Vse od pojava islama v prvi polovici 7. stoletja pa do moderne dobe je bil njegov zgodovinski razvoj močno pogojen s političnimi, vojaškimi, kulturnimi, intelektualnimi in gospodarskimi odnosi z Evropo. Islam je večkrat v zgodovini igral ključno vlogo pri združitvi verskih in političnih gibanj v Evropi v boju proti različnim islamskim imperijem in vojskam. Najbolj je to prišlo do izraza med križarskimi vojnami in v več stoletnem odnosu različnih političnih entitet v Evropi z Osmanskim cesarstvom.

Začetki islama in odnos z Bizantinci Nova vera - islam, ki je nastala na Arabskem polotoku v prvi polovici 7. stoletja, se je po smrti preroka Mohameda leta 632 hitro razširila. Kot verske in politične avtoritete so Mohamedu sledili štirje kalifi: Abu Bakr, Omar, Utman in Ali. To obdobje (632-661) je poimenovano tudi kot obdobje dobro vodenih kalifov, saj so bili vsi štirje del prerokovega najbližjega kroga in eni od prvih, ki so sprejeli islam. V tem času se je islamski svet z veliko hitrostjo širil izven Arabskega polotoka. Prvi oviri, ki ju je bilo treba premagati pri širjenju islama v sosednja področja, sta bila dva rivalska imperija, sasanidska Perzija in Bizantinsko cesarstvo, ki sta nadzorovala območje, ki ga danes imenujemo Bližnji vzhod. Sasanidi so padli v nekaj več kot dveh desetletjih, cesarstvo pa je bilo vključeno v novo islamsko državo, vključno z njegovo vladajočo elito, ki se je podredila osvajalcem in sprejela privrženost islamu. Bizantinci so bili oslabljeni in potisnjeni na mejo med južnim in vzhodnim delom Anatolije. Izoblikovala se je nova vzhodna meja krščanstva. Drugje so bile krščanske dežele rodovitnega polmeseca, Egipta in severne Afrike ena za drugo vključene v islamsko cesarstvo in so služile kot izhodišča za nove napade na samo Evropo.

Islam je popolnoma preoblikoval azijska in afriška območja Mediterana. V četrt stoletja so islamske vojske absorbirale sasanidsko cesarstvo in prisilile Bizantince, da so povsem spremenili svojo politiko. Arabci, ki so prinesli novo vero, so zasedli obale in nekatere notranje dele Male Azije, Sirije, Egipta in severne Afrike. Spreobrnitev njihovega prebivalstva v islam je mogoče delno razložiti z dejstvom, da so bili ti prebivalci sicer kristjani, vendar večinoma heretiki - zlasti monofiziti -, ki so jih cesarske oblasti v Konstantinoplu zaradi njihovega prepričanja strogo obdavčile, deportirale in uporabile druge represivne ukrepe. V nasprotju s tem pa so Arabci, dovolili, da svobodno izpovedujejo svojo vero, sledeč načelu, da so kot kristjani del »ljudstva knjige«, ki je prejelo razodetje, čeprav nepopolno, in se jim zato ni treba spreobrniti. Ta razvoj je resno oslabil pomorsko moč Bizanca, saj si je moral zdaj vzhodni Mediterana deliti z muslimani. Različni dejavniki, med katerimi izstopajo razkoli in vojne znotraj različnih političnih frakcij islama, so preprečil, da bi Sredozemlje v celoti prešlo pod muslimanski nadzor.Cardini, F. (2015). Europe and Islam: Encounters and Confrontations. In P. Rossi (Ed.), The Boundaries of Europe: From the Fall of the Ancient World to the Age of Decolonisation (str. 76-94). Berlin, München, Boston: De Gruyter Akademie Forschung, 76. https://doi.org/10.1515/9783110420722-007

