IV. Diogena. Alp Arslanov naslednik Malik Šah I. je še razširil Seldžuško cesarstvo in armenskemu prebivalstvu naložil represivne davke. Po prošnji Parsega Kilikijskega, pomočnika in predstavnika katolikosa Gregorja II. Mučenika, so Armenci dobili nekaj olajšav, vendar so Malikovi naslednji guvernerji še naprej pobirali davke. Armenci so zato poiskali zatočišče v Konstantinoplu in Kilikiji. Nekateri armenski voditelji so se postavili za suverene gospodarje, drugi pa so ostali, vsaj po imenu, zvesti cesarstvu. Najuspešnejši od teh zgodnjih armenskih vojskovodij je bil Filaret Brahamios, nekdanji bizantinski general, ki se je ob Romanu Diogenu boril v bitki pri Manzikertu. Med letoma 1078 in 1085 je Filaret zgradil kneževino, ki se je raztezala od Malatije na severu do Antiohije na jugu in od Kilikije na zahodu do Edese na vzhodu. Številne armenske plemiče je povabil, da se naselijo na njegovem ozemlju, in jim dal zemljo in gradove. Filaretova država se je začela rušiti že pred njegovo smrtjo leta 1090 in je na koncu razpadla na lokalna gospostva.
Rubenidska dinastija Vzpon Kilikijske Armenije thumb|180px|Grb Rubenidov thumb|250px|left|Baronija Kilikijska Armenija v letih 1080–1199
Eden od knezov, ki so prišli v Kilikijo na Filaretovo povabilo, je bil Ruben, ki je imel tesne vezi z zadnjim bagratidskim armenskim kraljem Gagikom II. Ruben je spremljal Gagika, ko je ta na prošnjo bizantinskega cesarja odšel v Konstantinopel, da bi se pogajal o miru. Namesto miru je bil kralj prisiljen odstopiti svoja armenska ozemlja Bizantinskemu cesarstvu in do smrti živeti v izgnanstvu. Gagika so kasneje umorili. Ruben je kmalu po Gagikovem umoru leta 1080 zbral skupino armenskih vojakov in se uprl Bizantincem. Pridružili so se mu številni armenski gospodje in plemiči. Z njihovo pomočjo je leta 1080 položil temelje neodvisne armenske kneževine Kilikije in bodočega kraljestva. Njegovi potomci so znani kot Rubenidi. Po Rubenovi smrti leta 1095 je rubenidsko kneževino, osredotočeno okoli njenih trdnjav, vodil Rubenov sin Konstantin I. Poleg njegove je bilo v Kilikiji še več drugih armenskih kneževin, na primer Hetumidska. Hetumidsko dinastijo, tudi pomembno armensko dinastijo, je ustanovil nekdanji bizantinski general Ošin Lampronski. Njeno središče je bilo jugozahodno od Kilikijskih vrat. Hetumidi so se z Rubenidi borili za vpliv in oblast nad Kilikijo. Različni armenski gospodje in nekdanji Filaretovi generali so bili prisotni tudi v Marašu, Malatiji (Meliteni) in Edesi, pri čemer slednji nista bili v Kilikiji.
Prva križarska vojna thumb|300px|Baldvin Boulognski v Edesi prejema poklon Armencev
Med vladavino Konstantina I. se je odvila prva križarska vojna (1096-1098). Vojska zahodnoevropskih kristjanov je na poti v Jeruzalem korakala skozi Anatolijo in Kilikijo. Armenci v Kilikiji so pridobili močne zaveznike med frankovskimi križarji, katerih vodja Godfrej Bouillonski je veljal za njihovega odrešitelja. Konstantin I. je v prihodu križarjev videl enkratno priložnost za utrditev svoje oblasti v Kilikiji z odpravo preostalih bizantinskih trdnjav v regiji. S pomočjo križarjev je z neposrednimi vojaškimi akcijami v Kilikiji in ustanovitvijo križarskih držav v Antiohiji, Edesi in Tripoliju zavaroval svojo kneževino pred Bizantinci in Seldžuki. Armensko pomoč križarjem je opisal papež Gregor XIII. v svoji Ecclesia Romana:
"Med dobrimi deli, ki jih je armensko ljudstvo storilo cerkvi in krščanskemu svetu, je treba še posebej poudariti, da v tistih časih, ko so latinski krščanski knezi in bojevniki odšli ponovno zavzeti Sveto deželo, nobeno ljudstvo ali narod ni priskočil na pomoč z enakim navdušenjem, veseljem in vero kot Armenci, ki so križarjem priskrbeli konje, hrano in vodstvo. Armenci so tem bojevnikom pomagali z največjim pogumom in zvestobo med svetimi vojnami."
Da bi pokazali svojo hvaležnost svojim armenskim zaveznikom, so križarji Konstantina I. počastili z nazivoma komes in baron. Prijateljski odnos med Armenci in križarji so utrdile pogoste mešane poroke. Joscelin I. Edeški, na primer, se je poročil s Konstantinovo hčerko, Godfrejev brat Baldvin pa s Konstantinovo nečakinjo, hčerko Konstantinovega brata Torosa. Armenci in križarji so bili v naslednjih dveh stoletjih občasno zavezniki, občasno pa tekmeci. Na povabilo armenskih baronov in kraljev so križarji v različnih obdobjih vzdrževali gradove v kraljestvu in ob njegovih mejah, vključno z Bagrasom, Trapesakom, T'il Hamtunom, Harunijo, Selefkijo, Amudo in Sarvandikarjem.
Armensko-bizantinski in armensko-seldžuški spori Konstantina je okoli leta 1100 nasledil sin Toros I., ki se je med svojim vladanjem soočal tako z Bizantinci kot Seldžuki, ter razširil rubenidske posesti. Kilikijsko prestolnico je prenesel iz Tarza v Sis, potem ko je uničil tamkajšnjo majhno bizantinsko garnizijo. Leta 1112 je zavzel grad Kizistra, da bi maščeval smrt zadnjega bagratidskega armenskega kralja Gagika II. Gagikovi morilci, trije bizantinski bratje, ki so upravljali grad, so bili brutalno ubiti. Sčasoma se je z vzponom rubenidskih knezov na tem območju vzpostavila nekakšna centralizirana vlada.