Schumanova deklaracija oz. Schumanov plan je bil predlog, s katerim bi se združili francoski in nemški proizvodnji premoga in jekla pod skupno Visoko oblast, čemur bi se kasneje pridružile tudi ostale države. Glavno vlogo pri ustvarjanju deklaracije in posledično Evropske skupnosti je imel Robert Schuman, ki je leta 1950 z branjem deklaracije postavil temelje za politični razvoj po koncu druge svetovne vojne in odprl pot evropskim integracijam. Schumanova deklaracija je bila prebrana 9. maja 1950, en dan po peti obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi. Bila je uspešna iniciativa, saj je vodila do nastanka Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1951 in položila temelje za Rimski sporazum leta 1957, ki je vodil do nastanka Evropske gospodarske skupnosti.Hitchcock, William I. »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan, 1948–1950.« Diplomatic History 21, št. 4 (1997), 603. http://www.jstor.org/stable/24913338 (Dostop: april 2024). Francosko-nemški konflikt, ki je bil tako osrednji za evropsko in svetovno vojno, se je v okviru Schumanove deklaracije preoblikoval v mirovni pakt prostovoljnega sodelovanja in povezovanja. Danes ta dvostranski odnos, ki se nahaja v razširjenem kontekstu Evropske unije, ostala v mnogih vidikih glavno oporišče integracije.Burgess, Michael. »Entering the Path of Transformation in Europe: The Federal Legacy of the Schuman Declaration.« French Politics, Culture & Society 29, št. 2 (2011), 5. http://www.jstor.org/stable/42843707 (Dostop: april 2024). Sodelovanje med evropskimi državami naj bi bilo zasnovano tako, da bi med njimi ustvarjalo skupne interese, ki bi vodilo v politično sodelovanje ter umirjanje odnosov med njimi.
Na deklaracijo se je pozitivno odzval Konrad Adenauer, prvi kancler Zvezne republike Nemčije, kot tudi vlade Nizozemske, Belgije, Italije in Luksemburga, kar je 18. aprila 1951 vodilo do podpisa Pariške pogodbe, ki je ustvarila Evropsko skupnost za premog in jeklo. O deklaraciji sta bili obveščeni tudi britanska in ameriška vlada.
Robert Schuman Robert Schuman se je rodil leta 1886 v Luksemburgu, v kraju Clausen. Na univerzah v Bonnu, Berlinu, Strasbourgu in Münchnu je študiral pravo, leta 1912 pa je v Metzu odprl odvetniško pisarno. Čez dve leti je izbruhnila prva svetovna vojna in Schuman je bil zaradi zdravstvenih razlogov opravičen služenja vojaškega roka. Francoski državljan je postal šele po koncu prve svetovne vojne, leta 1918.Burgess, »Entering the Path of Transformation in Europe,« 5. Po vojni se je podal v politične vode in bil leta 1919 izvoljen za poslanca na območju Alzacije in Lorene; mandat je ohranil ob vseh volitvah do leta 1962. V dvajsetih in tridesetih letih je bil član in nekaj letu tudi predsednik Komisije za Alzacijo in Loreno ter poslanec v francoskem parlamentu. Ob začetku druge svetovne vojne je bil državni podsekretar v dveh zaporednih francoskih vladah, vključil pa se je tudi v odporniško gibanje in bil ujet. Komaj se je izognil deportaciji v koncentracijsko taborišče Dachau in pobegnil v ilegalo.Robert Schuman: the architect of the European integration project. https://european-union.europa.eu/system/files/2021-06/eu-pioneers-robert-schuman_en.pdf (Dostop: april 2024). Deklaracija z dne 9. maja 1950. https://www.pf.uni-lj.si/media/schumanova_deklaracija.pdf (Dostop: maj 2024). Po drugi svetovni vojni je bil med leti 1946 in 1955 član več francoskih vlad: najprej kot minister za finance, kot predsednik vlade leta 1947, od 1948–1953 kot zunanji minister Francije, leta 1955 pa je postal še minister za pravosodje.Burgess, »Entering the Path of Transformation in Europe,« 5-6. Postal je ključni pogajalec velikih pogodb in sprememb, kot so bile Svet Evrope, Marshallov plan in Nato. Leta 1958 je bil izvoljen za predsednika Evropske parlamentarne skupščine (tako se je sprva imenoval Evropski parlament) v Strasbourgu. Leta 1962 se je umaknil iz političnega življenja in napisal delo Za Evropo, 4. septembra 1963 je umrl v francoskem kraju Scy-Chazelles.
