thumb|levo|Ozemlja ameriških staroselcev v predkolonialnem obdobju
thumb|Zemljevid iz obdobja, ki prikazuje lokacijo ljudstev Taensa, Natchez, Tunica, Yazoo in Bayogoula
Bayogoula (znani tudi kot Bayagoula, Bayagola ali Bayugla) so bili pleme ameriških staroselcev iz Louisiane na jugu Združenih držav Amerike.
John Reed Swanton je ime Bayogoula prevedel kot "ljudje zaliva" in zapisal, da so živeli blizu Bayou Goula v okrožju Iberville, Louisiana. Njihovo ime je bilo zapisano kot Bayou Goula.
Jezik
Jezik Bayogoula je nedokumentiran in zato tudi neklasificiran. Morda so govorili južni muskogejski jezik, soroden jeziku Choctaw in jeziku Houma.
Imena
Bayougoula je beseda iz ljudstva Choctaw, ki pomeni »ljudje iz zaliva« in namiguje na njihovo lokacijo v bližini reke Mississippi. Njihovo ime je bilo »Ischenoca«, kar se približno prevaja kot »naši ljudje«.
Skupine
Mugulasha - (Mougulasha, Muglahsa, Muglasha, Muguasha), francoska popačenka besede "Imongolosha", kar pomeni "ljudje z druge strani". Mugulasha pa so leta 1699 živeli med Bayougoula pod izmišljenim imenom, da bi prikrili svojo prisotnost pred Francozi. Prej so bili znani kot Quinipissa, pleme, ki je La Salleja pozdravilo z dežjem puščic med njegovim potovanjem po Mississippiju leta 1682.
Zgodovina
Poskušajoč se osvoboditi notranjosti in doseči Mehiški zaliv, je majhna flota, ki je vsebovala razbite ostanke odprave De Soto, leta 1543 plula mimo prihodnjega mesta vasi Bayougoula. Vendar pa so se Španci le kratek čas gorvodno morali prebiti mimo bojevnikov poglavarstva Natchez in če so v tem območju videli kakršne koli domorodne vasi, jih niso omenjali. Noben drug Evropejec ni obiskal območja, dokler René Robert Cavelier, Sieur de La Salle in Henri Tonti nista leta 1682 prišla po reki iz dežele Illinois, da bi našla ustje Mississippija. Čeprav je La Salle na kratko obiskal Natchez in zabeležil lokacijo Houma na vzhodnem bregu takoj na severu, ni omenjal, da bi bili Bayougoula na zahodni strani reke. Dolvodno pa, tik nad sedanjim mestom New Orleans, je bil francoski poskus uporabe kalumeta (univerzalnega simbola miroljubnih namenov ob spodnjem toku reke) za srečanje s Quinipissa sprejet s sovražnostjo in plazom puščic. Francosko strelno orožje je zadržalo Quinipissa bojevnike, ki so jim sledili in La Salle je nadaljeval dolvodno do Mehiškega zaliva, kjer je 9. aprila 1682 zahteval reko Mississippi in vse dežele, ki jih je odvodnjavala, za Francijo. V čast svojemu kralju je La Salle svoje "novo odkritje" poimenoval Louisiana.
Nevedni, da so pravkar postali podložniki Ludvika XIV., so se Quinipissa izkazali skoraj tako neprijazni ob francoskem povratku gorvodno, kot so bili prej. Ignorirajoč svoje prejšnje srečanje, se je La Salle ustavil, da bi kupil hrano, vendar je ugotovil, da je vas skoraj popolnoma zapuščena, saj so se bojevniki z ženskami in otroki umaknili v gozd, ko so videli francoski pristop. La Salle je končno našel poglavarja in mu podaril modro sukneno jakno. Poglavar je bil pripravljen govoriti, vendar so se bojevniki skrivali v bližini in izkazovali sovražne geste, zaradi katerih so Francozi ostali blizu svojih pušk. Končno je poglavar Quinipissa predlagal, da bi bilo najbolje, če bi Francozi odšli. La Salle se je strinjal in se tako izognil še enemu spopadu. Preostanek poti nazaj v Illinois se je izkazal za neproblematičnega in La Salle je francoskemu imperiju dodal ogromno novo regijo. Vendar pa so bile francoske oblasti v Kanadi takrat zaposlene z veliko vojno ob Velikih jezerih z Irokezi in so pokazale malo zanimanja za dolino Mississippija.
