thumb|Ozemlja ameriških staroselcev v predkolonialnem obdobju
Acolapissa so bili majhno pleme domorodnih ljudstev jugovzhodnih gozdov Severne Amerike. Živeli so ob bregovih reke Pearl, med današnjo Louisiano in Misisipijem. Verjame se, da so govorili muskogejski jezik, tesno povezan z jezikoma Choctaw in Chickasaw plemenoma, ki so jo govorili druga jugovzhodna plemena muskogejske družine.
Ime Ime Acolapissa je verjetno anglizacija besede háklo-pisa, kar pomeni »tisti, ki poslušajo in vidijo« ali okla pisa, kar pomeni »tisti, ki skrbijo za ljudi«, po besedah antropologa Johna Reeda Swantona.
Nekateri viri navajajo, da so bili Acolapissa morda isto pleme kot Quinipissa ali Tangipahoa. Po več virih, povezanih s Houma, so se nekatera plemena na območju jezera Pontchartrain imenovala Mougoulacha.
Zgodovina Julija 1543 so Tangipahoa verjetno opazovali, kako je sedem improviziranih čolnov, ki so nosili razbite ostanke De Sotove vojske konkvistadorjev, plulo mimo njih proti Mehiškemu zalivu. Štiri leta so Španci križarili po jugovzhodnih Združenih državah in brutalno ravnali z domorodnimi ljudstvi, toda do leta 1543 so bili premagani možje. De Soto je umrl prejšnje leto in ko mu ni uspelo doseči Mehike po kopnem čez Teksas, se je njegov naslednik, Luis de Moscoso, vrnil k Veliki reki (Misisipi) za zadnji obupni poskus pobega iz notranjosti, tako da ji je sledil do Zaliva. Potem ko so zgradili sedem čolnov iz lokalnih materialov, so se Španci maja odpravili navzdol po reki, vendar jih je njihov mračni sloves prehitel. Moscoso, prisiljen se prebiti mimo Natchezov v jugozahodnem Misisipiju, ni bil razpoložen za srečanje s Tangipahoa, Acolapissa ali katerim koli drugim plemenom navzdol po reki, ki bi bili v danih okoliščinah najverjetneje tudi sovražni.
Vendar se Acolapissa in njihovi sosedje niso rabili srečati s Španci, da bi jih ti prizadeli. V letih, ki so sledila, so epidemije in uničenje, ki jih je pustil De Soto (1539–1543), povzročile propad velikih misisipijskih poglavarstev, ki so prevladovala na jugovzhodu pred letom 1539. Proces se ni ustavil, ko je Moscoso končno dosegel varnost v Mehiki. Leta 1565 so Španci zgradili stalno naselbino v St. Augustinu (Florida) in v naslednjih 150 letih vzpostavili dva misijonska sistema: prvi se je raztezal v celoti čez severno Florido; drugi pa se je raztezal navzgor po atlantski obali do Južne Karoline. Zaradi pripovedi o trpljenju in pomanjkanju, ki so jim jih posredovali preživeli De Sotove odprave, so Španci, z izjemo De Lune (1559–1561) in Parda (1567), ostali zadovoljni z bivanjem blizu obal in so se izogibali notranjosti.
To je dobro služilo njihovim namenom. Poleg očitnega cilja spreobrniti domorodna ljudstva v regiji so misijoni služili tudi za zavarovanje španskih zahtevkov proti francoskim in britanskim. Trgovina in naseljevanje sta bila drugotnega pomena, vendar so domorodni trgovci prenašali špansko blago iz misijonov na Floridi in v Georgiji v notranjost vse do spodnje doline Misisipija in z njimi je prihajal stalen tok istih epidemij, ki so ubijale misijonska plemena skoraj tako hitro, kot so se lahko spreobrnila. Nove bolezni so se prenašale iz plemena v pleme, dokler se niso razširile po celotnem jugovzhodu in do leta 1680 je bilo domorodnega prebivalstva na tem območju manj kot polovica (nekateri viri bi rekli četrtina) tistega, kar je bilo leta 1500. Po 150 letih tega pomora so območje zasedla veliko manjša plemena, ki so v veliki meri ohranila misisipijski koncept določenih plemenskih ozemelj. Vendar je bilo območje preveč privlačno, da bi ostalo prazno in plemena iz manj prizadetih območij – Alabama , Cherokee, Coushatta, Tukabatchee in Yuchi – so se preselila na jug, da bi zapolnila praznine. Njihov prihod je povečal napetosti in rivalstva.
