Prva knjiga kraljev (hebrejsko , Məlāḵīm 1; grško , Basileiōn G; latinsko Liber I Regum) je ena od zgodovinskih knjig Stare zaveze in del hebrejske Biblije. V judovskem kanonu sodi med nekdanje preroke (skupaj z Jozuetom, Sodniki in Samuelovima knjigama), v krščanskem kanonu pa med zgodovinske knjige. Skupaj z Drugo knjigo kraljev je prvotno tvorila enotno literarno delo, ki je bilo v Septuaginti razdeljeno na dve knjigi zaradi dolžine rokopisa.Scott Hahn, Catholic Bible Dictionary (New York: Image, 2009), str. 338–342 (geslo »Kings, Books of«).John Bergsma in Brant Pitre, A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament (San Francisco: Ignatius Press, 2018), pogl. 15.
Knjiga nadaljuje pripoved iz Druge Samuelove knjige o Davidovi dinastiji in se osredotoča na vladavino kralja Salomona, razpad združenega kraljestva ter zgodnje obdobje razdeljenih kraljestev Izraela in Jude. Opisuje Salomonovo modrost, gradnjo templja, njegov moralni padec, politični in verski razkol pod Roboamom in Jeroboamom, delovanje preroka Elije ter vladavino kralja Ahaba. Osrednje teološko sporočilo je, da zvestoba Devteronomijevi zavezi prinaša blagoslov, nezvestoba pa sodbo, hkrati pa Božja zvestoba dinastiji kralja Davida ostaja neomajna.Jerome T. Walsh, »1-2 Kings«, v Raymond E. Brown, Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.), The New Jerome Biblical Commentary (Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990), str. 161–175.
Naslov in mesto v kanonu Hebrejsko ime knjige izhaja iz prvih besed »In kralj David …« (hebr. wehamelech dawid). V hebrejski Bibliji sta Prva in Druga knjiga kraljev obravnavani kot eno delo, imenovano Məlāḵīm (»Kralji«). V Septuaginti sta bili razdeljeni in vključeni v skupino štirih »knjig o kraljestvih« (1–4 Βασιλειῶν), kjer 1–2 Samuelovi knjigi ustrezata 1–2 Kraljestvom, 1–2 Kralji pa 3–4 Kraljestvom. Vulgata je to štetje prevzela in ju imenovala 3–4 Kralji (oziroma 1–2 Kralji v sodobnih izdajah).
V judovskem kanonu knjiga sodi med nekdanje preroke. V krščanskem kanonu je uvrščena med zgodovinske knjige, takoj za Drugo Samuelovo knjigo in pred Drugo knjigo kraljev. Skupaj z Jozuetom, Sodniki, 1–2 Samuelovima in 1–2 Kralji tvori t. i. deuteronomistično zgodovino, ki pripoveduje zgodovino Izraela od vstopa v deželo do babilonskega izgnanstva v luči zaveze iz 5. Mojzesove knjige.
Struktura Prva knjiga kraljev je sestavljena iz 22 poglavij. Literarno tvori z Drugo knjigo kraljev enotno celoto, ki se razteza od Davidovih zadnjih dni do izpusta kralja Jojahina iz babilonskega ujetništva. Osnovna struktura celotnih Kraljev je tripartitna: enotno kraljestvo pod Salomonom (1 Kr 1–11), razdeljeno kraljestvo (1 Kr 12 – 2 Kr 17) in Judeja sama (2 Kr 18–25). V Prvi knjigi kraljev se tako srečamo z vladavino Salomona in začetkom razdeljenega kraljestva do smrti Ahaba.
Uvod: Davidova smrt in Salomonov vzpon (1 Kr 1–2) Knjiga se začne z Davidovo starostjo in bojem za nasledstvo med Adonijo in Salomonom. Prerok Natan in Batšeba posredujeta, David imenuje Salomona za naslednika, ta pa se po Davidovi smrti znebi rivalov (Adonija, Joab, Šimi).
Osrednji del: Salomonova vladavina (1 Kr 3–11) Salomon prosi Boga za modrost (1 Kr 3), organizira upravo, gradi tempelj in palače (1 Kr 5–7), posveti tempelj z dolgim molitvijo (1 Kr 8) in uživa mednarodni ugled (obisk kraljice iz Sabe, 1 Kr 10). Vendar v poznejših letih tuji ženi vodijo v malikovanje, kar povzroči Božjo sodbo in razpad kraljestva (1 Kr 11).