Zavedajoč se, da si Španija lasti isto območje, si La Salle ni mogel privoščiti čakanja na zaključek vojne z Irokezi. Tontija je pustil na čelu v Illinoisu in se vrnil v Francijo, da bi zbral podporo za svoj načrt ustanovitve francoske kolonije v Mehiškem zalivu ob ustju Mississippija. Čeprav je obstajala skrb zaradi nove vojne proti Veliki Britaniji in Španiji (vojna kralja Viljema 1688-97), je ideja o draženju njegovih španskih sovražnikov pritegnila Ludvika XIV. in dovoljenje je bilo dano. La Salle je odplul iz Francije leta 1684, vendar je zaradi velike navigacijske napake zgrešil ogromno delto ob ustju Mississippija in pristal v zalivu Matagorda na teksaški obali, zahodno. Medtem je Tonti leta 1685 prišel dolvodno iz Illinoisa, pričakujoč srečanje z La Salleom ob ustju Mississippija. Tonti je čakal do aprila 1686, ko so mu zmanjkale zaloge, vendar La Salle nikoli ni prišel.
Medtem je Tonti izkoristil čas za vzpostavitev prijateljskih odnosov s Quinipissa in preden se je vrnil v Illinois, je pustil pismo za La Sallea in steklenico pri njihovem poglavarju, če bi prišel kasneje. La Salle ga nikoli ni prebral. Ko je teksaška kolonija začela propadati, je poskušal poiskati pomoč s potovanjem po kopnem do Mississippija. Marca 1687 so La Sallea ubili njegovi lastni možje na ravnicah vzhodnega Teksasa. Tonti je za to izvedel šele leto kasneje, vendar je takoj odšel iz Illinoisa, da bi rešil preživele. Ustavil se je v vaseh Taensa, ki so bile daleč severno od Bayougoule in Quinipissa, da bi potoval po kopnem v Teksas. Na žalost, vsi njegovi napori so bili zaman, saj so Karankawa že pobili preostanek La Sallejeve kolonije v zalivu Matagorda.
Potem se ni zgodilo veliko, dokler se ni leta 1697 končala vojna kralja Williama. Francija je iz tega konflikta izšla kot prevladujoča sila v Severni Ameriki, vendar se je na obzorju že kazala nova evropska vojna (vojna kraljice Ane 1710-13). Glavna razlika je bila v tem, da sta bili Francija in Španija zdaj zaveznici proti Veliki Britaniji in Španci si niso mogli več privoščiti nasprotovanja ustanovitvi francoske kolonije na obali Zaliva. Vendar so leta 1698 zgradili novo utrdbo v Pensacoli, da bi zaščitili svoje ozemeljske zahteve. Odgovornost za uresničitev La Sallejevih sanj je bila zaupana Pierru Le Moyne d'Ibervillu, vojaškemu heroju iz vojne kralja Williama. Iberville je konec leta 1698 odplul iz Francije z majhno floto in, potem ko mu ni uspelo prečkati labirinta delte Mississippija, se je 10. februarja 1699 odločil, da bo namesto tega pristal vzhodneje v Biloxiju (Mississippi). Francozi so takoj ugotovili, da se je območje drastično spremenilo od Tontijevega zadnjega obiska leta 1686.
Britanski trgovci iz Charlestona v Južni Karolini so leta 1685 dosegli vasi Chickasaw v severnem Mississippiju in v naslednjih petih letih so njihovi obiski postali rutina. Poleg običajne trgovine z jelenjimi kožami so Britanci bili zainteresirani za sužnje domorodcev za svoje plantaže v Karolinah in Zahodni Indiji, in Chickasawom so priskrbeli strelno orožje, da bi jim pomagali pri pridobivanju tega "blaga". Posledično so roparji sužnjev Chickasaw terorizirali vsako pleme v regiji, medtem ko je hkrati nov val epidemij pustošil po domorodnih populacijah z uničujočim učinkom. Ko so Francozi pristali v Biloxiju, so bili povsod znaki smrti in uničenja v obliki zapuščenih in uničenih vasi. Ker so bel obraz povezovali z zasužnjevanjem, so bila plemena na tem območju težko dosegljiva in pogosto sovražna. Iberville je postajal zaskrbljen, ko je njegov brat, Jean Baptiste Le Moyne d'Bienville, naletel na skupino Bayougoula in Mugulasha, ki so lovili bizone in purane na tem območju.
Za razliko od drugih domorodcev, ki so jih Francozi do sedaj srečali, so bili Bayougoula takoj prijazni. Ko je njihov poglavar zagledal Ibervillov kanu iz brezovega lubja, je vprašal, ali so Francozi isti belci, ki so prišli po reki s severa, in bil je vesel, ko je izvedel, da so. Sledila je slovesnost dobrodošlice s kalumetom, in naslednji dan je poglavar Bayougoula narisal zemljevide območja za Ibervilla, medtem ko je pojasnil, da bo moral nadaljevati svoj lov, vendar se bo s Francozi srečal čez nekaj dni. Vendar dogovor ni bil izpolnjen. Ravno ko je Iberville že skoraj obupal nad njimi, je 7. marca prispel bojevnik Manchac (Biloxi) in prinesel sporočilo od Bayougoula, ki je pojasnjevalo, da so se vrnili v svojo vas, in da jih Francozi lahko tam obiščejo. Biloxi so vodili Ibervillovo skupino (vključno z očetom Anatasiusom Douayem in njegovimi brati, Sauvolejem in Bienvillejem) zahodno do vasi Bayougoula na reki Mississippi.
