sličica|250x250_pik|Širitev Evropske unije leta 2004 Širitev Evropske unije leta 2004 je bila doslej največja širitev te povezave, in sicer za 10 držav. 1. maja leta 2004 so se Evropski uniji (EU) priključile naslednje države: Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Ta priključitev držav k Evropski uniji predstavlja največjo širitev glede na število držav in ljudi.

Pred tem se je Evropska unija razširila že v letih 1973 (priključitev Danske, Irske in Združenega kraljestva šestim ustanovnim članicam – Franciji, Nemčiji, Italiji in državam BeneluksaDovžan, Gašper. Širitev Evropske unije. V: Kajnč, Sabina in Lajh, Damjan, ur. Evropska unija od A do Ž. Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2009.), 1981 (priključitev Grčije), 1986 (priključitev Španije in Portugalske) in 1995 (priključitev Avstrije, Finske in Švedske). Deset novih držav članic je k populaciji EU prineslo skoraj 75 milijonov ljudi, število držav članic EU pa je naraslo s prejšnjih 15 na 25. Evropsko unijo so tako leta 2004 sestavljale naslednje države: Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Velika Britanija. Ta širitev in širitev v letu 2007 naj bi predstavljali zaključek procesa simbolične ponovne združitve Evrope, ki je bila po drugi svetovni vojni ločena z železno zaveso.Kajnč, Sabina in Lajh, Damjan, Zgodovinski, institucionalni in teoretski pogled na Evropsko unijo. V: Sabina Kajnč in Damjan Lajh, ur. Evropska unija od A do Ž. Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2009.

Ozadje Države, ki so se želele vključiti v EU, so morale pred tem izpolnjevati t. i. københavnska merila. Ta merila za pristop so bila določena s strani Evropskega sveta v letu 1993 in so vsebovala politična, gospodarska ter pravna merila. Ta merila so spremljala proces priključitve držav prosilk, Evropska komisija pa je na podlagi københavnskih meril tudi ocenjevala pripravljenost držav za pristop k EU. Politična merila za pristop so zahtevala od držav kandidatk, da so zagotovile stabilnost institucij (te so morale zagotavljati demokracijo, pravno državo, človekove pravice in spoštovanje ter zaščito manjšin). Gospodarska merila so se nanašala na zahteve po obstoju delujočega tržnega gospodarstva in sposobnosti zagotavljanja obvladovanja konkurenčnih pritiskov in tržnih sil v EU. Pravna merila pa so določala sposobnost države, da prevzame obveznosti članstva, ki so določene na podlagi zakonodaje in pravnega reda EU ter obveznosti spoštovanja ciljev politične, ekonomske in monetarne unije. Do leta 2002 so vse države prosilke že izpolnjevale politične pogoje, za dopolnitev ekonomskih in pravnih pa so imele čas do začetka leta 2004.

Države, ki so se želele priključiti EU, so morale prošnjo nasloviti na Svet EU. Svet EU je 14. aprila 2003 sprejel prošnje za članstvo v EU vseh desetih držav prosilk. Pogajanja z državami kandidatkami je vodilo predsedstvo Sveta EU, osrednjo vlogo pri odločanju pa je imela Evropska komisija. Med pogajanji se je usklajevalo pravni red držav kandidatk s pravnim redom EU. O uspešnosti pogajanj je odločala Evropska komisija, ki je Svetu EU posredovala sklepno poročilo o pristopih novih držav. Pogoj pristopa držav je bil, da se s pristopom strinjata tako Svet EU kot tudi Evropski parlament. 16. aprila 2003 je v Atenah potekalo podpisovanje pogodbe o priključitvi desetih držav k Evropski uniji. Pogodbo so podpisali predstavniki dotedanjih držav članic in predstavniki novih držav članic. To je predstavljalo končni del pogajalskega procesa o vstopu v EU. Države kandidatke so s podpisom te pogodbe postale države pristopnice. Ta pogodba je med drugim določala tudi pogoje, ki so jih morale države pristopnice še izpolniti. Poleg tega je pogodba omogočala starim državam članicam, da so začasno omejile dostop do svojega trga dela (za največ 7 let) državljanom pristopnih držav članic (z izjemo Malte in Cipra).