Čeprav so Roberta Schumana leta 1960, potem ko je dve leti kot prvi predsednik predsedoval Evropski parlamentarni skupščini, med stoječimi ovacijami uradno razglasili za »očeta Evrope,«Fountain, Jeff. Globoko ukoreninjen: evropska vizija Roberta Schumana. Prevedla Mojca Masterl Štefanič. Ljubljana: Družina, 2017, 22. ostaja njegovo ime danes pogosto spregledano. Toda tisto, po čemer je Schuman postal najbolj znan, je to, kar se danes imenuje »Schumanova deklaracija«, v kateri je predlagal Zahodni Nemčiji in ostalim evropskim državam, da sodelujejo pri združitvi njihovih gospodarskih interesov. Prepričan je bil, da bo to vojno med državami podpisnicami, naredilo »ne samo nepredstavljivo, ampak materialno nemogočo«.Deklaracija z dne 9. maja 1950. https://www.pf.uni-lj.si/media/schumanova_deklaracija.pdf .
Zgodovinsko ozadje V letih po drugi svetovni vojni je kljub porazu nacizma in fašizma v Evropi prevladovalo napeto ozračje, polno kriz, sporov in pričakovanj o obnovi razdeljene in porušene Evrope. Evropa in njeni voditelji so se znašli pred pomembnim vprašanjem, kakšno pot izbrati naprej. Povojno evropsko sodelovanje je šlo v smeri zavedanja šibkosti evropskih držav in prepričanja, da se je treba vojne med njimi za vsako ceno izogniti.Lee, Jae-Seung. »The French Road to European Community: From the ECSC to the EEC (1945-1957).« Journal of International and Area Studies 11, št. 2 (2004), 109.http://www.jstor.org/stable/43111451 (Dostop: april 2024). Leta 1948 je bila na pobudo ZDA ustanovljena Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC), ki naj bi liberalizirala trgovino med državami članicami ter okrepila denarno in gospodarsko sodelovanje. Aprila 1949 je sledila ustanovitev Severnoatlantske pogodbene organizacije, 5. maja 1949 pa je bil ustanovljen Svet Evrope po medvladnem modelu, ki naj bi lajšal politično sodelovanje med evropskimi državami.Lee, »The French Road to European Community,« 109-110.
Francosko iskanje smeri, ki bi povezale evropske države, so bile skupek idej o evropski konstrukciji ter predvsem političnih in ekonomskih interesov.Lee, »The French Road to European Community,« 108. Pomemben del francoskega političnega interesa je bila geopolitična motivacija, saj se je Francija želela obdržati na položaju velike sile, kar je bil tudi ključni element v sestavljanju evropske integracije, načrtovala je tudi povojno obnovo ter modernizacijo lastne industrije. Na francosko politiko v Evropi pa je vplivala tudi zunanja politika ZDA ter Velike Britanije, razmere v Nemčiji, začetki hladne vojne, izbruh korejske vojne in napetosti v francoskih kolonijah.Lee, »The French Road to European Community,« 108. Francija je po vojni želela zagotoviti vse pogoje, ki bi preprečevali bodočo nemško agresijo, kar se je izrazilo z zahtevami po demilitarizaciji, decentralizirani nemški vladi, francoski uradniki so pogosto uporabljali tudi veto, ki ga je imela vsaka članica Zavezniškega nadzornega sveta, da bi preprečili uvajanje politik, ki so bile v nasprotju s francoskimi silami, kar je zaostrovalo odnose z ostalimi državami članicami.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 606. Marca 1948 so Francija, Združeno kraljestvo ter države Beneluksa podpisale Bruseljsko pogodbo, s katero so se zavzele za skupno obrambo in preprečevanje ponovne nemške oborožitve, ZDA pa so le to videle kot ključnega pomena za Evropo. Francosko vodstvo je do leta 1948 uvidelo, da nameravajo ZDA v Zahodni Nemčiji utrditi branik proti sovjetski ekspanziji s francosko podporo ali brez nje.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 607. Reforma valute in gospodarska liberalizacija sta junija 1948 dali zagon zahodnonemškemu gospodarstvu, kar je slabo kazalo francoskim načrtom v Nemčiji.
