Taensa

thumb|levo|Ozemlja ameriških staroselcev v predkolonialnem obdobju

thumb|Zemljevid iz leta 1682

Taensa (tudi Taënsas, Tensas, Tensaw in Grands Taensas v francoščini) so bili staroselsko pleme v Združenih državah Amerike, katerega naselbine so se ob evropskem stiku v poznem 17. stoletju nahajale v današnji župniji Tensas v Louisiani. Pomen imena, ki ima še dodatne različice črkovanja Taenso, Tinsas, Tenza ali Tinza, Tahensa ali Takensa in Tenisaw, ni znan. Verjame se, da gre za avtonim. Taensa se ne sme zamenjevati z Avoyel (ali Avoyelles), ki so jih Francozi poznali kot petits Taensas (angleško: Little Taensa), in so bili omenjeni v spisih raziskovalca Pierra Le Moyne d'Ibervilla leta 1699. Taensa so tesneje povezani z ljudstvom Natchez in oboji veljajo za potomce pozne prazgodovinske kulture Plaquemine.

Taensa so se zaradi sovražnosti Chickasaw in Yazoo plemen najprej preselili nižje ob reki Mississippi. Leta 1715, zaščiteni s strani Francozov, so se preselili na ozemlja blizu sedaj istoimenske reke Tensas blizu Mobile, Alabama. Ko so Francozi leta 1763, po porazu v sedemletni vojni prepustili Mobile in svoje drugo ozemlje vzhodno od reke Mississippi Britancem, so se Taensa in druga majhna plemena vrnila v Louisiano in se naselila blizu reke Red River. Leta 1805 jih je bilo okoli 100. Kasneje so se preselili južno do Bayou Boeuf in še kasneje do Grand Lake (Louisiana), "po čemer je ostanek izginil iz zgodovine."

Zgodovina

Prazgodovina

Taensa in tesno povezani Natchez so potomci pozne prazgodovinske kulture Plaquemine (1200–1700 n. št.). Kultura Plaquemine je bila različica Misisipijske kulture, osredotočena na dolino Spodnje reke Mississippi. Imeli so kompleksne politične in verske institucije ter živeli v velikih vaseh, osredotočenih na ceremonialne ploščadaste gomile. Bili so predvsem poljedelci, ki so gojili koruzo, buče, bučke, fižol in tobak. Imeli so dolgo zgodovino na tem območju, ki sega nazaj skozi zgodnejši kulturi Coles Creek (700–1200 n. št.) in Troyville (400–700 n. št.) do kulture Marksville (100 pr. n. št. do 400 n. št.), ki je bila sočasna s tradicijami Hopewell današnjega Ohia in Illinoisa.

V regiji porečja Tensas, kjer so bile najdene njihove vasi, je v neposredni bližini več ceremonialnih najdišč iz obdobja Coles Creek in Plaquemine s ploščadastimi gomilami, vključno z gomilami Balmoral iz obdobja Coles Creek (naseljene okoli 700 in 1200 n. št.) ter najdišči Routh Mounds (naseljene okoli 1200 do 1350 n. št.) in Flowery Mound (naseljene okoli 1200–1541) iz obdobja Plaquemine.

Prazgodovina

Po vpadu Hernanda de Sota se je v fazi Transilvansih gomil (1550-1700 n. št.) v porečju Tensas povečal vpliv Misisipijske kulture, ki se je širil proti jugu iz Arkansasa in severozahodnega Misisipija. Najdišče Jordan Mounds na nekdanjem kanalu Arkansas River v severovzhodni Louisiani, v okrožju Morehouse Parish, je bilo zgrajeno v prazgodovinskem obdobju med 1540 in 1685. Graditelji so bili vsiljena skupina na tem območju, misisipijski ljudje, ki so bili verjetno begunci iz območja reke Mississippi na vzhodu in so bežali pred propadom svoje družbe, ki so ga povzročile posledice evropskega stika. Do poznih 1600-ih je bilo najdišče opuščeno.

Zgodovinarji in arheologi, kot je Marvin Jeter, so teoretizirali, da so bili predniki Plaquemine "severnih Natchezanov" Taensov delno nekateri ljudje, dokumentirani v zgodnjih 1540-ih s strani de Sotove odprave v jugovzhodnem Arkansasu in severozahodnem Misisipiju. Po katastrofalnem srečanju in kasnejšem padcu prebivalstva zaradi vnosa evropskih bolezni in političnih pretresov, ki jih je pustil de Soto, so se preostale populacije severnih Natchezanov preselile navzdol po Misisipiju k svojim južnim Natchezanskim bratrancem.

