thumb|Ustjurtska planota v Uzbekistanu

Ustjurtska planota ali planota Ust-Urt (from ; ; ; — višavje, planota) je obsežno, puščavsko do stepsko višavje v Srednji Aziji. Pripada Turanski nižini in leži med Kaspijskim morjem in zahodnim Aralskim jezerom ter se razteza čez ozemlja Uzbekistana, Turkmenistana in Kazahstana. Planota pokriva približno 180.000 km² in se od okolice loči po strmem pobočju, visokem od 60 do 150 m. Njena povprečna nadmorska višina je od 160 do 200 m, najvišja točka pa doseže 370 m. Po M. Goejeju (1875) ime Ust-Urt pomeni 'višavje'.

Geološko je to planota, sestavljena iz velike laporne in apnenčaste planote, v katere kotanjah so nastala slana jezera. Pod planoto so nahajališča nafte in zemeljskega plina. Glede na površinske značilnosti in vegetacijo ločimo štiri regije:

široka, popolnoma ravna glinena območja obsežno slano območje okoli Aralskega jezera nekaj hribovitih peščenih območij na jugovzhodu laporno območje na vzhodu.

Fitogeografsko in geološko je povezano z južnim vznožjem Uralskega gorovja, ki se kot gorovje Mugodžar razteza približno 500 km severozahodno od severnega Aralskega jezera.

Polotok Mangišlak, ki sega daleč proti zahodu v Kaspijsko jezero, se običajno šteje za del Ust-Urta, vendar ima gorske verige, ki potekajo pravokotno nanj. Na severnem robu planote doseže višino 556 metrov nadmorske višine v gorovju Mangistau (Gora Bessoki). Na vzhodu sega do delte Amu darje in jezera Sarigamišh.

Ust-Urt ima zelo malo tekoče vode. Reka Čegan teče na severozahodu, a kmalu izgine v puščavi. Edina majhna reka, Arass-Kuil, na vzhodni strani zavije proti zahodu, a poleti večinoma presahne.

Ustjurtsko planoto skoraj povsod omejujejo strme pečine. Na vzhodu obsega zgodovinsko zahodno obalo Aralskega jezera. V južni regiji se razteza do aluvialne ravnine Kunja-Darja in doline Uzboja, na zahodu pa doseže kotlino Karinjarik. Na severu se razteza čez karakumske peske Severnega Kaspijskega jezera in vključuje Kaspijsko kotlino.ФАУНА НАЗЕМНЫХ ПОЗВОНОЧНЫХ ВОСТОЧНОГО ЧИНКА ПЛАТО УСТЮРТ Ustjurtske pečine imajo pogosto večbarvne plasti, z barvami bledo rožnate, modre, bistro bele itd., in lahko tvorijo čudovite pokrajine.Устюртский заповедник, Западный Казахстан

Geologija Okoli leta 1830 je Alexander von Humboldt izvedel prve geološke raziskave. Vzpostavil je geognostično in orografsko povezavo z Uralskim gorovjem, vključno s skoraj vzporedno poravnavo osrednjih osi. Geološko pa je planota Ust-Urt mlajša in je večinoma sestavljena iz horizontalnih terciarnih plasti.

Severozahodni rob planote kaže neprekinjeno vrsto globokih vrezov, katerih terase so pogosto prekrite z velikimi fragmenti školjkastega konglomerata. Te so zato interpretirali kot sledi nekdanje obale pred več kot 100 leti.

Sodobna geologija tukaj vidi povezavo s Sarmatskim morjem, ki se je po oligocenu raztezalo od Sredozemskega morja čez Črno morje in Kaspijsko jezero do Srednjeazijskega bazena. Ob njegovih obalah so se odlagali fluvialni sedimenti iz sosednjih gorskih verig, ki so nastale približno hkrati z Alpami. Sarmatski sedimenti nekdanjega morja so sestavljeni iz glinenih mineralov, peska, peščenjaka, konglomeratov in apnenca. Kasnejši premiki skorje so morje potisnili v majhen del južnega Turana, medtem ko se je severni del dvignil.

