Blenheimska palača (/ˈblɛnɪm/ BLEN-im) je podeželski dvorec v Woodstocku v Oxfordshiru v Angliji. Je sedež vojvod Marlboroughskih in rojstni kraj sira Winstona Churchilla. Prvotno imenovana grad Blenheim, je od 19. stoletja znana kot Blenheimska palača. Je ena največjih hiš v Angliji, zgrajena je bila med letoma 1705 in 1722, leta 1987 pa je bila uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Palača je dobila ime po bitki pri Blenheimu leta 1704. Prvotno je bila namenjena kot nagrada 1. vojvodi Marlboroughskemu za njegove vojaške zmage proti Francozom in Bavarcem v vojni za špansko nasledstvo, ki je dosegla vrhunec v istoimenski bitki blizu mesta Blenheim v današnji južni Nemčiji.
Zemljišče, na katerem stoji palača, je bilo podarjeno kot darilo, gradnja pa se je začela leta 1705 s finančno podporo kraljice Ane. Projekt je kmalu postal predmet političnih sporov in polemik, saj je krona leta 1712 odpovedala nadaljnjo finančno podporo, Marlborough se je triletno prostovoljno izgnal na celino, njegova žena je izgubila kraljevski vpliv in trajno škodovala ugledu arhitekta sira Johna Vanbrugha. Palača, zasnovana v redkem in kratkotrajnem angleškem baročnem slogu, vzbuja arhitekturne ocene, ki so bile danes prav tako razdeljene kot v 1720-ih.Voltaire wrote of Blenheim: "If only the apartments were as large as the walls are thick, this mansion would be convenient enough." Joseph Addison, Alexander Pope and Robert Adam (normally an admirer of Vanbrugh's) also all criticised the design.
Po dokončanju palače je naslednjih 300 let postala dom družine Churchill (kasneje Spencer-Churchill), različni člani družine pa so spremenili notranjost, park in vrtove. Konec 19. stoletja je bila palača rešena pred propadom s sredstvi, pridobljenimi s poroko 9. vojvode Marlboroughskega z ameriško železniško dedinjo Consuelo Vanderbilt. Palača je edinstvena po svoji kombinirani uporabi kot družinski dom, mavzolej in nacionalni spomenik.
Izvor in gradnja Churchilli
John Churchill, 1. vojvoda Marlboroughski se je rodil v Devonu. Čeprav je imela njegova družina aristokratske odnose, je pripadala manjšemu plemstvu in ne višjim slojem družbe 17. stoletja. Leta 1678 se je Churchill poročil s Sarah Jennings,Churchill: Marlborough: His Life and Times, Bk. 1, 129 aprila istega leta pa ga je Karel II. poslal v Haag, da bi se pogajal o konvenciji o namestitvi angleške vojske v Flandriji. Misija se je na koncu izkazala za neuspešno. Maja je bil Churchill imenovan v začasni čin brigadnega generala pehote, vendar je bila možnost celinske kampanje odpravljena z Nijmegensko pogodbo.Chandler: Marlborough as Military Commander, 10
Ko se je Churchill vrnil v Anglijo, je papeška zarota povzročila začasno triletno izgnanstvo Jakoba Stuarta, vojvode Yorškega. Vojvoda je Churchilla prisilil, da ga spremlja, najprej v Haagu, nato pa v Bruslju.Holmes: Marlborough: England's Fragile Genius, 92. Za svoje zasluge med krizo je bil Churchill leta 1682 imenovan za lorda Churchilla iz Eyemoutha v plemiškem nazivu Škotske, naslednje leto pa za polkovnika kraljevega regimenta dragoncev.Churchill: Marlborough: His Life and Times, Bk. 1, 164
Po smrti Karla II. leta 1685 je njegov brat, vojvoda Yorški, postal kralj Jakob II. Jakob je bil guverner družbe Hudson's Bay Company (danes najstarejše družbe v Severni Ameriki, ustanovljene s kraljevo listino leta 1670), Churchill pa je bil z nasledstvom prestola imenovan za tretjega guvernerja družbe. Aprila je postal tudi gospod spalnice (langx|en|Gentleman of the Bedchamber}}), maja pa je bil kot baron Churchill iz Sandridgea v grofiji Hertfordshire sprejet v angleški plemiški naziv kot baron Churchill Sandridgeaški. Po uporu v Monmouthu je bil Churchill povišan v generalmajorja in mu je bil podeljen donosen polkovniški čin tretje čete Life Guards.Holmes: Marlborough: England's Fragile Genius, 126
Ko je Viljem Oranski, novembra 1688 napadel Anglijo, se je Churchill v spremstvu približno 400 častnikov in mož odpeljal na pot v Axminster, da bi se mu pridružil.Churchill: Marlborough: His Life and Times, Bk. 1, 240 Ko je kralj videl, da ne more obdržati niti Churchilla – tako dolgo svojega zvestega in tesnega služabnika – je pobegnil v Francijo.Holmes: Marlborough: England's Fragile Genius, 194 Kot del kronanja Viljema III. je bil Churchill imenovan za grofa Marlboroughskega, prisegel Tajnemu svetu in postal gospod kraljeve spalnice.
