Maravijski imperij ali Maravijska konfederacija je bila politična oblast plemena Čeva, ki je vsaj od začetka 15. stoletja do sredine 19. stoletja nadzorovala ozemlje današnjega osrednjega in južnega Malavija, dele Mozambika in vzhodne Zambije. V 17. stoletju se je imperij razširil proti zahodu do reke Luangva, proti severu do Nkhotakote in proti jugu do Zambezija, njegov vpliv pa se je proti vzhodu raztezal do otok Mozambik in Quelimaneja.
Čeva so se iz Katange v današnjem Vzhodnem Kongu preselili v Malavi. Klan Banda in drugi manjši klani so v Malavi najprej prispeli v 12. ali 13. stoletju in se imenujejo Pre-Maravi. Klan Phiri je prevzel kraljestvo in ga je vodil kalonga (kralj), v Malavi pa je prispel kasneje; imenujejo se Maravi. Po prihodu v Msinjo so Maravi vključili družbenopolitično organizacijo Pre-Maravi. Medtem ko so Maravi nadaljevali s selitvijo, sta dva sorodnika kalonge, Kaphiti in Lundu, po sporu o nasledstvu odšla, da bi ustanovila svoji kraljestvu. Država Maravi se je širila prek kalonge in pošiljala sorodnike, da ustanovijo nove podrejene politike. Potem ko so se Maravi naselili v Mankhambi, je Undi zaradi novega spora o nasledstvu odšel in ustanovil svoje kraljestvo, skupaj s kraljevo družino in Njangujem. Lundu se je konec 16. stoletja povezal z Zimbo, militaristično skupino, ki se je borila proti Portugalcem. V 17. stoletju je kalonga Muzura razširil imperij in osvojil Lundujevo politiko, vendar Portugalcev ni uspel izgnati iz regije. V 18. stoletju se je sistem nasledstva kot dolgoročna posledica ločitve Njanguja in kraljeve družine od kalonge v Mankhambi razpadel, kar je privedlo do notranjih konfliktov in razpada. To se je v 19. stoletju še poslabšalo zaradi pogostih suženjskih plenjenj poglavarjev plemena Jao, ki so dosegli vrhunec s smrtjo zadnjega kalonge, Sosole, v bitki konec 1860-ih. Kraljeva elita Čeva, nesuverena monarhija s središčem v vzhodni Zambiji, trdi, da se nadaljuje Undijeva dinastija.
Imperij je vodil kalonga, drugi voditelji pa so plačevali davek, pogosto v obliki slonovine. Nazive so urejale institucije položajnega nasledstva in trajnega sorodstva. Za spodbujanje enotnosti v državi so bile uporabljene različne verske institucije Čeva, kot je slovesnost Mlira, pri kateri so se poglavarji kraljevih družin zbrali v prestolnici, da bi počastili duha kalonge, ki je vodil selitev Maravijev. Vodja klana Phiri je bila mati ali sestra kalonge, ki je nosila naziv njangu, iz katerega so morali izhajati nasledniki kraljestva. Medtem ko so kalongi imeli posvetno oblast, je imela svečenica Makevana kot vodja klana Banda in Pre-Maravijev obredno oblast. Makevana je bila odgovorna za svetišče za povzročanje dežja na hribu Kaphirintiva. Gospodarstvo je obsegalo tako poljedelstvo kot pašništvo. Povezava z afriško in indijsko-oceansko trgovino na dolge razdalje je olajšala izvoz blaga in železnega orodja ter uvoz steklenih kroglic in bakra.
Ime Ime Maravi je portugalska izpeljanka besede Malavi, ki so jo Čevi uporabljali za označevanje sebe. V jeziku Čevi pomeni 'plameni'. Po delu (1944/5) Samuela Josie Ntare se je Malavi nanašal na območje ob Malavijskem jezeru, kjer se je pred davnimi časi naselil kralj Čev in njegovo ljudstvo. Izročilo Čev pravi, da je bilo Malavijsko jezero, ko so ga prvič videli z višavja, videti kot plameni ali fatamorgana. Kasneje se je dežela med jezerom Malombe in reko Linthipe imenovala Malavi, sami pa so se imenovali Amalavi.
