Hudud al-alam (arabsko: حدود العالم, Ḥudūd al-ʿĀlam, dobesedno 'Meje sveta' ali 'Regije sveta')ḤODUD AL-ʿĀLAM. Encyclopædia Iranica</ref> je geografska knjiga iz 10. stoletja, ki jo je v perzijščini napisal neznan avtor iz Guzgana, današnjega severnega Afganistana, morda Šaja ibn Farigun. Poln naslov dela je حدود العالم من المشرق الی المغرب (Ḥudūd al-ʿĀlam min al-Mashriq ilá l-Maghrib), dobesedno 'Meje sveta od vzhoda do zahoda'.
Poglavja geografske razprave, ki opisujejo obrobja islamskega sveta, so zgodovinsko zelo pomembna, tako kot opisi turških ljudstev v Srednji Aziji. Omeniti velja tudi arhaičen jezik in slog knjige, zaradi česar je dragocen dokument za preučevanje perzijskega jezika.
Vsebina Beseda 'ḥudūd' ('meje') v naslovu dela se očitno nanaša na 'regije znotraj določenih meja', na katere je svet razdeljen, in avtor s posebno skrbnostjo označuje meje vsakega od teh območij. Knjiga Hudud al-alam je bila dokončana leta 982 in bila posvečena Abul Haretu Mohamedu, vladarju Farigunidov. Njen avtor ni znan, vendar se domneva, da jo je napisal skrivnostni Šaja ibn Farigun. Kjiga je del obsežnega rokopisa, ki vsebuje naslednja dela:
prepis Dahan-name (Knjiga sveta), Mohameda ibn Nadžiba Bakrana, kratek odlomek o glasbi, Hudud al-alam in Džami al-ulum (Zbirka znanja) avtorja Fahra al-Dina al-Razija. Hudud al-alam vsebuje informacije o takrat znanem svetu. Anonimni avtor poroča o različnih državah (nāḥiyat), ljudeh, jezikih, oblačilih, hrani, religiji, lokalnih izdelkih, mestih, rekah, morjih, jezerih, otokih, stepah, puščavah, topografiji, politiki in dinastijah, pa tudi o trgovini. Naseljeni svet je razdeljen na Azijo, Evropo in Libijo, se pravi Magreb. Avtor našteva 45 držav severno od ekvatorja. Med drugim se zdi, da Hudud al-alam omenja ruski kaganat in ruskega kralja imenuje kagan-i Rus.
Avtor teh držav ni nikoli osebno obiskal, temveč je knjigo sestavil na podlagi prejšnjih del in zgodb. Virov ni navedel, vendar so raziskovalci odkrili več njegovih virov iz 9. stoletja. Minorsky (1937) jih je rekonstruiral takole:
Neliterarni viri, vključno z yādhkird-i haklmān (spomini modrecev), akhbār ([slišane] informacije, bolj natančno ha-akhbār-hā ba-shanidim (informacije, ki smo jih slišali) in dhikr (omembe). Ob tem ni jasno, ali so ti neliterarni viri vključevali avtorjeve osebne izkušnje, ki so bile verjetno omejene na njegovo domačo regijo Guzganan in morda Gilan. Knjige, imenovane kitāb-hā-yipīshīnagān (knjige predhodnikov). (a) Ibn Hordadbeh, Knjiga cest in kraljestev (arabsko: كِتَاب ٱلْمَسَالِك وَٱلْمَمَالِك, Kitāb al-Masālik wa-l-Mamālik). To delo se prekriva s podobno naslovljeno, zdaj izgubljeno knjigo Kitāb al-Masālik wal-Mamālik, ki jo je napisal Abu Abdalah Mohamed ibn Ahmed al-Džajhani, zato so ti knjigi včasih zamenjevali. (b) Neznan vir, ki so ga uporabljali tudi Ahmed ibn