Čeprav je bila odgovornost večinoma njihova, so bili Španci priča le majhnemu delu razvijajoče se tragedije, ko so opazovali, kako so se spreobrnjenci Timucua in Apalachee v njihovih misijonih na Floridi »rušili kot muhe« zaradi epidemije. Medtem je notranjost ostala skrivnostna kot vedno, saj so močvirja in peščene sipine delte Misisipija preprečevale Špancem vstop v spodnji tok reke iz Zaliva. Torej, razen kratkega vpogleda v De Sotovo odpravo, so bili prvi evropski stiki za večino plemen ob spodnjem toku Misisipija s Francozi, ki so prišli po reki iz dežele Illinois. Prva sta bila oče Jacques Marquette in Louis Joliet leta 1673. Vendar sta bili Španija in Francija takrat sovražnici in ko sta našla špansko trgovsko blago v vaseh Quapaw ob ustju reke Arkansas, sta se Marquette in Joliet takoj obrnila. Kasnejša odprava Roberta La Sallea in Henrija de Tontija je aprila 1682 dosegla ustje Misisipija. Z uporabo kalumeta, univerzalnega znaka miru ob spodnji reki, so La Sallea sprejela plemena, ki jih je srečal na poti, toda južno od Rdeče reke so bila plemena sovražna in sumničava do tujcev.
Tik nad sedanjim mestom New Orleans je poskus srečanja s Quinipissi izzval napad. Strelno orožje je zadržalo bojevnike, ki so sledili odpravi navzdol po reki, toda na vzhodnem bregu, približno pod njegovim srečanjem s Quinipisso, je La Salle opazil več uničenih vasi Tangipahoa, kar je bil očiten rezultat nedavne vojne (iz neznanih razlogov) s Houmi na severu. Tangipahoa, ki so pobegnili, so se združili z Acolapissi vzhodno, toda v času, ko so Francozi šli mimo, v bližini ni bilo Tangipahoa ali Acolapissa plemen. La Salle je nadaljeval pot do Zaliva, kjer so si prisvojili celotno dolino Misisipija (Louisiano), vključno z njenimi domorodnimi prebivalci, za Francijo. Povratno potovanje je bilo podobno izkušnji potovanja navzdol po reki. Quinipissa so bili še vedno sovražni in ker ni bilo videti Acolapiss ali Tangipah, Francozi niso imeli priložnosti, da bi jih obvestili, da so pravkar postali podložniki Ludvika XIV..
La Salle je Francoskemu imperiju dodal ogromno novo regijo, vendar je bilo med Francozi v Kanadi malo takojšnjega zanimanja za njegovo »odkritje«. Njihova pozornost je bila usmerjena na konflikt ob Velikih jezerih z Irokezi in naraščajočo napetost z Britanci, ki bo kmalu eksplodirala v vojno kralja Williama (1688-97). La Salle se je vrnil v Francijo (kjer je imel večji vpliv), da bi zbral podporo za svoj načrt za kolonijo ob ustju Misisipija. Mnogi so dvomili v njegovo zdravo pamet, vendar je prejel dovoljenje kralja in potem ko je zbral 200 kolonistov izmed francoskih razbojnikov, je leta 1685 odplul v Mehiški zaliv. Načrt je predvideval, da bo Tonti prišel po Misisipiju iz Illinoisa in se srečal z njim ob ustju, vendar je La Salleov navigator nekako uspel popolnoma zgrešiti veliko, opazno delto, in odprava je pristala več kot zahodno v zalivu Matagorda na teksaški obali.
Tonti je čakal do aprila 1686, vendar La Sallea ni bilo nikjer. Tonti se je sčasoma moral vrniti v Illinois, vendar mu je medtem končno uspelo vzpostaviti mirne odnose s Quinipisso in je pustil pismo za La Sallea pri njihovem poglavarju. La Salle ga ni nikoli prebral. Marca 1687 so ga umorili njegovi lastni možje na ravnicah vzhodnega Teksasa. Tonti je za to izvedel šele leta 1689, nakar se je odpravil na jug, da bi rešil preživele iz La Salleove kolonije. Tokrat pa se je ustavil v vaseh Taensa (severno od Acolapiss), da bi preostanek poti v Teksas opravil po kopnem. Kljub temu, da so se Francozi in Španci gibali okoli njih, do leta 1690 Acolapissa, zaradi svoje lokacije 121 km vzhodno od reke Misisipi, še niso srečali svojega prvega no hollo (belega človeka). Ironično, dejavnost britanskih trgovcev iz Charlestona v Južni Karolini (960 km vzhodno) je sprožila sile, ki so končno prekinile izolacijo Acolapiss in njihovih sosedov.
