Heraklij II. (), znan tudi kot Mali Kahet ( ) iz dinastije Bagrationi je bil kralj (mepe) Kahetskega kraljestva od leta 1744 do 1762 in Kartlijsko-Kahetskega kraljestva od leta 1762 do svoje smrti leta 1798, * 7 november 1720, † 11. januar 1798.
V sodobnih perzijskih virih se omenja kot Erekli Kan (perzijsko: ارکلی خان), medtem ko so ga Rusi poznali kot Iraklija (rusko: Ираклий). Heraklij je latinizirana oblika njegovega imena.
Odkar mu je njegov fevdni gospod Nadir Šah leta 1744 podelil Kahetijo kot nagrado za zvestobo,Ronald Grigor Suny. "The Making of the Georgian Nation" Indiana University Press, 1994. str. 55 do takrat, ko je postal predzadnji kralj združenih kraljestev Kahetije in Kartlije v vzhodni Gruziji, velja njegova vladavina za labodji spev gruzijske monarhije.David Marshall Lang (1951). Count Todtleben's Expedition to Georgia 1769–1771 according to a French Eyewitness, str. 878. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London, Vol. 13, No. 4. S svojo sposobnostjo in s pomočjo nemirov v Iranu po Nadir Šahovi smrti se je Heraklij uveljavil kot avtonomni vladar in prvič po treh stoletjih politično združil vzhodno Gruzijo.Ehsan Yar-Shater. Encyclopaedia Iranica, Vol. 8, parts 4–6 Routledge & Kegan Paul, str. 541 Med svojo vladavino je poskušal posodobiti vlado, gospodarstvo in vojsko. Zaradi notranjih in zunanjih groženj negotovi gruzijski neodvisnosti in njeni začasni hegemoniji v vzhodnem Zakavkazju, je leta 1783 svoje kraljestvo postavil pod formalno rusko zaščito, vendar ta poteza ni preprečila perzijskega opustošenja Gruzije leta 1795. Heraklij je umrl leta 1798 in prestol zapustil svojemu umirajočemu dediču Juriju XII.
Zgodnja leta Heraklij je bil rojen 7. novembra 1720 v Telaviju, glavnemu mestu Kahetije, kot sin Tejmuraza II. Kahetskega in njegove žene Tamare Kartlijske, hčere Vahtanga VI. Njegovo otroštvo in zgodnja najstniška leta so sovpadala z osmansko okupacijo Kahetije od leta 1732 do 1735. Okupacija je bila posledica dveh zaporednih osmanskih pohodov leta 1734 in 1735, v katerih so izgnali perzijske čete Nadir Šaha. Perzijci so hitro ponovno vzpostavili svojo oblast nad Gruzijo.
Tejmuraz se je postavil na perzijsko stran in bil v zahvalo postavljen za perzijskega valija (guvernerja) v Kahetiji, medtem ko je bil Kilidž Ali-kan (Handžal) postavljen za guvernerja sosednje Kartlije. Številni gruzijski plemiči niso hoteli sprejeti nove oblasti in so se uprli zaradi visokih davkov, ki jih je Nadir Šah naložil gruzijskim provincam. Tejmuraz in Heraklij sta kljub temu ostala zvesta šahu, deloma tudi zato, da bi preprečila vrnitev rivalske veje Muhranijev, katere padec v začetku 1720. let je odprl pot Tejmurazovemu prihodu na oblast v Kartliji.
Med letoma 1737 in 1739 je Heraklij poveljeval gruzijskim pomožnim silam med Nadirjevo ekspedicijo v Indijo in si pridobil sloves sposobnega vojaškega poveljnika. Nato je služil kot poročnik svojemu očetu in prevzel regentstvo, ko je bil Tejmuraz leta 1744 na kratko poklican na posvetovanja v perzijsko prestolnico Isfahan. V tem času je Heraklij preprečil poskus državnega udara rivalskega gruzijskega princa Abdulaha Bega iz dinastije Muhrani in pomagal Tejmurazu zatreti aristokratsko opozicijo perzijski hegemoniji, ki jo je vodil Givi Amilahvari. Za nagrado je Nadir šah leta 1744 Tejmurazu podelil kraljevanje v Kartliji in Herakliju kraljevanje v Kahetiji ter uredil poroko svojega nečaka in naslednika Ali-Koli kana s Tejmurazovo hčerko Ketevan.Keith Hitchens. Erekle II. Encyclopædia Iranica Online, 1998. Pridobljeno 1. aprila 2024
Nadirjeva smrt in Heraklijeva vladavina v Kahetiji Obe gruzijski kraljestvi sta še naprej plačevali velike davke Perziji, dokler ni bil Nadir leta 1747 umorjen. Tejmuraz in Heraklij sta izkoristila nastalo politično nestabilnost v Perziji za uveljavitev svoje neodvisnosti in izgon perzijskih garnizij z vseh ključnih položajev v Gruziji, vključno s Tbilisijem. S tesnim sodelovanjem jima je uspelo preprečiti nov upor muhranskih podpornikov, ki ga je leta 1748 spodbudil Adel Šahov brat Ibrahim Kan. Sklenila sta protiperzijsko zavezništvo z azerbajdžanskimi kani, ki so bili še posebej ranljivi za agresijo perzijskih vojskovodij, in so se priznali Heraklijevo prevlado v vzhodnem Zakavkazju. Leta 1749 je Heraklij zasedel Erevan in junija 1751 v bitki pri Kirkbulahu premagal veliko vojsko pod poveljstvom pretendenta za perzijski prestol in svojega nekdanjega zaveznika Azad Kana Afgana. Po teh dogodkih si je Heraklij lahko v veliki meri privoščil ignoriranje spreminjajočih se razmer južno od reke Aras. Leta 1752 so gruzijski kralji poslali v Rusijo delegacijo z zahtevo po 3000 ruskih vojakih ali subvenciji, ki bi jim omogočila najem čerkeških najemnikov za napad na Perzijo in vzpostavitev proruske vlade na osvojenem ozemlju. Delegacija ni dosegla nobene od zahtev, ker je bil ruski dvor zaposlen z evropskimi zadevami.
