thumb|Območja plemenskih skupin Apačev (18. stoletje) in Navajev: Ch – Chiricahua Apači, M – Mescalero Apači, J – Jicarilla, L – Lipan Apači, Pl – Kiowa Apači (Plains Apači), WA – Zahodni Apači, N – Diné (Navajo)
Jicarilla Apači ali Jicarilla (angleška izgovorjava: „Hee-ka-re-a“ ali „hick-ah-REE-uh“, špansko: „majhen koš“), uradno danes Jicarilla Apache Nation,Domača stran Jicarilla Apache Nation so plemenska skupina]] Apačev na jugozahodu Združenih držav Amerike in kulturno – skupaj z Mescalero Apači, Chiricahua Apači, Lipan Apači in Kiowa Apači (Plains Apači) – spadajo med vzhodne Apače (angleško Eastern Apache).
Danes živi približno 3.403 članov plemenaINDIAN AFFAIRS – Jicarilla Agency kot federally recognized tribe v približno 2.920 km² velikem rezervatu Jicarilla severozahodno od Santa Feja v Novi Mehiki z upravnim sedežem v Dulce (New Mexico), čeprav je njihovo tradicionalno plemensko ozemlje prvotno obsegalo približno 200.000 km² (50 milijonov akrov).
Jezik
Njihov jezik, Jicarilla ali Abáachi, Abáachi mizaa, spada – skupaj z Lipan Apache in Plains Apache (Kiowa Apache ali Naishan) – v vzhodno vejo južnoatapaskih apaških jezikov atapaškega jezika. Po Hoijerju in Oplerju pa se Plains Apači tako močno razlikuje od vseh apaških jezikov, da slednji skupaj tvorijo jugozahodno skupino, jezik Kiowa Apači pa kot edini član tvori tako imenovano Plains skupino.
thumb|Današnji rezervati Zahodnih Apačev (rdeče), Mescalerov (vključno s Chiricahua in Lipan) (zeleno), Jicarillov (vijolično), Chiricahua (modro), Kiowa-Apačev (Plains Apache) (vključno z Lipan) (rjavo) in Diné (Navajo) (oranžno) na jugozahodu ZDA
Leta 1990 je od približno 1.800 Jicarillov še 812 govorilo svoj materni jezik; po popisu iz leta 2000 je bilo še približno 300 maternih govorcev in približno enako število (ali nekaj več) tako imenovanih polgovorcev / semi-speakers, ki jezik sicer razumejo, vendar ga redko uporabljajo v vsakdanjem življenju, če pa ga uporabljajo, potem z „napakami“, ki jih materni govorec takoj opazi (Victor Golla, Atlas of the World’s Languages 2007).
Tudi leta 2010 je jezik z le še približno 300 maternih govorcev in približno 300 polgovorcev veljal za „varno ogroženega“ oziroma „resno ogroženega“ med ogroženimi jeziki, saj zaradi pretekle jezikovne politike Združenih držav Amerike večina Jicarillov po jezikovni spremembi na prevladujoči večinski jezik danes v vsakdanjem življenju večinoma uporablja ameriško angleščino. S tem je, kot mnogi drugi manjšinski jeziki, ogrožen z izumrtjem.
Imena
Jicarilla so se sami imenovali T'Inde, Dinde ali Didé, kar dobesedno pomeni preprosto „oseba“ ali „ljudstvo“;Jicarilla – Orientation poleg tega so se imenovali tudi Haisndayin („ljudstvo, ki je prišlo iz podzemlja“) ali Ha'Nas Zani („tisti, ki so se pojavili“), saj so verjeli, da so edini potomci prvih ljudi, ki so prišli iz podzemlja na Zemljo. Danes pa se večinoma imenujejo v angleščini Apache (Apači) ali kot Abáachi, prilagoditev angleškega/španskega izraza.
Sorodni – vendar večinoma sovražni – Diné (Navajo) na zahodu ter prav tako sovražni Mescalero Apači na jugu in Lipan Apači na vzhodu so Jicarille imenovali Kinya-Inde („ljudstvo, ki živi v stalnih hišah“); večinoma pa so jih Diné (Navajo) imenovali Beehai („Vedno zimski ljudje“).Laurance D. Linford: Tony Hillerman's Navajoland. Verlag B&T, 2001, ISBN 0-87480-698-4. (angl.)
Druga imena za Jicarilla Apache: Vaquero Apache ali Vaqueros, Querechos, Carlanes, Calchufines, Apaches de Cuartelejo, Quinia Apache (španska prilagoditev Kinya-Inde), S. 100. Llañeros.