Bizantinski odziv na islam v 7. stoletju je bil močno pogojen z sestavo in značajem Bližnjega vzhoda, ki je imel skoraj tisoč let skupne (grško-rimske, perzijske, semitske in egipčanske) kulture in zgodovine. Grško-rimska in pozneje srednjeveška helenistična ali bizantinska kultura sta vplivali na Bližnji vzhod. Po drugi strani pa os bili Grki številni v Mali Aziji in na Balkanu, v Siriji, vključno s Palestino, pa so bili prisotni le v manjšini. Te pokrajine so bile po kulturi bolj podobne tistim na Arabskem polotoku. To je bistvena značilnost, ki jo je treba upoštevati, ko obravnavamo odziv prebivalstva na arabske vdore in širjenje islama v tej regiji, zlasti v najzgodnejšem obdobju. Po prihodu omajadskih kalifov (661-750)  na oblast je dvor v Damasku, mestu z močnimi grškimi kulturnimi tradicijami, vse bolj spominjal na vzhodni romanizirani dvor v Konstantinoplu. Nastajala sta islamska umetnost in literatura, ki sta bili sorodni eklektičnim tradicijam bizantinske kulture, kar je privedlo do določene popustljivosti v verskih zadevah.Cardini, F. (2015). Europe and Islam: Encounters and Confrontations. In P. Rossi (Ed.), The Boundaries of Europe: From the Fall of the Ancient World to the Age of Decolonisation (str. 76-94). Berlin, München, Boston: De Gruyter Akademie Forschung, 77. https://doi.org/10.1515/9783110420722-007

Muslimanska osvojitev Iberskega polotoka Muslimanska osvojitev Iberskega polotoka je predstavljala smiselno nadaljevanje po osvojitvi severne Afrike. Muslimanske čete so leta 703 dosegle Tanger, na skrajnem severu današnjega Maroka, zato je bila edino logično, da so se njihovi voditelji za ozek Gibraltarski preliv ozrli na bogatejša in rodovitnejša ozemlja južne Španije. Na vizigotskem Iberskem polotoku se je hitro razširila zaskrbljenost zaradi novic o arabskem napredovanju v severni Afriki. Pojavljale so se teorije, da se Judje, ogorčeni zaradi zatiralskih ukrepov, ki so bili sprejeti proti njim, pripravljajo na prehod k »novim barbarom«, ki so napredovali z vzhoda.Cardini, F. (2015). Europe and Islam: Encounters and Confrontations. In P. Rossi (Ed.), The Boundaries of Europe: From the Fall of the Ancient World to the Age of Decolonisation (str. 76-94). Berlin, München, Boston: De Gruyter Akademie Forschung, 76. https://doi.org/10.1515/9783110420722-007 Vizigotski kralji so Iberskemu polotoku vladali iz Toleda. V začetku 8. stoletja je prišlo do nasledstvene krize, kar je bilo v vizigotski politiki precej pogosta praksa. Ko je kralj Witiza leta 710 umrl, je bil za njegovega naslednika izvoljen Roderick, član plemstva. Njegov prihod na oblast je vzbudil vsesplošno nasprotovanje. Arabski viri kažejo, da so nekateri pomembni člani plemstva, vključno z Witizovimi sinovi, aktivno spodbujali muslimane k vdoru, z namenom, da bi muslimani porazili novega monarha in se nato vrnili nazaj čez ožino.Kennedy, Hugh (1995). McKitterick, Rosamond (ur.). The Muslims in Europe. The New Cambridge Medieval History. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 249–271. doi:10.1017/chol9780521362924.013. ISBN 978-0-521-36292-4.

Leta 711 je Tarik ibn Zijad, berberski poglavar, ki je postal guverner Tangerja, vodil prvo muslimansko invazijo. Število vpletenih je zelo težko oceniti, vendar Tarikova vojska verjetno ni štela več kot 7000 vojakov, od katerih je bil največji del Berberov. Pri Gibraltarju so prečkali ožino in se premaknili proti severu. Kralj Roderick je medtem vodil vizigotsko vojsko v boju proti Baskom na severu države, a se je, ko pa je izvedel za invazijo, vrnil na jug. Konec julija leta 711 se je na skrajnem jugu Španije v bližini Medine Sidonije odvijala bitka v kateri je bila Roderikova vojska odločno poražena, sam kralj pa je bil v bitki ali kmalu po njej ubit.Kennedy, Hugh (1995). McKitterick, Rosamond (ur.). The Muslims in Europe. The New Cambridge Medieval History. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 249–271. doi:10.1017/chol9780521362924.013. ISBN 978-0-521-36292-4. Ta zmaga je uničila osrednjo organizacijo vizigotskega kraljestva. Odpor se je nadaljeval, vendar le na lokalni ali regionalni ravni.Watt, W.M. (1996). A History of Islamic Spain. Edinburgh: Edinburgh University Press. str. 14. ISBN 7486 0847 8. Po zmagi je Tarik ibn Zijad hitro osvojil Cordobo in kasneje še prestolnico Toledo, ker je naletel na prevej majhen upor.Kennedy, Hugh (1995). McKitterick, Rosamond (ur.). The Muslims in Europe. The New Cambridge Medieval History. Zv. 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 249–271. doi:10.1017/chol9780521362924.013. ISBN 978-0-521-36292-4.

