thumb|Območja plemenskih skupin Apačev (18. stoletje) in Navajev: Ch – Chiricahua Apači, M – Mescalero Apači, J – Jicarilla Apači, L – Lipan Apači, Pl – Kiowa Apači (Plains Apači), WA – Zahodni Apači, N – Diné (Navajo) thumb|hochkant=1.8|Rezervati Apačev in sosednjih plemen na jugozahodu ZDA
Chiricahua Apači ali Chiricahua (slov. tudi Čirakua) so plemenska skupina Apačev na jugozahodu Združenih držav Amerike in (nekdanje) na severozahodu Mehike in kulturno – skupaj z Lipan Apači, Jicarilla Apači in Kiowa Apači (Plains Apache) – spadajo med vzhodne Apače (angl. Eastern Apache). Včasih jih skupaj z vzhodno živečimi Mescalero Apači imenujejo osrednji Apači (angl. Central Apache).Jessica Dawn Palmer: The Apache Peoples. A History of All Bands and Tribes Through the 1880s. Mcfarland, 2013, ISBN 978-0-7864-4551-6.
Njihov jezik, chiricahua ali Ndee Bizaa, narečje Mescalero-Chiricahua, pa spada – skupaj z Navajo (Diné bizaad) in zahodnim apaškim jezikom – v zahodno vejo južnoatabaških apaških jezikov iz atabaške jezikovne družine.
Ime
Danes splošno uveljavljeno plemensko ime „Chiricahua“ izvira iz jezika sovražnega plemena Opata za prednostno območje poselitve in lova vsaj treh apaških lokalnih skupin med Dragoon Mountains in Chiricahua Mountains, ki so jih Opata imenovali Chiwi Kawi ali Chihuicahui/Chiguicagui („Gora divjih puranov“); kasneje so Španci prevzeli to topografsko ime za tamkajšnje Apače (in gorsko verigo) kot „Chiricahui/Chiricahua“. Drugi viri domnevajo, da je Nahuatl (s pomenom: „Velika gora“) izvor imena za gorato ozemlje v jugovzhodni Arizoni in njegove prebivalce. Zahodni Apači, ki so živeli na severozahodu, so jih imenovali Ha'i'ą́há / Aiáhal / Aiaho / Hiu-hah ali Hák'ą́yé („Ljudstvo vzhajajočega sonca“, „Ljudstvo na vzhodu“). Chiricahua so tujce (druge Indijance, Špance, Mehičane in Američane) imenovali Enee, ⁿdáa ali Indah / N'daa (Ta beseda ima dva možna pomena: „tuji ljudje, ne-Apači“ oziroma „sovražnik“ ter: „oko“.) Chiricahua so Evropejce (razen Špancev in Mehičanov) imenovali Daadatlijende („Modro/zelenooki ljudje“) ali Indaaɫigáí / Indaaɫigánde („Belopolti ali svetlopolti/bledopolti ljudje“, dobesedno: „Tujci (sovražni), ne-Apači, z belo/svetlo kožo“). Łigáí pomeni „je belo“ ali „je bledo obarvano/svetlo obarvano“, í na koncu se običajno prevaja kot „tisti, ki je“, v kontekstu ljudi pa običajno kot „skupina, ki je …“ (Hoijer, Harry (1943). „Pitch Accent in the Apachean Languages“. Language).Oftmals wird angegeben, alle Apache hätten Amerikaner und europäische Siedler (mit Ausnahme der Mexikaner) als „Bi'ndah-Li'ghi' / Bi'nda-li'ghi'o'yi“ (meist als pinda-lick-o-yi - „Weißaugen“ wiedergegeben), jedoch scheint diese Bezeichnung von Bands der Mescalero oder Lipan Apache zu stammen.
Chiricahua se niso imenovali „Chiricahua“ ali celo „Apači“, ampak, kot večina avtohtonih ljudstev, preprosto (odvisno od narečja) Nde, Ne, Néndé, Héndé ali Hen-de („Ljudstvo“, „Ljudje“). Večinoma so se identificirali le kot Bedonkohe (Bidankande) ali kot Chokonen (Tsokanende), vendar so se od sosednjih apaških skupin ločili kot jezikovna, kulturna, sorodstvena in zato tudi delno politična (večinoma v smislu medsebojne vojaške podpore) enota s skupno identiteto kot „Chiricahua“. Danes z Chidikáágu (apaška prevzema španske besede: Chiricahua) označujejo pripadnike Chiricahua na splošno, z Indé pa vse Apače (brez razlikovanja plemenske pripadnosti).Danes se izraz "Apač" vse pogosteje dojema kot ponižujoč in degradirajoč, saj to poimenovanje sovražnih Zunijev za Atapaske izvira iz besede "Apachu" ("tujec, sovražnik"). Zato se za različne skupine Apačev vse pogosteje uporablja izraz "Inde", za Navaje pa "Diné". Enako velja za Papage (Tohono O’Odham) ali Siouxe (Lakota, Nakota (tudi Nakoda) ali Dakota).