Širitev Evropske unije, ki je potekala leta 2004, je bila sklenjena na podlagi sporazuma med takratnimi državami članicami (EU-15) in novimi državami članicami. Slednje so odstopile od prejšnjih sporazumov o prosti trgovini in se priključile sporazumom o prosti trgovini EU. Del integracije v EU je predstavljalo med drugim tudi postopno odpravljanje migracijskih omejitev s strani starih držav članic. Združeno kraljestvo je to storilo že leta 2004, dve leti kasneje so sledile Grčija, Italija, Portugalska in Španija, leta 2008 še Francija ter naslednje leto Belgija in Danska, kot zadnji pa sta to storili Avstrija in Nemčija v letu 2011. PREVZETJE EVRAŠTEVILO PREDSTAVNIKOV V EVROPSKEM PARLAMENTUŠTEVILO PREDSTAVNIKOV V EKONOMSKO-SOCIALNEM ODBORUŠTEVILO PREDSTAVNIKOV V EVROPSKEM ODBORU REGIJPREDSEDOVANJE SVETU EUVKLJUČITEV V SCHENGENSKO OBMOČJE20086552012; naslednji mandat: 2026-2112122009, 2022200720117772017200720148772015; naslednji mandat: 20282007201511992013; naslednji mandat: 20272007-2112122011; naslednji mandat: 2024200720086552017; naslednji mandat: 20302007-5221212011; naslednji mandat: 20252007200914992016; naslednji mandat: 2030200720079772008, 20212007

Nove članice

Ciper Leta 1972 je vlada Republike Ciper sklenila pridružitveni sporazum z Evropsko gospodarsko skupnostjo, ki je v veljavo stopil naslednje leto. 1990 je bil vložena prošnja za članstvo Cipra v Evropski gospodarski skupnosti. 1993 je Evropska komisija podala mnenje o tej prošnji in ovenila, da Ciper izpolnjuje merila za članstvo. Pristopna pogajanja za vstop Cipra v EU so se začela leta 1998. Vlogo glavnega pogajalca je prevzel George Vassiliou, nekdanji ciprski predsednik. V pogajalski skupini ni bilo predstavnikov ciprskih Turkov, saj je njihova skupnost ponudbo članstva v pogajalski skupini zavrnila. Pristopno pogodbo sta kot predstavnika Cipra podpisala Tassos Papadopoulos, ciprski predsednik države, in George Iacovou, minister za zunanje zadeve. Julija 2003 je bila pristopna pogodba ratificirana. Ciper se je kljub razdeljenosti (v centru katere je konflikt med grško in turško skupnostjo) v Evropsko unijo priključil kot celota. Tudi ciprski Turki so dobili potne liste Evropske unije in so njeni državljani. Ciper ima sicer dva uradna jezika – grščino in turščino – a je le grščina priznana kot eden izmed uradnih jezikov Evropske unije.

Češka Januarja 1996 je Češka zaprosila za članstvo v EU. Evropski sporazum, pravna podlaga med EU in Češko, je bil podpisan oktobra 1993, v veljavo pa je stopil s 1. februarjem 1995. Cilji tega sporazuma so bili zagotavljanje pravnega okvira za politični dialog, spodbujanje širitve trgovinskih in gospodarskih odnosov med stranmi, zagotavljanje tehnično in finančno pomoč ter podporo v postopnem vključevanju Češke v EU. Novembra 1994 je bil ustanovljen vladni odbor za evropske integracije, ki ga je vodil predsednik vlade, med stalnimi člani pa so bili ministri za finance, industrijo in trgovino, kmetijstvo ter zunanje zadeve. 1995 je vlada odobrila načrt za proces približevanja češke zakonodaje evropski.

Že parlamentarne volitve, ki so potekale v letu 2002, in z njimi povezane volilne kampanje, so bile močno zaznamovane z vprašanjem češkega vstopa v EU, saj naj bi bil pristopni proces v tem letu zaključen. V volilni kampanji so se stranke (in mediji, ki so o njej poročali) osredotočale na poudarjanje nacionalnega interesa v kontekstu vključevanja v EU. So pa pomembnejša vprašanja o vstopu v EU v okviru kampanje bila zasenčena s takratnimi aktualnimi vprašanji, ki so bila bolj nacionalne narave – vprašanje o Beneševih dekretih in jedrski elektrarni Temelin. Na Češkem je pred priključitvijo države k EU potekal referendum, na katerem so prebivalce spraševali, ali sprejmejo ali zavrnejo pristopno pogodbo k EU, ki je Češki omogočala članstvo v EU. Referenduma se je od 8,259,525 volilnih upravičencev udeležilo 4,557,960 (55%). 77,33% volivcev se je odločilo za vstop Češke v EU. V tem obdobju je bil predsednik Češke Vaclav Klaus, premiersko mesto pa je zasedal Vladimir Špidla. Poleg njiju sta pristopno pogodbo k EU v imenu Češke podpisala še Cyril Svoboda, namestnik predsednika vlade in minister za zunanje zadeve, in Pavel Telička, vodja pogajalske delegacije Češke republike za pristop k EU ter veleposlanik in vodja Misije Češke republike pri Evropskih skupnostih.