Francoski strah je bil potrjen novembra 1948, ko so poveljniki bizone izdali načrt o reorganizaciji nemške industrije, premoga, železa in jekla, da bi spodbudili nemško gospodarstvo rast, prav tako, da bo prihodnji nemški vladi dovoljeno odločati o lastništvu rudnikov, kjer je Francija ravno nasprotno želela, da bi bilo lastništvo preneseno v mednarodno last.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 611. Francoski vpliv na okupacijsko politiko je upadal in jeseni 1948 je bila izražena želja po spremembi francoske taktike. Negativna taktika, ki je temeljila na predpostavki, da nemško gospodarsko okrevanje ogroža Francijo, je bilo potrebno zamenjati z drugačnim pristopom. To strategijo je sprejel Schuman, ko je bila začrtana med njegovimi podrejenimi.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 616.
Ko je leta 1948 Robert Schuman zasedel mesto francoskega zunanjega ministra, je začel voditi drugačno politiko do Nemčije. Pridružil se je ZDA in Združenemu kraljestvu pri procesu ponovne vzpostavitve suverenosti Nemčije v gospodarskih in političnih zadevah, saj je Francija pristala na ustanovitev začasne nemške vlade. Vendar se je Schuman bal, da so bile ZDA v ospredje pripravljene postaviti okrevanje Zahodne Nemčije, ki bi bilo pomembno za protiutež sovjetski ekspanziji, kot pa okrevanje Zahodne Evrope kot celote.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 610.
Jean Monnet Pri Schumanovi deklaraciji je veliko vlogo odigral Jean Monnet, rojen leta 1888 v Cognacu v Franciji. Monnet je bil med letoma 1946 in 1952 direktor agencije, zadolžene za usklajevanje francoske notranje gospodarske obnove, Commissariat général du Plan, leta 1952 je postal prvi predsednik Visoke oblasti Evropske skupnosti za premog in jeklo od 1955–1957 pa je bil tudi predsednik akcijskega odbora za Združene države Evrope.Burgess, »Entering the Path of Transformation in Europe,« 6. Svoj dolgoročni francoski obnovitveni načrt je poimenoval Monnetov plan, ki je, čeprav napovedal Schumanovo deklaracijo, veliko manj znan.
Pot do deklaracije in Monnetov memorandum Francija se je do pomladi 1950 soočala z resnimi težavami na področjih, ki so bila pomembna za njeno evropsko strategijo.Hitchcock, »France, the Western Alliance, and the Origins of the Schuman Plan,« 605. Zaskrbljujoč problem s francoskega vidika je bilo poslabšanje odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo, saj so se z začetkom blokade Berlina britanski in ameriški interesi usmerili od gospodarskega okrevanja Evrope proti evropski (tudi zahodnonemški) oborožitvi. Ena glavnih francoskih skrbi povojne Francije je bila relativna nerazvitost njenega gospodarstva v primerjavi z Zahodno Nemčijo in Združenim kraljestvom, med panogami pa je bila posebej pomembna trgovina s premogom. Težava je bila v tem, da je imela Francija dovolj jekla, premoga pa ne in zahodnonemški premog, zlasti iz Porurja, je bil ključen za francosko povojno industrializacijo.Lee, »The French Road to European Community,« 111. Zahodna Nemčija se je premikala proti vse večji neodvisnosti, moči in sčasoma ponovni oborožitvi, do takrat pa je bil njen industrijski potencial še pod oblastjo okupacije. Šlo je v smer, da bi dosedanje institucije za nadzor razpustili ali spremenili v mednarodne institucije, v katerih bi lahko sodelovala Zahodna Nemčija. Monnetova politika oz. načrt je bil, da se omeji zahodnonemško proizvodnjo jekla ter uvede francoski nadzor nad industrijo Posarja ter nad industrijsko močjo Porurja, saj si je Francija namesto gospodarsko močne in oborožene, želela razdrobljeno Zahodno Nemčijo.Lee, »The French Road to European Community,« 111. V teh okoliščinah je Robert Schuman s svojimi sodelavci iskal načine krepljenja francoske zunanje politike, nov pristop k reševanju francosko-nemških odnosov in francosko-nemško sodelovanje v industriji premoga in jekla bi bilo neizogibno za modernizacijo Francije, kar je pripeljalo do ideje, ki je bila predstavljena s Schumanovo deklaracijo.