Zgodovina Izvor Čeva imajo dve različni tradiciji o izvoru. Prva trdi, da je Chiuta (Bog) ustvaril Čeva in živali na hribu Kaphirintiva, kjer so v skali vzorci, ki spominjajo na človeške in živalske odtise stopal. Torej trdi, da so Čeva vedno naseljevali svojo sedanjo domovino. Druga se ujema z najbolj splošno sprejetimi modeli širitve Bantujcev, kjer večina tradicij Čeva trdi, da so se v današnji Malavi preselili iz Uluve v Katangi (regija na severozahodu). Povezani so z keramiko Naviundu v Katangi, datirano v 4. stoletje n. št. Klan Banda in drugi manjši klani so v Malavi prispeli najprej, klan Phiri pa se je preselil kasneje. Znanstveniki uporabljajo izraz Maravi za Phirije, Pre-Maravi pa za Bande in druge (tradicionalno imenovane Kalimanjira, "potosledci"). Domneva se, da sta obe skupini zapustili Katango okoli 11. stoletja.
Pre-Maravi Pre-Maravi so v Malavi prispeli med 12. in 14. stoletjem. Po izročilu so našli pritlikavo ljudstvo Akafula (lokalno Tva), proti kateremu so se bojevali (blizu Mankhambe) in se odpeljali proti jugu čez reko Zambezi. Pravijo, da so srečali tudi kmete, imenovane Katanga, Pule ali Lenda, arheološke raziskave pa kažejo, da so v Malaviju od 3. stoletja našega štetja živeli kmetje. Ta skupina se je verjetno poročila s Čevami in se nato absorbirala. Pre-Maravi so se naselili v Msinji, pod gorovjem Dzalanjama in blizu hriba Kaphirintiva, ki je – verjetno po odkritju vzorcev stopinj – postal obredno središče družbe s kačisijem (svetiščem za dež). Msinja je imela visokokakovostna tla in veliko vode za kmetijstvo. Makevana (imenovana tudi Mangadzi), glava klana Banda in svečenica, je imela največjo oblast. Učenjaki, kot je Jan Vansina, so Pre-Maravi označili kot državo z Makevano kot voditeljico. Makevana je v svetišča na vrhovih hribov imenovala Matsano (duhovne žene), med katerimi je obstajala hierarhija, pri čemer je svetišče Kaphirintiva v Makevani veljalo za 'mater' svetišč. Čeprav so se te osebnosti specializirale za obredno avtoriteto, so imele tudi precejšnjo posvetno oblast, čeprav je Kamundi (iz klana Mbeve in partner Makevane) verjetno dejansko imel posvetno vodstvo. Sodelovanje v trgovini v Indijskem oceanu se je verjetno začelo okoli 13. stoletja prek koridorja med Malavijskim jezerom in Tanganjiko, glavni izvoz pa je bila slonovina.
Selitev Maravijev Izročilo pravi, da so se Maravi ustavljali na različnih krajih v iskanju kraja za naselitev. Eden od teh krajev se je imenoval Čoma, kar se lahko nanaša na reko v Zambiji, ki se izliva v jezero Mweru, ki naj bi ga prečkal prvi kalonga (kralj) in njegovo ljudstvo, goro v okrožju Mzimba (za katero se domneva, da je tam pokopan kalonga) ali kraj v južni Zambiji. Imena klanov naj bi nastala tam, čeprav Jusuf Juvajeji pravi, da je to glede na to, kako pomembna so za družbo Čeva, malo verjetno. Pred to naselitvijo naj bi imeli Maravi enako žensko ritualno vodstvo kot pred-Maravi. Po izročilu so srečali arabskega trgovca z imenom Hasan Bin Ali (morda sultana al-Hassana ibn Sulimana iz Kilve, ki je vladal v 14. stoletju, ali njegove predstavnike), ki jih je prepričal, da ga imajo za svojega prvega kralja. Vendar je umrl, preden je bil lahko posvečen, kar je bilo interpretirano kot božji poseg proti ustoličenju tujca. Namesto tega je bil za prvega kalongo imenovan domačin Chinkhole, religioznost pa se je preusmerila v čaščenje vladarjev. Chinkholejeva mati ali sestra, Njangu, je bila glava klana Phiri. Morda zaradi pomanjkanja zemlje za njihovo rastoče prebivalstvo so Maravi zapustili Čomo. Druga postaja je bil hrib Čeva, od koder naj bi izpeljali svoj endonim (čeprav imajo znanstveniki alternativne teorije o izvoru besede). Juvajeji piše, da »iz ustnih izročil ni mogoče ugotoviti, koliko časa so bili Maravi na poti, preden so prispeli na [svoj končni cilj], in tudi ni mogoče zares potrditi, koliko kalong jih je vodilo«.