Evropski stik

Prvi zanesljivo dokumentiran evropski stik s Taensi je bil leta 1682 z odpravo La Salle , raziskovalca francoskega porekla. Opisani so bili kot ljudstvo z vasjo ob jezeru St. Joseph, ozkem srpastem meandru, ki se nahaja zahodno od Mississippija, med rekama Yazoo in Saint Catherine Creek (blizu Newelltona v sodobni Tensas Parish). 22. marca 1682 je kaplan, ki je spremljal La Sallea, oče Zenobius, pridigal plemenu na tej lokaciji.Roger Baudier. (1939), The Catholic Church in Louisiana. New Orleans, LA : A.W. Hyatt. pp. 16-17. La Salleov sodelavec Henri de Tonti je Taense ponovno obiskal leta 1686 in 1690. Šteli so približno 1.200 ljudi, razpršenih po sedmih ali osmih vaseh na zahodnem koncu jezera in še eni ob reki Tensas River blizu današnjega Claytona v Concordia Parish.

Leta 1698 so francoski katoliški misijonarji Antoine Davion in François de Montigny ter J. B. La Source (laik in morebitni služabnik duhovnikov) obiskali Taense; de Montigny je med njimi ustanovil kratkotrajno misijo. De Montigny je takrat zabeležil njihovo populacijo kot 700 ljudi. Leta 1699 je francoski raziskovalec Pierre Le Moyne d'Iberville zabeležil, da imajo Taense 300 bojevnikov in živijo v sedmih vaseh, imenovanih Taensas, Chaoucoula, Conchayon, Couthaougoula, Nyhougoula, Ohytoucoulas in Talaspa. Večina teh imen je v muskogeanskem pidžin jeziku "Mobilian Jargon" in ne v natchesanski taenski jezikovni skupini.

Med svojim bivanjem pri Taensah je de Montigny preprečil, da bi izvajali dejanja obrednega človeškega žrtvovanja kot del pogrebnih obredov za umrlega poglavarja. Zaradi tega so Taense kasneje krivili de Montignyja, ko je strela udarila v njihov tempelj iz pletenja in blata in ga požgala. Leta 1790 je odšel, da bi se pridružil Natchezom, in njegovo misijo pri Taensah je prevzel [ean-François Buisson de Saint-Cosme. Skupaj z drugimi domorodnimi ljudstvi spodnjega toka reke Mississippi, so Taensa bili v tem obdobju podvrženi napadom sužnjev in epidemijam evropskih bolezni, kot so črne koze. Ker se je prebivalstvo Taensa stalno zmanjševalo, si je de Saint-Cosme leta 1700 zaman prizadeval, da bi se pridružili veliko večjim Natchezom in združili obe misiji. De Saint-Cosme se je med Taensa in Natchezom naselil za manj kot eno leto, preden je odšel.

Kasnejša zgodovina

V poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju so francoski kolonisti na ameriškem jugovzhodu začeli boj za moč s tistimi, ki so živeli v koloniji Karolina. Trgovci iz Karoline so vzpostavili veliko trgovsko mrežo med avtohtonimi prebivalci ameriškega jugovzhoda in do leta 1700 se je raztezala zahodno vse do reke Mississippi. Pleme Chickasaw, ki je živelo severno od Taensa, so pogosto obiskovali karolinski trgovci, kar jim je omogočilo dostop do vira strelnega orožja in alkohola. Ena izmed najbolj donosnih trgovin s karolinskimi trgovci je vključevala trgovanje z indijanskimi sužnji. Desetletja so Chickasaw izvajali napade sužnjev po širokem območju ameriškega jugovzhoda, pogosto so se jim pridružili zavezniški Natchez in pleme Yazoo bojevniki. Te napadalne skupine so se premikale na velike razdalje, da bi ujele sužnje iz sovražnih plemen, kot so Taensa. Leta 1706 so Taensa, v strahu pred napadom s strani združenih sil Chickasaw in Yazoo napadalcev, zapustili svojo vas ob jezeru St. Joseph. Odpravili so se na jug, da bi poiskali zatočišče pri Bayogoula v njihovi vasi na zahodnem bregu Mississippija, približno južno od današnjega Baton Rouge, Louisiana. Kmalu so se razvili konflikti in Taensa so napadli in skoraj iztrebili ljudstvo Bayogoula ter požgali njihovo vas – dejanje, ki so ga kasnejši zgodovinarji opisali kot izdajalsko.