Med špansko nasledstveno vojno si je Churchill pridobil sloves sposobnega vojaškega poveljnika in leta 1702 je bil povišan v vojvodo Marlboroughski. Med vojno je dosegel vrsto zmag, vključno z bitko pri Blenheimu (1704), bitko pri Ramilliesu (1706), bitko pri Oudenardeu (1708) in bitko pri Malplaquetu (1709). Za zmago pri Blenheimu je krona Marlboroughu podelila najem kraljevega dvorca Hensington (ki je bil na mestu Woodstocka) za gradnjo nove palače, parlament pa je za njeno gradnjo izglasoval znatno vsoto denarja. Najemnina ali petit serjeanty, ki jo je krona morala plačati za zemljišče, je bila določena v višini najemnine za en izvod francoske kraljeve zastave, ki jo je bilo treba vsako leto ob obletnici bitke pri Blenheimu izročiti monarhu. To zastavo monarh razstavlja na francoski pisalni mizi iz 17. stoletja v gradu Windsor.
Marlboroughova žena je bila po vseh poročilih muhasta ženska, čeprav zelo šarmantna. Spoprijateljila se je z mlado princeso Anno in kasneje, ko je princesa postala kraljica, je vojvodinja Marlboroughška kot gospodarica oblačil njenega veličanstva imela velik vpliv na kraljico tako na osebni kot politični ravni. Odnos med kraljico in vojvodinjo je kasneje postal napet in živahen, po njunem zadnjem prepiru leta 1711 pa je denar za gradnjo Blenheima prenehal prihajati.Field, p. 229, 251–5, 265, 344 Zaradi političnih razlogov sta Marlboroughova odšla v izgnanstvo na celino; vrnila sta se dan po kraljičini smrti, 1. avgusta 1714.
Lokacija
Posestvo, ki ga je narod dal Marlboroughu za novo hišo, je bil dvorec Woodstock, včasih imenovan Woodstockova palača, ki je bil kraljeva posest, v resnici le malo več kot jelenov park. Legenda je zakrila izvor dvorca. Kralj Henrik I. Angleški je park ogradil, da bi zadržal jelene. Henrik II. Angleški je tam nastanil svojo ljubico Rosamund Clifford (včasih znano kot Lepa Rosamund) v uti in labirintu; izvir, v katerem naj bi se kopala, je bil poimenovan po njej.
Zdi se, da je bila skromna lovska koča večkrat obnovljena in je imela mirno zgodovino, dokler Elizabete I., pred njenim nasledstvom, ni tam zaprla njena polsestra Marija I. Angleška med letoma 1554 in 1555. Elizabeta je bila vpletena v zaroto Wyatta, vendar je bilo njeno zaporništvo v Woodstocku kratko, dvorec pa je ostal neznan, dokler ga niso med državljansko vojno bombardirale in uničile čete Oliverja Cromwella.
Ko so park preurejali kot okolje za hišo, je prva vojvodinja želela, da se zgodovinske ruševine porušijo, medtem ko je Vanbrugh, zgodnji naravovarstvenik, želel, da se obnovi in spremeni v krajinsko znamenitost. Vojvodinja je, kot tako pogosto v sporih s svojim arhitektom, zmagala in ostanke dvorca so odnesli.
Arhitekt
Arhitekt, izbran za ambiciozen projekt, je bil kontroverzen. Znano je, da je vojvodinja naklonjena siru Christopherju Wrenu, slovitemu po stolnici sv. Pavla in številnih drugih državnih stavbah. Vendar pa naj bi vojvoda po naključnem srečanju v igralnici tam in takrat naročil sir Johna Vanbrugha. Vanbrugh, priljubljen dramatik, je bil neizučen arhitekt, ki je običajno delal v povezavi z usposobljenim in praktičnim Nicholasom Hawksmoorjem. Duo je pred kratkim dokončal prve faze baročnega gradu Howard. Ta ogromen dvorec v Yorkshiru je bil ena prvih hiš v Angliji v razkošnem evropskem baročnem slogu. Uspeh gradu Howarda je vodil Marlborough, da je naročil nekaj podobnega v Woodstocku.