+ Struktura Salomonove vladavine Poglavja Vsebina 1–2 Nasledstvo in utrjevanje oblasti 3–4 Modrost in uprava 5–8 Gradnja in posvetitev templja 9–10 Bogastvo, trgovina in ugled 11 Padec in sovražniki
Razdeljeno kraljestvo in Elijev ciklus (1 Kr 12–22) Po Salomonovi smrti se kraljestvo razcepi: Roboam obdrži Judo, Jeroboam ustanovi severno kraljestvo z zlatimi teleti v Betelu in Danu (1 Kr 12–14). Sledi izmenično poročanje o kraljih Izraela in Jude. Osrednji del zavzema ciklus preroka Elije pod Ahabom in Jezabelo: suša, čudeži, soočenje na Karmelu, srečanje z Bogom na Horebu, Nabotov vinograd in Ahabova smrt (1 Kr 17–22).
Teološka sporočila Osrednje teološko sporočilo Prve knjige kraljev je dialektika med Mojzesovo (devteronomistično) zavezo in Davidovo zavezo. Kralji so ocenjeni predvsem po zvestobi kultu v jeruzalemskem templju in po zavračanju malikovanja. David je paradigmatični zgled, Jeroboam pa paradigmatični grešnik. Salomonovo obdobje predstavlja vrhunec izpolnitve zavez (modrost, tempelj, mir), hkrati pa začetek propada zaradi nezvestobe.
Tempelj je središče teološke pozornosti: njegova gradnja in posvetitev (1 Kr 5–8) sta vrhunec celotne starozavezne zgodovine do tega trenutka, njegova poznejša usoda pa merilo za sodbo nad kralji. Preroki (zlasti Elija) delujejo kot Božji glasniki, ki kralje soočajo z zaveznimi zahtevami in napovedujejo sodbo, hkrati pa ohranjajo upanje na Božjo zvestobo.
Kljub prevladujoči temi sodbe knjiga ohranja motiv upanja, utemeljen v Davidovi zavezi: Bog ne prekliče obljube večne dinastije (1 Kr 11,12–13.36; 15,4–5). Ta napetost med sodbo in zvestobo se nadaljuje v Drugi knjigi kraljev in se v Novi zavezi razreši v Jezusu Kristusu kot Davidovem sinu.
Avtorstvo, nastanek in zgodovinskost Judovska tradicija pripisuje avtorstvo preroku Jeremiju, vendar sodobni raziskovalci to zavračajo. Knjigi sta anonimni in nastali iz več virov: Salomonovih letopisov (1 Kr 11,41), letopisov kraljev Izraela in Jude (1 Kr 14,19.29), preroških ciklusov (Elija, Elizej) in drugih dokumentov. Dokončno oblikovanje je potekalo v okviru deuteronomistične zgodovine, najverjetneje med babilonskim izgnanstvom ali kmalu po njem (po 561 pr. n. št., ko je omenjen izpust Jojahina).
Sodobni raziskovalci priznavajo, da knjiga odraža zgodovinsko jedro Salomonove in kasnejših vladavin (10.–9. stoletje pr. n. št.), čeprav so podrobnosti literarno in teološko oblikovane. Arheološke najdbe (npr. omembe Omridov, stela iz Tel Dana, Mesova stela) potrjujejo obstoj severnega kraljestva in stike z okoliškimi narodi. Minimalistične šole so postavljale pod vprašaj zgodovinskost Salomona, vendar večina katoliških in mainstream bibličnih učenjakov ohranja zmerno zaupanje v zgodovinsko jedro pripovedi, zlasti glede templja, razdelitve kraljestva in delovanja Elije.
Literarno gre za skrbno oblikovano delo z izrazitimi koncentričnimi strukturami, zlasti v Salomonovem ciklu. Značilna je stereotipna formula za vladavine kraljev (leto nastopa, dolžina vladavine, ocena, sklic na vire, smrt in naslednik), ki daje knjigi formalen, skoraj uradniški ton, hkrati pa omogoča teološko presojo vsakega vladarja.
Glej tudi 2. Samuelova knjiga Druga knjiga kraljev Salomon Elija David (kralj) Tempelj v Jeruzalemu
Sklici
Viri Bergsma, John in Brant Pitre. A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament. San Francisco: Ignatius Press, 2018 (pogl. 15: The Books of Kings). Brown, Raymond E., Joseph A. Fitzmyer in Roland E. Murphy (ur.). The New Jerome Biblical Commentary. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1990 (Walsh, Jerome T., »1-2 Kings«, str. 161–175). Hahn, Scott. Catholic Bible Dictionary. New York: Image, 2009 (geslo »Kings, Books of«, str. 338–342).
Zunanje povezave Slovenski standardni prevod (SSP) – Prva knjiga kraljev
Kategorija:Starozavezne knjige Kategorija:Salomon