Med pliocenom (pred 3–6 milijoni let) se je morje vrnilo, vendar ni nikoli doseglo svojega nekdanjega obsega, saj je oblikovalo mejo med planoto Ust-Urt in puščavo Karakum ter Ungusom (zaprto dolino sredi puščave). Ti tektonski premiki so ustvarili številne majhne vdolbine in Aralsko kotlino, ki ustreza delu posedane podlage.

Z izjemo rahlo dvignjenega osrednjega območja ima planota dokaj enotno strukturo, ki jo sestavljajo vodoravno plastoviti laporji in apnenci srednjega in zgornjega sarmata, pod katerimi ležijo rdeči peski in gline, pod njimi pa železom bogati peski in konglomerati akvitanskega obdobja. V južnem delu poteka erozijsko obrobje planote proti jugovzhodu od Karabuškega zaliva do puščave Karakum in razkriva te spodnje plasti, pa tudi nekaj kanalov in vdolbin na sami planoti.

Ob njegovem severnem robu so izpostavljene tudi miocenske podlage: prisotne so vse stratigrafske sekvence oligocena, eocena in paleocena, na večji oddaljenosti od roba pa je izpostavljena tudi zgornja kreda. Te plasti ležijo skoraj vodoravno – z rahlim naklonom proti jugu – in so razgrnjene, kar poudarja Ust-Urt kot ločen blok. Le med oligocenom in miocenom šibka neusklajenost kaže na tektonske premike v tem obdobju. Tudi v novejši zgodovini, do pred 20.000 leti, so strma pobočja planote ponovno obdajalo notranje jezero, ki takrat ni bilo več povezano s svetovnimi oceani, temveč ga je napajala Amu Darja, ki je prav tako prinašala ogromne količine peska v puščavo in nenehno dolbla nove kanale.Feuerstuhl und Wüstensand. Auf MZ durch die Karakum. Dokumentation. Fernsehen der DDR, 1987. Archiviert bei YouTube 13:28

Rastlinstvo in živalstvo V puščavski Ustyurtski planoti živijo različne – nekatere redke – živalske vrste, kot so sajga, karakal in transkaspijski urial. Na planoti živijo tudi različni plazilci in glodavci. Rahlo valovit teren ponuja lovišča za različne ptice roparice, vključno z veliko uharico, sokolom plenilcem in rjavim jastrebom. Ustyurtska planota je bila nekoč dom azijskih gepardov (Acinonyx jubatus raddei), ki jih danes najdemo le v Iranu in so kritično ogrožene in različnih podvrst golšastih gazel (Gazella subgutturosa). Zaradi podnebnih sprememb, ki jih je povzročilo preusmerjanje vode iz rek Amu Darja in Sir Darja za namakanje bombažnih monokultur v Uzbekistanu, se je spremenila tudi rastlinstvo in živalstvo Ustyurtske planote. Natančne populacije posameznih živalskih vrst so večinoma neznane, saj je planota oddaljena in nima cest in železnic.

Zavarovana območja Kazahstan je julija 1984 na jugu Mangistauskega okrožja v Eralievski regiji ustanovil naravni rezervat Ustjurt (223.300 hektarjev). Ohranja redko favno in floro, kot sta ustjurtska gorska ovca in sajga. Med njegovimi značilnostmi sta gora Šerkala in naplavine, ki jih najdemo v Torišu ('Dolini krogel') blizu mesta Šetpe.

Pomembno zavarovano območje na južnem robu planote je naravni rezervat Kaplankir v Turkmenistanu.

Sklici

Zunanje povezave

Geologie und Entstehungsgeschichte des Aralsees Carl Hiekisch: Das System des Ural »Eine orographische Darstellung des europäisch-asiatischen Grenzgebirges«. Dissertation, 250p. (relevant p. 37-52), Universität Dorpat, 1881 (PDF-Datei; 9,73 MB) Geologie: Der Block von Ust-Urt, K. Leuchs 1931

Kategorija:Geografija Kazahstana Kategorija:Geografija Uzbekistana Kategorija:Geografija Turkmenistana