Tradicija se nadaljuje, ko so Maravi končno dosegli Msinjo, kjer so srečali Pre-Maravije, ki jih je vodila Makevana. Kalongi so kot osvajalci želeli uničiti politično organizacijo Pre-Maravijev z napadom na svetišče na hribu Kaphirintiva, vendar je bilo svetišče težko dostopno in so ga srdito branili. Po porazu so kalongi sprejeli obredno avtoriteto Makevane in njeno posvetno avtoriteto, zato je bilo določeno, da bo klan Banda zagotovil glavno ženo kalongov (z naslovom Mvali). Družbeno-politična organizacija Pre-Maravijev je bila vključena v državo Maravi. Morda zaradi pomislekov glede trenj s Pre-Maravi, so Maravi nadaljevali svojo selitev in se dolgo časa ustavili v Mavere a Njangu. Izbruhnil je spor glede izvajanja temne magije in razdelil strup mvavi (Erythrophleum suaveolens, tudi drevo preizkušnje), da bi ubili krivca, vendar je umrlo veliko nedolžnih ljudi. Za krivca naj bi bila dva sorodnika kalongov, Kaphiti in Lundu, kar je povzročilo spor med Changamirejem (bratom kalongov) in Kaphitijem. Verjetno po sporu o nasledstvu sta se Kaphiti in Lundu odcepila proti jugu, da bi ustanovila svoji kraljestvi. Kalongi so poslali Changamireja na jug, da bi razširil državo in ustanovil nova naselja, saj se je nameraval seliti proti severu. Ko je njihovo prebivalstvo preraslo ozemlje v Mavere a Njangu, so se končno preselili na Msangu wa Machete, ki je bil blizu reke Nadzipulu (v okrožju Dedza) in Malavijskega jezera. Po Ntarinem delu Mbiri ya Achewa so Banda zgradili svojo vas z imenom Mankhamba, Phiri pa svojo z imenom Malavi. Arheološke raziskave kažejo, da je bila Mankhamba naseljena (verjetno s strani Pred-Maravijev) med 12. in 14. stoletjem, Maravi pa so bili tam zelo verjetno prisotni vsaj od sredine 15. stoletja zaradi dokazov o trgovini na dolge razdalje. Juvajeji meni, da je bila Mankhamba glavno mesto kalonge; vendar je kralj M. Phiri menil, da je bila to Manthimba. Območje jugozahodno od Malavijskega jezera je postalo nova domovina Maravijev.
Širitev in vrhunec Imperij se je razširil, ko so kalongi poslali svoje sinove in družinske člane, da ustanovijo nove vazalne politične skupnosti in jim dali simbole položaja (kot je železen stol), kot je to storil s Changamirejem v današnjem okrožju Ntcheu, katerega politična skupnost je postala relativno močna. Juvajeji omenja Chidzonzija kot naslednika Chinkholeja in pravi, da je vodil Maravije iz Čome. K. M. Phiri je zapisal, da je bil Chidzonzi kalonga, ko se je Undi, kalongov brat, enostransko odcepil, in je bil najbolj znan med kalongi po ustanovitvi različnih institucij, kot je kult Mlira. Odhod prvega Undija naj bi bil posledica spora o nasledstvu, medtem ko ga druga izročila pripisujejo njegovemu odporu do Mankhambe ali sporu z novim kalongo glede običajev večerje (spopad med politično in družinsko starešino). V sporu o nasledstvu je imel Undi podporo večine kraljeve družine, ne pa tudi svetovalcev (novi kalongi so morali biti iz klana Phiri in potomci Njanguja, svetovalci pa so jih morali odobriti). Ko je Undi odšel, mu je sledila večina kraljeve družine, vključno z Njanguji. Ustavil se je v Msinji, preden se je naselil v Manu (v današnji provinci Tete v Mozambiku). Njangujevo spremstvo je pomenilo, da je Undi lahko imenoval kandidate za naslednike. V Mankhambi je Mvalijeva vloga postala pomembnejša, kar je Kalongovim svetovalcem (ki so bili vsi Bandi) dalo več moči. V Manu je Undi razširil svoj vpliv na Msinjo do te mere, da je lahko imenoval tudi naslednike Makevane, njegova oblast pa je v 17. stoletju segala vse do reke Luangva. Njegove sile naj bi osvojile vzhodni Nsenga; vendar pa njihova ustna izročila nimajo nobenega spomina na to in možno je, da so bili vazali. Chulu je bil bodisi sin Kalongov in je bil poslan na sever bodisi je med selitvijo zapustil Undi in se naselil v južnih tumbukskih deželah Chimaliro (v današnjem okrožju Kasungu). Do konca 17. stoletja je Chulu upadel in ga je nadomestil Mvase, tradicionalno lovec na slone, ki je skupnost očistil nevarnih živali in končal lokalne konflikte.