Življenjski prostor
Jicarille so živeli kot polnomadi od poljedelstva, nabiranja divjih rastlin in lova na severovzhodu Nove Mehike, na jugu Kolorada, na severozahodu Teksasa ter v Nebraski in Kansasu. V 18. stoletju pa so Jicarille Komanči in Ute izrinili iz planjav, prečkali Rio Grande in poiskali zatočišče v gorah Nove Mehike in Kolorada ter pri Pueblih. Nekatere skupine na vzhodu Kolorada, Nove Mehike, na severozahodu Teksasa ter na zahodu Oklahome so še naprej lovile in hodile na planjave na lov na bizone. Po izročilu Jicarill je njihovo deželo omejevalo štiri svete reke: Arkansas, Canadian, Rio Grande ter Rio Pecos. Danes živijo v rezervatu Jicarilla, ki meri približno 2.920 km² in leži severozahodno od Santa Feja v Novi Mehiki.
Skupine Jicarill
Jicarille so se po letu 1750, po skoraj popolni izgubi svojih planinskih območij Komančem, kulturno in geografsko razdelili v dve skupini (angleško „plemenski skupini“) in postali zavezniki severnih ljudstev Pueblo ter dveh skupin južnih Utejev, svojih nekdanjih sovražnikov:
Olleros (špansko: „lončarji“) ali Sáidìndé, Saitinde („peščeno ljudstvo“ ali „ljudstvo peščenih gora“),Jicarilla History tudi Hoyeros („ljudstvo gozdnatih gorskih dolin“), tudi Northern Jicarilla („severni Jicarilla“): so živeli v Skalnem gorovju večinoma zahodno od Rio Grande v Novi Mehiki in Koloradu poiskali zatočišče pri stalno naseljenih ljudstvih Pueblo Taos in Picuris (in kasneje Špancih) ter od njih prevzeli lončarstvo in poljedelstvo, imeli so pomembne nasade ob Arkansas reki, njegovih pritokih Rio Chama, Canadian reki in ob zgornjem toku reke San Juan River so se kmalu delno naselili v vaseh tipa pueblo v dolini Taos in dolini reke Chama – kot je Ranchos de Taos blizu Sangre de Cristo Range so bili najdeni južno do območja okoli Santa Fe (Nova Mehika), tako da so lahko – poleg lova – dopolnjevali svoje preživetje s prodajo glinenih in pletenih izdelkov ter kmetijskih pridelkov – nekateri Olleros pa so ostali polnomadi in so se umaknili globlje v gore – npr. v San Juan Mountains; najbližji zavezniki so bili Kahpota (Capote) Band južnih Utejev ter ljudstva Pueblo iz Ohkay Owingeh (San Juan) in iz Santa Clara (6 lokalnih skupin)
James Mooney je (1897) lahko identificiral še dve lokalni skupini:
Dachizhozhin ali Nachizhozihn („uporniki“, „odpadniki“) (na območju San Juan Mountains, Tusas Range, v dolini Chama ter na območju današnje rezervacije Jicarilla) in
SaitindeThe Jicarilla Apaches and the Archaeology of the Taos Regionmore (območje okoli današnje Española v Rio Arriba okroju ob Rio Grande, Rio Chama in Rio Santa Cruz v gorovju Jemez in |gorovju Sangre De Cristo na severu Nove Mehike)
Llañeros (špansko: „prebivalci ravnic“) ali Gùgàhén, Gulgahén, Guhlkainde, Kolkhahin („ljudstvo na ravnicah“), tudi Eastern Jicarilla („vzhodni Jicarilla“)
so še naprej živeli kot nomadi vzhodno od Rio Grande na južnih ravnicah od današnjega Trinidad (Kolorado) ob reki Purgatoire na jugovzhodu Kolorada južno do Las Vegasa ob reki Gallinas na severovzhodu Nove Mehike – kjer so se začela plemenska ozemlja Mescalero Apačev, so se za lov na bizone potepali vzhodno do Teksas Panhandla in Oklahoma Panhandla ob zgornjem toku rek Canadian in Cimarron v tipijih (imenovanih kozhan), pozimi so živeli v gorah med reko Canadian in Rio Grande, taborili in trgovali blizu Picuris Pueblo, Pecos Pueblo in Taos Pueblo; najbližji zavezniki so bili Mahgrahch (Muache) Band južnih Utejev ali Taos-Ute ter ljudstva Pueblo iz Taos in Picuris. (8 lokalnih skupin)
James Mooney je (1897) lahko identificiral še tri lokalne skupine:Bernice Sunday Eiselt: The emergence of Jicarilla Apache enclave economy during the 19th century in Northern New Mexico, Band 1, University of Michigan., 2006.
Apatsiltizhihi („Črni Apači“) (območje okoli današnje More v Novi Mehiki v okrožju Mora na severovzhodu Nove Mehike),
Golkahin (ob reki Canadian in vzhodno od Manzana v okrožju Torrance do bazena Galisteo na severovzhodu Nove Mehike, okrožje reke Canadian in Manzano) in
Ketsilind („Ljudje iz ruševin Rio Chiquito“, južno od Taosa) (območje okoli parka Ute in Cimarrona ter Ocate in vrha Ocate v okrožju Colfax, okrožje reke Cimarron)
Skupaj z Južnimi Uti in tako imenovanimi Osmimi severnimi indijanskimi Puebli (Nambé, Ohkay Owingeh (San Juan), Picuris, Pojoaque, San Ildefonso, Santa Clara, Taos in Tesuque) ter Španci so se Olleros in Llañeros borili proti plemenom Južnih ravnic, ki so jih imenovali Inda („sovražniki“) – sovražnimi Komanči, Kiowami, Kiowa Apači, Južnim Arapahi in Južnimi Šajeni.