Muslimanska širša osvajanja na Iberskem polotoku so se končala leta 716, kljub temu polotok ni bil v celoti zavzet. Zlasti na severozahodu je bilo veliko območje, ki je bilo praktično nedotaknjeno. Tudi drugod so bili kraji, kjer muslimanski nadzor ni bil učinkovit. Bila pa je ponovno vzpostavljena organizacijska enotnost države, ki je izginila ob razpadu vizigotske oblasti. Muslimani so vzpostavili upravno mrežo z ustreznim vojaškim zaledjem, ki je pokrivala skoraj celoten polotok. Stopnja nadzora, ki ga je izvajala osrednja muslimanska oblast, je bila verjetno večja od tiste, ki so jo izvajali vizigotski kralji.

Tako ali drugače je za krščansko Španijo naredila veliko prav potreba po boju za obstanek proti muslimanom. V rekonkvisti je Španija našla svojo dušo, svojega sovražnika in s tem identifikacijski in mobilizacijski element povezovanja. Dolgo časa je veljalo splošno razširjeno mnenje, da obstaja bistvena kontinuiteta med katoliško Španijo vizigotskih časov ter Španijo Ferdinanda in Izabele. Težava tega stališča je v tem, da Asturija, ki je predstavljala središče, iz katerega se je začela rekonkvista, ni bila zvesti del znotraj vizigotske Španij, temveč upornik na njenih mejah. Veliko bližje resnici se zdi stališče, da je krščanska Španija nastala pod prisilo sodelovanja in borbe proti muslimanom.Watt, W.M. (1996). A History of Islamic Spain. Edinburgh: Edinburgh University Press. str. 169-170. ISBN 7486 0847 8. Ljudstva s severa so se v svojem srditem boju, najprej za neodvisnost, nato pa za razširitev svoje moči, vse bolj zatekala h krščanski veri. Zlasti v kultu svetega Jakoba iz Compostelle so našli vir nadnaravne moči, ki jih je podpirala v preizkušnjah in jim dajala upanje na končno zmago.Watt, W.M. (1996). A History of Islamic Spain. Edinburgh: Edinburgh University Press. str. 170-171. ISBN 7486 0847 8.

Prav tako je grška filozofija - tako prevodi grških knjig kot izvirna dela muslimanskih mislecev v arabščini - lahko dosegla krščansko Evropo zaradi simbioze kultur na muslimanskem iberskem polotoku. Med krščanskim Toledom in islamsko Kordobo v poznem 12. stoletju, ko je živel filozof Averroes, ni bilo "železne zavese". Misel Aristotela je preko muslimanskih filozofov prodrla v krščansko Evropo in predstavljala osnovo za enega največjih intelektualnih dosežekov srednjeveškega krščanstva, filozofijo svetega Tomaža Akvinskega. Mogoče je narediti dolg seznam posameznih stvari, ki jih krščanska Evropa muslimanskemu emiratu na iberskem polotoku. Ta sega od delčkov znanstvenega znanja in filozofskih konceptov prek tehnik uporabne znanosti do vidikov oblike v literaturi in likovni umetnosti. Zaradi tega posebnega odnosa zahodnega krščanstva z islamskim svetom - odnosa, katerega osrednja točka je bil Iberski polotok- je bilo povsem naravno, da so kristjani čutili tako močno privlačnost kot tudi močan odpor. Islam je bil hkrati velik sovražnik in vir visoke materialne in intelektualne kulture.Watt, W.M. (1996). A History of Islamic Spain. Edinburgh: Edinburgh University Press. str. 172. ISBN 7486 0847 8.

Bitka pri Toursu