Rustah, Al-Bakri, Gardizi, Muhamad Aufi in drugi. Ta neznani vir se običajno identificira kot izgubljena knjiga Kitāb al-Masālik wal-Mamālik, ki jo je napisal Džajhani. (c) Istahrijeve Masālik al-Mamālik (مسالك الممالك, Poti kraljestev) ali Kitab al-masalik wa-l-mamalik (arabsko: كتاب المسالك والممالك, Knjiga cest in kraljestev ali Knjiga poti in provinc<ref>Fr. Taeschner. Encyclopaedia of Islam. New Edition, s.v. Djughrāfīya</ref>). stakhri je kot vir uporabil delo Abu Zajda al-Balhija Suwar al-aqalim (Osebe regij), zato je pripadal balkhijski šoli. Balkhijska šola je vključevala tudi Ibn Havkala in Al-Mahdisija, katerih dela se precej prekrivajo s Hudud al-alamom, vendar se zdi, da so svojo vsebino neposredno prepisali od Istahrija in ne prek Hudud al-alam. (d) Al-Masudi, Zlati travniki. Hudud al-alam vsebuje več podrobnosti o istih temah, vendar avtor verjetno ni neposredno prepisoval iz Masudijevega dela, ampak sta oba črpala informacije iz skupnega vira, o katerem je Masudī imel le povzetek. (e) Zdi se, da nekatere vsebine o Arabiji izvirajo iz Hamdanijeve Geografije Arabskega polotoka (arabsko: صفة جزيرة العرب, Sifat Jazirat ul-Arab), morda popolnejše različice Ibn Hordadbehovega dela ali še neznanega vira.
Poglavja Uvod Razpoložljivost (nihādh) Zemlje, obdelovalnost in neobdelovalnost (miqdār-i ābādhānī va vīrānī) in dežele (nāḥiyat-hā) Morja Otoki Gore Reke Puščave Države sveta (nāḥiyat-hā) Chīnistān Hindūstān Tibet Toghuzghuz in Tātār (Tatarska konfederacija) Yaghmā Khirkhīz Karluk Chigil Tukhs Kīmāk Ghūz Pechenegs Kipčaki Vzgidni Madžari Horasan Marke (ḥudūd) Transoksanija Marke (ḥudūd) Transoksanije Sind Kirmān Fārs Khūzistān Jibāl Daylamān (celotna iranska kaspijska regije) 'Irāq Jazīra Ādharbādhagān Armīniya in Zakavkazje Arabija Shām Egipt Maghrib Andalus Rūm, vključno s krščansko Evropo (Francija, Apeninski polotok, Britanija) Ṣaqlāb (dežele Slovanov) Rūs Inner Bulghār Mirvāt Pečenegi Alān Sarīr Khazar Burṭās (Bolgar in Suvarska kneževina) Barādhās Volška Bolgarija z Ezgeli, Barsili in Prabolgari južne naseljene cežele Zangistān Zābaj Abesinija Buja Nubija Sūdān Epilog
Odkritje in prevodi Orientalist Aleksander Tumanski je leta 1892 v Buhari našel prepis Hudad al-alam, ki ga je leta 1258 naredil perzijski kronograf Abul Muajad Abd al-Kajum ibn al-Husein ibn Alī al-Farisi. Faksimilno izdajo z uvodom in kazalom je leta 1930 objavil Vasilij Bartold. Temeljito komentiran angleški prevod je leta 1937 naredil Vladmir Minorsky, tiskano perzijsko besedilo pa Manouchehr Sotudeh leta 1962.The Hejri-ye Shamsi date on the title page of Sotudeh's edition reads in Persian "esfand-mah 1340"; on the 4. cover page, which is in English, the year "1962" is written.
Sklici
Viri
Bosworth, C. E. in: Encyclopaedia of Islam. New Edition'', s.v. ḤUDŪD AL-ʿĀLAM
Kategorija:Knjige Kategorija:10. stoletje