Življenjski prostor
Njihovo nekdanje bivališče je bilo v jugozahodnem delu Novem Mehiki, jugovzhodni Arizoni ter v Sierra Madre Occidental na severu Sonore in Chihuahue. Različne skupine Chiricahua so se gibale od reke San Pedro v Arizoni na zahodu do Rio Grande v Novi Mehiki na vzhodu in od reke Salt (špansko: Rio Salado – 'Slana reka') in zgornjega toka reke Gila na severu do območja Presidio Carrizal (približno južno od Nuevo Casas Grandes) na severozahodu Chihuahue, ter v Sonori do južno od Bavispe, vzdolž zgornjega toka reke Río Yaqui. Njihova ozemlja so vključevala Gila Wilderness, puščavo Sonora, puščavo Chihuahua ter Sierra Madre Occidental, ki so jo Chiricahua imenovali 'Modre gore'. Prejšnji prebivalci Zuniji so bili izgnani; od tod njihovo poimenovanje Atapaskov kot 'Apachu' ('tujec' – 'sovražnik'). To besedo so Španci, Mehičani in kasneje Američani prevzeli kot 'Apaches'. Na severozahodu Chiricahua so živeli Zahodni Apači in Yavapai, na severu Diné (Navajo), na vzhodu Mescalero Apači, na jugu in jugozahodu Tohono O’Odham (Papago), Hia-Ced O’Odham (Areneño), Akimel O’Odham (Pima), Maricopa in Opata. Z Yavapai, Zahodnimi Apači in Diné so imeli napete odnose, ki so kljub jezikovni in kulturni sorodnosti pogosto prešli v sovražnost. Nasprotno pa so Chiricahua svoje vzhodne sorodnike, Mescalero, vedno šteli za svoje zanesljive zaveznike. Med ustaljenimi in poljedelskimi plemeni Zgornjih Pima, Spodnjih Pima, Opata, Maricopa in drugimi ustaljenimi mehiškimi plemeni, pa tudi kasneje med Španci in Mehičani, so bili Chiricahua, tako kot druge skupine Apačev, znani in se jih je balo kot tolpo roparjev, tatov in krutih bojevnikov. Chiricahua so razširili svoje plemensko ozemlje na račun ustaljenih plemen daleč na jug in izgnali Sobaipure in Opata iz Arizone in velikih delov severne Sonore.
Način življenja
Zahodne skupine Chiricahua so živele v preprostih, kupolastih vikiupih iz vej in vejic, ki so jih v deževnem vremenu dodatno pokrivali s kožami (kasneje s platnom), medtem ko so vzhodni Chiricahua (Chihenne) ob Rio Grande prevzeli tipi od prerijskih Indijancev.Barry M. Pritzker: A Native American Encyclopedia. History, Culture and Peoples. Oxford University Press, New York 2000, ISBN 978-0-19-513877-1. S. 11.
Chiricahua so bili razdeljeni v štiri skupine ali bande, ki so običajno sestavljale več lokalnih skupin. Te so bile sestavljene iz dveh do petih matrilokalnih in bilateralnih razširjenih družin, ki so jih Apači imenovali "gotah". "Gotahi" so bile več jedrnih družin, ki so vsaka prebivale v "kowa" (vikiupu) in so skupaj z drugimi sorodnimi družinami živele v "rancheriji" (špansko: naselje). Zato so bili člani skupine sorodniki z večino, če ne celo z vsemi drugimi pripadniki rancherije. Vsaka razširjena družina je po običajnem pravu imela svojo zemljo, kjer se je preživljala z lovom na jelene in druge živali ter zbiranjem divje zelenjave. Ko so prispeli na jugozahod, sta se tej gospodarski osnovi pridružila poljedelstvo (samo pri Chihenne) in plenjenje v roparskih pohodih. Chiricahua so pogosto menjali svoja naselja zaradi strahu pred maščevanjem in so vedno živeli v zaščitenih visokogorskih regijah, v kanjonih in gorskih dolinah. Južne skupine, Nednhi in nekatere južne lokalne skupine Chokonen, so svoje tabore dodatno varovale z opazovalnicami. Samo lokalne skupine so imele izvoljene vodje (Nantan, včasih tudi ženske), vendar ni bilo priznanih poglavarjev, ki bi lahko izvajali vsesplošno moč nad celotno skupino. Ti vodje so imeli prestiž, ki so si ga pridobili s svojimi sposobnostmi in z osebno prepričljivostjo. Poleg tega so bili večina Nantanov tudi Diyini (zdravilci), ki so imeli posebno moč (diya). Ta jim je omogočala vodenje ljudi in upoštevanje svetih vidikov roparskega pohoda in vojne. Vsi znani vodje, kot so Cochise, Mangas Coloradas, Victorio, Juh, so bili le Nantani svojih lokalnih skupin. Cochise pa nikoli ni bil poglavar vseh Chokonenov ali Mangas Coloradas vseh Chihenne. Cochise je bil Nantan in Diyin lokalne skupine Chihuicahui Chokonenov. To dejstvo pa ni avtomatično zavezovalo Chihuahuo, vodjo lokalne skupine Chokonenov k poslušnosti, ampak je bil svoboden pri svojih odločitvah in se je, če je želel, lahko začasno pridružil Cochiseu. Vendar pa sta Victorio ali Mangas Coloradas imela ogromen vpliv na sosednje lokalne skupine, vendar jima nista mogla ukazovati ali zanje sklepati zavezujočih pogodb.