Sociopolitična organizacija
Kot večina Apačev, Jicarilla Apači niso bili centralno organizirani in niso poznali centralne avtoritete, kot je poglavarstvo nad celotnim plemenom ali za dve skupini.
Najmanjša organizacijska enota je bila ožja družina, ki je prebivala v wickiupu ali tipiju (imenovanem kowa), ki je skupaj z drugimi večinoma sorodnimi kowami (ožjimi družinami) tvorila matrilokalno in matrilinearno razširjeno družino (imenovano Gotah, angl.: Extended family). Te razširjene družine so sestavljale stari starši, starši, neporočeni sinovi, poročene hčere ter njihovi možje in otroci; posamezne kowe ožjih družin posamezne Gotah so se večinoma osredotočale na enem mestu. V naselju (špan.: ranchería) je lahko živelo več ali samo ena velika močna Gotah.
Ker so bile družine organizirane tako matrilokalno kot matrilinearno, je moral bodoči mož zapustiti svojo družino in se preseliti k družini svoje žene. Poleg tega se je od njega pričakovalo, da bo skrbel za celotno Gotah svoje žene. Ker so otroci iz te zveze po dednem pravu in socialno pripadali družini (liniji) žene, je imel stric po materini strani posebno močno besedo in odgovornost pri vzgoji otrok. Če je njegova žena umrla, se je od vdovca pričakovalo, da se bo poročil z neporočeno ali že ovdovelo sestro svoje žene (sororat); tako je bil še naprej vezan na družino kot delovna sila in zaščitnik. Če pa bi zakon propadel (kar ni bilo tako redko in se je lahko zgodilo z obeh strani), je moral moški zapustiti ženo in njeno Gotah ter se pridružiti drugi skupini – otroci pa so ostali pri družini njegove nekdanje žene.
Več večinoma sorodnih Gotah (razširjenih družin) je nato tvorilo lokalne skupine (angl. local groups ali local bands), ki so si skupaj lastile lovna in nabiralna območja. Zlasti poleti (za organizacijo lova in nabiranje divjih sadežev, divjih rastlin in korenin), jeseni (za predelavo in konzerviranje uplenjene divjačine ter nabranih jagod in rastlin) in pozimi (za medsebojno zaščito ter zaradi kulturnih/verskih obredov) so se posamezne lokalne skupine zbirale. Lokalne skupine – včasih tudi posamezne velike Gotah – so (večinoma spomladi in pozno jeseni) izvajale tudi roparske pohode ali tako imenovane raids (v apaščini imenovane 'to search out enemy property') proti sovražnim plemenom, Špancem, Mehičanom in Američanom. Te akcije so običajno vključevale med 10 in 30 bojevnikov pod vodstvom uglednega bojevnika, ki ni nujno moral biti poglavar; večinoma je vodja roparskega ali vojnega pohoda po mnenju Apačev imel posebne duhovne moči in sposobnosti, ki so ga za to usposabljale. Če je bil vodja imenovan le na podlagi svojega značaja, vojaških izkušenj, daljnovidnosti in avtoritete ter ni imel posebne moči, se mu je običajno pridružil šaman. Mnogi slavni apaški vodje so bili zato tudi šamani (glej Geronimo) ali so imeli posebne moči ali vpliv (glej Nana (poglavar)).
Najvišjo organizacijsko in politično enoto sta nazadnje predstavljali dve geografsko-kulturni skupini (bands) – Olleros in Llañeros, ki sta vsaka sestavljali iz več lokalnih skupin. Če je bil načrtovan velik vojni pohod ali pomembno obredno srečanje ali slovesnost, so se zbrale vse lokalne skupine posameznih skupin (bands). Maščevalni in vojni pohodi (v apaščini imenovani 'to take death from an enemy'), da bi se maščevali za pretrpeli sovražni napad ali da bi maščevali bojevnike, ubite med roparskim pohodom, so pogosto lahko vključevali med 100 in 200 bojevnikov; te so običajno izvajale ena ali več lokalnih skupin (redko celotna skupina). Za razliko od roparskih pohodov je bil tukaj cilj ubiti ali ugrabiti čim več sovražnikov; vojne pohode so poleg tega večinoma vodili poglavarji ali šamani.
Zgodovina in način življenja
thumb|Poglavar Garfield, 1904 (fotografija Edward Curtis)
thumb|Dekle Jicarilla, 1907 (fotografija Edward Curtis)