Čeprav so bili njihovi začetni odnosi z Evropejci prijateljski, je rivalstvo evropskih sil obremenjevalo domorodno prebivalstvo po vsej regiji. Taensa so se končno preselili leta 1715 pod zaščito Francozov, na ozemlja blizu sodobnega Mobile, Alabama na vzhodnem rokavu reke Mobile severno od zaliva Mobile, ki je bil kasneje poimenovan po njih kot reka Tensaw. Leta 1763 so Francozi prepustili vzhodno polovico Francoske Louisiane Britancem po svojem porazu v sedemletni vojni. (…), dogovorjeno je, da … meje med posestmi Njegovega britanskega veličanstva in posestmi Njegovega najkrščanskejšega veličanstva v tistem delu sveta, bodo nepreklicno določene z linijo, potegnjeno vzdolž sredine reke Mississippi, od njenega izvira do reke Iberville, in od tod z linijo, potegnjeno vzdolž sredine te reke ter jezer Maurepas in Pontchartrain do morja; in v ta namen, Najkrščanskejši kralj v celoti prepušča in jamči Njegovemu britanskemu veličanstvu reko in pristanišče Mobile ter vse, kar poseduje ali bi moral posedovati na levi strani reke Mississippi, razen mesta New Orleans in otoka, na katerem se nahaja, ki bosta ostala Franciji, (…)— Člen VII Pariškega sporazuma (1763) na Wikisource. Taensa so se skupaj z Apalachee in Pakana ponovno preselili, tokrat zahodno od Mississippija na francosko ozemlje ob Rdeči reki. Tam so se sčasoma združili s Chitimacha. Po besedah zgodovinarja Jamesa Mooneyja jih je bilo leta 1805 približno 100 oseb.

V začetku devetnajstega stoletja so Taensa zaprosili španske kolonialne oblasti za zemljo, na kateri bi se naselili v jugovzhodnem španskem Teksasu; dobili so dovoljenje za naselitev zemlje med rekama Trinity in Sabine, vendar se na koncu niso preselili. To je bil zadnji pojav plemena v zgodovinskih zapisih. Kasneje so se preselili južno do Bayou Boeuf in še kasneje do Grand Lake, "po čemer je ostanek izginil iz zgodovine."

Kultura

Risba "Natchez Veliki Sonce, ki ga nosijo v nosilih", avtorja du Pratza.

Taensa so bili ljudje Natchezan, ki so se ločili od glavnega dela Natchezov nekje pred evropskim stikom z regijo Spodnje reke Mississippi. Kot taki so bili njihovi jeziki, politične, verske in materialne kulture zelo podobne Natchezom. Ko so prvič vstopili v zgodovinske zapise, so bili najdeni severozahodno od Natchezov in na zahodnem bregu Mississippija, v nasprotju z njegovim vzhodnim bregom.

Kot nekateri drugi prebivalci območja, kot so Natchez, Tunica in Houma, je bila družba Taensa matrilinearna. Družba Taensa je bila tudi zelo hierarhična in je kazala izrazite razlike v razredih med navadnimi ljudmi in elitami, kar so značilnosti preprostega poglavarstva. Poglavarji so imeli absolutno moč in so bili obravnavani z velikim spoštovanjem; za razliko od bolj egalitarnih običajev med severnimi plemeni, na katere so bili zgodnji kronisti navajeni. Primer tega spoštovanja je bil zabeležen med slovesnim obiskom poglavarja pri raziskovalcu La Sallu, ko so spremljevalci prišli nekaj ur pred poglavarjem in z rokami pometli cesto.

Keramika

thumb|desno|Lončenina, ki prikazuje gravirane Plaquemine vzorce iz Grand Village of the Natchez Site.

Začetek faze Transilvanije (1550-1700 n. št.)]] v regiji porečja Tensas je zaznamovalo naraščajoče širjenje vplivov Mississippija, ki so se širili proti jugu iz današnjega jugovzhodnega Arkansasa. To je najbolj prepoznavno v keramičnih tradicijah. Ljudje Mississippija iz osrednje doline Mississippija so uporabljali različne oblike posod, sredstva za kaljenje in okraske kot ljudje Plaquemine iz spodnje doline Mississippija. Do poznega 17. stoletja so te spremembe v keramični tehnologiji dosegle Taenso v spodnjem porečju Tensas. Lončenina Taense je bila izdelana z značilnimi oblikami [Misisipijska_kultura#Kulturni_in_tehnološki_dosežki|lončenine kulture Mississippija]] in je uporabljala značilnost Mississippija, zdrobljeno lupino školjke kot sredstvo za kaljenje, vendar je bila še vedno gravirana z okrasnimi vzorci, značilnimi za območje Plaquemine. Lončenina z najdišč Natchez v bližnjem zahodnem Mississippiju je še vedno uporabljala tradicionalno kaljenje s šamotom in okrasne vzorce Plaquemine. Na tej podlagi se Taensa šteje za zadnjo kulturno skupino Mississippija, ki je naseljevala dolino reke Tensas v Louisiani.

Arhitektura

thumb|desno|Proto-Natchezansko najdišče Anna (1200-1500 n. št.), ki prikazuje tempeljski nasip in ureditev trga na najdiščih Plaquemine