Blenheim pa Vanbrughu ni smel zagotoviti arhitekturnih pohval, kot si je predstavljal. Boj za financiranje je privedel do obtožb o ekstravaganci in nepraktičnosti oblikovanja, mnoge od teh obtožb so izrekle frakcije Whigov na oblasti. V vojvodinji Marlboroughški ni našel zagovornika. Ker je bila zavrnjena v svoji želji, da bi zaposlila Wrena,Ko je vojvodinja leta 1706 začela graditi Marlborough House, svoj londonski dom, je zaposlila sira Christopherja Wrena. Kasneje je tudi njega odpustila, ker je menila, da ga izvajalci izkoriščajo. Osebno je nadzorovala dokončanje hiše. See Marlborough House . je Vanbrugha kritizirala na vseh ravneh, od dizajna do okusa. Deloma so njune težave nastale zaradi tega, kar so zahtevali od arhitekta. Narod (za katerega so tako arhitekti kot lastniki domnevali, da plačuje račune) je želel spomenik, toda vojvodinja ni želela le primernega poklona svojemu možu, temveč tudi udoben dom, dve zahtevi, ki nista bili združljivi v arhitekturi 18. stoletja. Končno je bil vojvoda v zgodnjih dneh gradnje pogosto odsoten na svojih vojaških pohodih in vojvodinji je bilo prepuščeno, da se pogaja z Vanbrughom. Ker se je bolj kot njen mož zavedala negotovega stanja finančne pomoči, ki sta jo prejemala, je kritizirala Vanbrughove veličastne ideje zaradi njihove ekstravagance.Colvin, p. 850
Po njunem zadnjem prepiru je bil Vanbrugh prepovedan. Leta 1719, ko je bila vojvodinja odsotna, si je Vanbrugh na skrivaj ogledal hišo. Vendar, ko je Vanbrughova žena leta 1725 obiskala dokončani Blenheim kot gledalka, ji vojvodinja ni dovolila niti vstopa v park.
Vanbrughov strog množični barok, uporabljen v Blenheimu, ni nikoli zares vzbudil javne domišljije in ga je hitro nadomestila oživitev paladijevskega sloga. Vanbrughov ugled je bil nepopravljivo oškodovan in ni več prejel res velikih javnih naročil. Za svojo končno zasnovo Seaton Delaval Hall v Northumberlandu, ki je bila razglašena za mojstrovino, je uporabil prefinjeno različico baroka, uporabljenega v Blenheimu. Umrl je malo pred dokončanjem.
Trenutna zasnova in arhitektura
Vanbrugh je Blenheim načrtoval v perspektivi; torej tako, da ga je najbolje videti od daleč. Ker lokacija obsega približno 2,8 hektarja, je bilo to nujno.
Tloris glavnega bloka palače (ali Corps de Logis) je pravokotnik (glej tloris), ki ga prebadata dve dvorišči; te služijo le kot svetlobniki. Za južno fasado so glavna državna stanovanja; na vzhodni strani so apartmaji zasebnih stanovanj vojvode in vojvodinje, na zahodu pa je vzdolž celotne dolžine piano nobile dolga galerija, prvotno zasnovana kot galerija slik, zdaj pa je knjižnica. Corps de Logis obdajata še dva servisna bloka okoli kvadratnih dvorišč (nista prikazana na načrtu). Vzhodno dvorišče vsebuje kuhinje, pralnico in druge domače pisarne, zahodno dvorišče ob kapeli pa hleve in notranjo jahalnico.
Trije bloki skupaj tvorijo Veliko dvorišče, zasnovano tako, da premaga obiskovalca, ki prihaja v palačo. Pilastrov in stebrov je v izobilju, s streh, ki same po sebi spominjajo na tiste iz majhnega mesta, pa veliki kipi v renesančnem slogu cerkve sv. Petra v Rimu strmijo v obiskovalca spodaj, ki je videti nepomemben. Drugi raznoliki kipi v obliki vojaških trofej krasijo strehe, med katerimi je najbolj opazna Britanija, ki stoji na vrhu vhodnega pedimenta pred dvema ležečima vklenjenima francoskima ujetnikoma, izklesanima v slogu Michelangela,The arms of the Duke of Marlborough with the statue of Britannia above Compare with figures on Tomb of Giuliano de Medici, New Sacristy, San Lorenzo, Florence (Category:Tomb of Giuliano de' Medici); figures above Moses and the Brazen Serpent, Sistine Chapel ceiling (File:Michelangelo Buonarroti 024.jpg); Monument of the Four Moors, of Ferdinando I de Medici, Leghorn by Pietro Tacco (File:Livorno, Monumento dei quattro mori a Ferdinando II (1626) - Foto Giovanni Dall'Orto, 13-4-2006 01.jpg); Coin of Marcus Aurelius, RIC III 1188, White Mountain Collection (File:Marcus Aurelius Dupondius 177 2020304.jpg) in angleški lev, ki požira francoskega petelina, na spodnjih strehah. Številne od teh so delo mojstrov, kot je Grinling Gibbons.