Glavni namen Charlestona, ko je bil ustanovljen leta 1670, je bil upočasniti širjenje španskih misij ob atlantski obali od Floride proti začetni britanski koloniji v Jamestownu v Virginiji (1607). Pri tem je bil uspešen, vendar je bila Južna Karolina namenjena tudi ustvarjanju dobička kot komercialno podjetje s svojimi plantažami in trgovino z okoliškimi domorodnimi prebivalci. Na žalost so plantaže v zgodnjih letih propadale zaradi pomanjkanja delovne sile in s šestdesetletno prednostjo so trgovci iz Virginije prevladovali v trgovini s plemeni Cherokee in Siouan-govorečimi plemeni v Piedmontu takoj na zahodu. Trgovci iz Charlestona so bili prisiljeni iskati trge drugje in so se z neverjetno hitrostjo širili na zahod. Do leta 1685 so imeli stalno trgovsko postajo med Zgornjimi Creeki v Alabami in so obiskali vasi Chickasaw v severovzhodnem Misisipiju.
Jeleni so bili pomemben predmet te trgovine, vendar so bili britanski trgovci iz Charlestona zaradi povpraševanja po veliki količini delovne sile za delovanje plantaž v Karolini in Zahodni Indiji bolj zainteresirani za pridobivanje indijanskih sužnjev in so bili pripravljeni plemenom, ki so bila pripravljena opravljati njihovo umazano delo, priskrbeti strelno orožje. Yamasee in mnogi Creeki so to vrsto 'posla' smatrali za privlačno in so začeli napadati plemena v bližini španskih misij v severni Floridi. Zahodneje v spodnji dolini Mississippija so Chickasawe pritiskali njihovi številčnejši bratranci Choctaw in britanska ponudba strelnega orožja se je izkazala za neustavljivo. Napadi Chickasawcev za sužnje so se začeli v zgodnjih 1690-ih in so na koncu tisoče Indijancev odpeljali na suženjske doke v Charlestonu. Choctawci so bili glavna tarča, vendar so bili organizirani v veliko konfederacijo in so, tudi brez strelnega orožja, ostali nevaren nasprotnik. Natchezi so bili prav tako močni in do neke mere imuni na plenjenje in Chickasawski napadalci so jih pogosto obšli, da bi napadli majhna, neodvisna plemena (kot so Acolapissa) ob obali Mehiškega zaliva in spodnji reki Misisipi.
Z izjemo Arkansas Posta, ki ga je Tonti zgradil v vaseh Quapaw leta 1686, je Francija ignorirala dolino Misisipija. Tako zelo, da je bil Jean Couture, človek, ki ga je Tonti pustil na čelu Arkansas Posta, popolnoma brez trgovskega blaga in po kraljevem odloku iz leta 1696, ki je prekinil trgovino s krznom v zahodnih Velikih jezerih, je bilo malo upanja na novo dobavo. Občutek zapuščenosti je Couture leta 1698 vodil do trgovca iz Charlestona Thomasa Welcha do Arkansas Posta. Welch je Quapawcem dal trideset pušk, da bi lahko priskrbeli 'blago', ki ga je potreboval, z napadom na Chakchiume vzhodno od reke, vendar so jih Quapawci uporabili za izgon Chepousse in Michigamee iz Illinoiške konfederacije iz severovzhodnega Arkansasa. Welchov obisk ni prinesel želenih rezultatov, vendar je nenaden pojav britanskih trgovcev na spodnjem Misisipiju, na ozemlju, ki ga je zahtevala Francija, takoj pritegnil pozornost kolonialnih oblasti v Quebecu.
Francija je izšla iz vojne kralja Williama (1688–1697)]] v dominantnem položaju v Severni Ameriki in je bila pripravljena ponovno uveljaviti svojo zahtevo po Louisiani. Ker je kraljeva proklamacija postavila trgovino s krznom v negotovost, so bili prvi poskusi s strani misijonarjev. Leta 1698 je škof Quebeca razglasil Louisiano za del svoje škofije in poslal očeta Francisa Joliet de Montignyja in Antoina Daviona, da bi ustanovila jezuitske misije ob spodnjem Misisipiju. Medtem so v Franciji potekali načrti za Pierra Le Moyne d'Ibervilla, junaka vojne kralja Williama proti Veliki Britaniji, da bi uresničil La Sallejeve sanje o francoski koloniji ob Mehiškem zalivu ob ustju Misisipija. Španija je zahtevala celotno obalo zaliva in jo je do te točke branila pred francoskimi poskusi naselitve. Vendar pa so se s približevanjem nove vojne v Evropi proti Britaniji (vojna kraljice Ane 1701–1713) Španci znašli v nerodnem položaju, saj so bili zavezniki Francije in niso mogli več neposredno nasprotovati ustanovitvi francoske kolonije ob zalivu. Ko so leta 1698 izvedeli za Ibervillovo odpravo, je Španija lahko le na hitro zgradila utrdbo v Pensacoli, da bi zaščitila svojo zahtevo.