Estonija Vse od osamosvojitve dalje si je Estonija prizadevala za povečanje političnih in ekonomskih povezav z EU. Prošnja za članstvo Estonije v EU je bila oddana novembra 1995. Diplomatske povezave z Evropskimi skupnostmi je Estonija vzpostavila že v avgustu 1991, Sporazum o trgovini in sodelovanju pa je bil sklenjen 11. maja 1992 in v veljavo je stopil naslednje leto. Sporazum o prosti trgovini med EU in Estonijo je bil sklenjen 18. julija 1994, veljati pa je začel s prvim dnem leta 1995. V istem letu je bil sklenjen še Evropski sporazum med Evropskimi skupnostmi in Estonijo, ki je predstavljal pravno podlago za odnose med Estonijo in EU. Ta sporazum naj bi predstavljal okvir za politične dialoge, spodbujal širitev ekonomskih odnosov med obema podpisnicama, predstavljal osnovo za tehnično in finančno podporo in okvir za podporo estonske postopne integracije v EU. Estonska vlada je junija 1996 pripravila Načrt aktivnosti za vstop v Evropsko unijo, ki je vseboval pobude za zakonodajne spremembe, ki so bile potrebne za kasnejše sprejetje pravnega reda EU. V državnem zboru so z namenom integracije v EU vzpostavili tudi poseben odbor za evropske zadeve.

Pogajanja o pristopu Estonije k EU so se začela v letu 1997. V decembru 2002 je bila s strani vrha EU v Köbenhavnu uradno povabljena, da se priključi EU. V septembru 2003 je bil organiziran referendum, na katerem so se Estonci odločili za pristop Estonije k EU. Referenduma se je od 859,714 registriranih volivcev udeležilo 555,835 (64%). Podporo priključitvi Estonije k EU je izrazilo 66,83 volivcev. Naslednje leto se je Estonija priključila tako EU (maj 2004) kot tudi NATO paktu (marec 2004). V tem času je bil predsednik države Arnold Rüütel, premier pa Juhan Parts. Poleg predsednika države Rüütela je pristopno pogodbo k EU v imenu Estonije podpisala tudi ministrica za zunanje zadeve Kristiina Ojuland.

Latvija V septembru 2003 je bil organiziran referendum, na katerem se je Latvijce spraševalo o njihovi podpori članstvu Latvije v EU. Na referendumu je bila 73% udeležba, pristop Latvije k EU pa se je podprl 67.49% glasov za vstop v EU. Latviji je takrat predsedovala Vaira Vike-Freiberga, predsednik vlade pa je bil Einars Repše. Pogodbo o pristopu Latvije k EU sta poleg predsednice države in predsednika vlade podpisala tudi ministrica za zunanje zadeve Sandra Kalniete in Andris Ķesteris. Slednji je bil državni podsekretar Ministrstva za zunanje zadeve in glavni pogajalec Republike Latvije za njen pristop k EU.

Litva V obdobju priprav in ob vstopu Litve v Evropsko Unijo je bil litvanski predsednik vlade Algirdas Mykolas Brazauskas. Predsednik Litve pa je bil Rolandas Paksas. 10. maja 2003, torej slabo leto pred vključitvijo Litve v EU, so za prebivalce organizirali referendum. Državljani so se odločali, ali se strinjajo s članstvom Litve v EU. Referenduma se je udeležilo 63% volilnih upravičencev (1,665,565 od 2,631,252 vseh upravičencev), ki so se z 91,04-odstotno večino odločili za priključitev Litve k EU. Proti vključitvi je glasovalo le 147,452 volivcev (8,96%). Poleg predsednika države Brazauskasa je pristopno pogodbo podpisal tudi minister za zunanje zadeve Antanas Valionis.

Madžarska