Ko so prispeli, sta Francoze pozdravila dva poglavarja – eden je govoril za Bayougoula in drugi za Mugulasha, ki so živeli z njimi. V vas je ravno udarila epidemja črnih koz, ki so ubile četrtino njenih prebivalcev in dokazi o njenem strašnem prehodu so bili zelo očitni. Mrtve so položili na bližnje odre in smrad smrti je prežemal celotno vas. Iberville pa je želel potrditi, da je Mississippi ista reka, ki ji je La Salle sledil do Zaliva leta 1682. Ker La Salle ali Tonti nista omenjala ne Bayougoula ne Mugulasha, je povprašal o plemenu Quinipissa, vendar sta oba poglavarja odgovorila, da še nikoli nista slišala zanje. Kljub njihovemu prijaznemu sprejemu so Francozi so postali sumničavi, ko so izvedeli, da poglavar Mugulašev ni imel le istega imena kot poglavar Quinipissov, ki sta ga srečala La Salle in Tonti, ampak je imel še vedno La Salleov modri suknjič iz serža. Nadaljnji dvomi so se pojavili, ko so v templju Bayougoula našli Tontijevo steklenico.
Iberville je bil prepričan, da poglavarja Bayogoulov in Mugulašev nekaj skrivata, vendar se je želel srečati tudi z drugimi plemeni ob reki. Bayogouli so jim ponudili, da jih takoj gorvodno popeljejo do plemena Houma, kar je bila velikodušna ponudba, saj plemeni nista bili povsem prijateljski. Na poti blizu ustja Rdeče reke so Ibervillu pokazali znameniti rdeči drog (Baton Rouge), ki je označeval mejo med ozemljema Houmov in Bayogoulov. Houmi so Francoze sprejeli s slovesnostjo kalumeta in petjem, vendar so bili bolj odprti glede Quinipissov in so odkrito priznali, da so nekateri od njih živeli z njimi. Vendar niso imeli Tontijevega pisma, ki ga je Iberville potreboval, da bi dokazal, da je bil res na isti reki, kot je bil La Salle, ko je zahteval Louisiano za Francijo. Po odhodu od Houmov so Francozi nadaljevali gorvodno, preden so se razdelili v tri skupine, da bi raziskali območje ob vrnitvi.
Na poti do svoje baze v Biloxiju se je Ibervillu uspelo srečati in skleniti mirovno pogodbo s Chitimacha. Vendar je Sauvolovi skupini zmanjkovalo zalog in se je odločila ustaviti v vasi Bayogoula, da bi kupila hrano. Sredi pogajanj je oče Douay opazil, da mu manjka verska oprema in je nato užalil poglavarja Bayogoulov, obtožujoč njegove ljudi kraje. Drugi Francozi so ga poskušali utišati, vendar jih je nastali nemir prisilil, da so odšli praznih rok. Bienville se je ustavil malo kasneje in uspel zgladiti slabe občutke. Željni, da bi prispevali k popravilu, so mu Bayogouli izročili Tontijevo pismo La Salleu, ki so ga do takrat skrivali. Po vrnitvi v Biloxi se je Iberville odločil, da je to primerna lokacija in ukazal gradnjo trdnjave Maurepas. Ko so se dela začela, je svojega brata Sauvolea pustil na čelu in se vrnil v Francijo, da bi podal poročilo in si zagotovil več zalog.
Vrnil se je januarja 1700. Nekaj dni kasneje je prispel Tonti s svojimi Kanadčani iz dežele Illinois in zanka se je začela zategovati okoli poskusa Bayogoulov, da bi prikrili Mugulaše. Medtem je imel Bienville zaskrbljujoče novice. Med raziskovanjem spodnjega Misisipija prejšnjega septembra je odkril britansko ladjo, ki se je nekako uspela prebiti skozi delto in se je počasi premikala gorvodno po Misisipiju od zaliva. Ko je Bienville obvestil njenega kapitana, da območje zahteva Francija, so mu povedali o britanskem načrtu za kolonizacijo spodnjega Misisipija s francoskimi hugenoti. Iberville je spoznal, da je treba nekaj storiti in ko je poglavar Bayogoulov kmalu zatem obiskal Biloxi, so ga Francozi prepričali, da jim proda nekaj zemlje nad ustjem za trdnjavo, ki bi blokirala britanski dostop do reke. Gradnja trdnjave Mississippi se je začela takoj zatem, vendar jo je ovirala zelo nalezljiva dizenterija, ki je izbruhnila med francoskimi kolonisti.