Med napadi in vojnimi pohodi je pri Chiricahuah obstajala stroga socialna razlika. Napade so večinoma izvajale ena ali več razširjenih družin, redkeje lokalne skupine. Roparski pohodi so se vedno izvajali, ko so zaloge v taboru pošle. Razširjena družina je organizirala roparski pohod, da bi pridobila potrebno hrano, strelivo, orožje, govedo, ovce, koze ali konje. V teh podvigih je sodelovalo med 10 in 30 bojevnikov. Potekali so po vzorcu, ki bi ga danes imenovali gverilska taktika. Cilj pa nikakor ni bil ubiti nasprotnika. Bojevniki niso pridobili posebnega statusa, če so ubili svojega sovražnika, in nikoli niso jemali skalpov. Vendar so si pridobili prestiž, če jim je uspelo pridobiti zaloge hrane in konje za svojo družino. Srečanjem s sovražnikom se je bilo treba skrbno izogibati. Te roparske pohode so pogosto spremljale vdove in ženske, ki so spremljale svoje može. Ženske so bile odgovorne za oskrbo bojevnikov in za varovanje taborišča. Če je bil roparski pohod uspešen, so Apači ukradeno živino čim hitreje pognali v varna gorska naselja svoje domovine, pri čemer so bojevniki kot izvidniki tvorili predhodnico in zaledje. Živino so medtem gnale ženske in če je bilo potrebno, so jo ob napadu branile tudi z orožjem. Pri Špancih so zato veljale za ženske bojevnice, saj je bila bojna sposobnost žensk pri obrambi plena in tabora precejšnja.José Cortés: Views from the Apache Frontier: Report on the Northern Provinces of New Spain 1799, University of Oklahoma Press, ISBN 978-0-8061-2609-8
Vojni pohod je bil organiziran za maščevanje smrti drugega člana skupine in vodja je bil vedno sorodnik mrtvega. Ta vodja ni nujno moral biti vodja skupine, ampak ga je lahko izbrala žalujoča družina. Včasih je odgovornost prevzela tudi vdova in vodila vojno odpravo. Pogosto se je dogajalo, da so vdove ali ženske skupaj z moškimi odšle v boj. Roparske pohode so večinoma izvajale razširjene družine, medtem ko so vojne pohode organizirale in izvajale lokalne skupine ali celo več lokalnih skupin. V večjih podvigih je lahko sodelovalo 100 do 200 bojevnikov.
Pogledi Apačev na vojno so bili na splošno v močnem nasprotju s predstavami indijancev iz prerij. Ni bilo bojevniških zvez in tista bojevita navdušenost, da bi se hoteli upirati tudi v brezupnem položaju, jim je bila prav tako tuja kot običaj štetja coup (dotika sovražnika). Legendarni vodje, kot so bili Geronimo, Naiche ali Cochise, so postali slavni, ker jim je vedno znova uspelo z zvijačo prelisičiti daleč močnejšo ameriško konjenico.
Religija in kultura
Kot večina Indijancev so bili Chiricahua globoko religiozni ljudje. Duhove, za katere so verjeli, da oživljajo celotno naravo, je bilo treba redno pomirjati z obredi v zasebnem krogu. Najpomembnejši med redkimi javnimi ceremonijami pa je bil obredni ples, ko je deklica dosegla puberteto. Običaj je zahteval, da je vsaki deklici pripadla ta čast. Razpršeni člani skupine so se nato zbrali in se zahvalili duhovom, da je deklica zdrava dosegla rodno dobo in posledično lahko pomagala zagotoviti prihodnost plemena.
Zgodovina
Legende
Na začetku je bil svet v temi in ni bilo ne sonca ne dneva. V večni temi nista svetila ne luna ne zvezde. Vendar je bilo na svetu veliko vrst živali, med njimi tudi strašne, neimenovane pošasti. V tem svetu ljudje niso mogli živeti, ker bi jih takoj ubile kače in druge divje živali. Vendar je bil en otrok, ki ga ni pojedla nobena zver. Njegova mati, Belo poslikana ženska (angleško: White painted Woman), ga je skrila pred zmajem, ki je jedel ljudi. Ko je deček odrasel, je šel na lov. Nekega dne je v gorah srečal zmaja. Deček je izstrelil tri puščice skozi njegov luskasti oklep in s četrto celo prebodel njegovo srce. Ime tega lovca je bilo Inde, prvi iz njegovega plemena. Te ali podobne zgodbe o stvarjenju so razširjene povsod med Apači.