Kralj Kartlije in Kahetije thumb|right|Palača Heraklija II. v Telaviju thumb|Listina kralja Heraklija II. Približno v istem času je postalo očitno, da Mašhad ni več sedež perzijske vlade. Leta 1762 je Tejmuraz II. umrl med diplomatsko misijo na dvoru v Sankt Peterburgu. Kot kralj Kartlije ga je nasledil Heraklij, s čimer se je vzhodna Gruzija prvič po treh stoletjih politično združila. V letih 1762–1763, med pohodi Karima Kana Zanda v Azerbajdžanu, se mu je Heraklij II. de iure podredil in od njega prejel naziv valija (guverner, podkralj) Gordžestana (Gruzije). Vali je bil tradicionalen safavidski položaj, ki je bil do takrat prazen.
Zavezništvo z Rusijo V zunanji politiki se je Heraklij osredotočal predvsem na iskanje zanesljivega zaščitnika, ki bi zagotovil obstoj Gruzije. Rusijo je izbral ne le zato, ker je bila pravoslavna, ampak tudi zato, ker bi lahko služila kot povezava z Evropo, ki jo je imel za zgled za razvoj Gruzije kot moderne države. Heraklijevo začetno sodelovanje z Rusijo se je izkazalo za razočarajoče. Njegova udeležba v rusko-turški vojni (1768–1774) ni privedla do pričakovane osvojitve osmanskih južnih gruzijskih ozemelj, saj so se ruski poveljniki v Gruziji obnašali zelo pokroviteljsko, pogosto celo zahrbtno,David Marshall Lang (1962). A Modern History of Georgia, str. 35–36. London: Weidenfeld and Nicolson. carica Katarina II. pa je kavkaško fronto obravnavala zgolj kot sekundarno prizorišče vojaških operacij. Heraklij si je kljub temu še naprej prizadeval za trdnejšo zavezništvo z Rusijo, njegova neposredna motivacija pa so bili poskusi perzijskega vladarja Karima Kana, da bi Gruzijo vrnil v perzijsko vplivno sfero. Karimova smrt leta 1779 je Heraklija začasno rešila perzijske nevarnosti, saj je Perzijo spet zajel kaos.
Leta 1783 je ruska širitev proti jugu na Krim pripeljala Kavkaz v interesno sfero Katarine II. Z Georgijevskim sporazumom iz leta 1783 je Heraklij končno dobil jamstva, ki jih je zahteval od Rusije, in Gruzijo spremenil v ruski protektorat. Heraklij je pred tem formalno zavrnil vse pravne vezi s Perzijo in svojo zunanjo politiko postavil pod ruski nadzor. Med rusko-turško vojno (1787–1792) je majhna ruska vojska s sedežem v Tbilisiju zapustila Gruzijo in Heraklij se je moral sam soočiti z novo perzijsko grožnjo. Leta 1790 je sklenil Iberski sporazum z zahodnogruzijskimi državami.
Kadžarjeva invazija thumb|Grigorij Gagarin: Heraklij II. (kopija)
Mohamed Kan Kadžar, ki mu je do leta 1794 uspelo pod svojo trdno oblast dobiti večino osrednje Iranske planote, je želel oživiti Perzijsko cesarstvo, v katero bi ponovno vključil tudi Kavkaz. Leta 1795 je po hitri ponovni osvojitvi večjega dela jugovzhodnega Kavkaza od Heraklija zahteval, da ponovno prizna perzijsko suverenost, in mu v zameno obljubil, da ga bo potrdil za valija. Heraklij je zahtevo zavrnil in septembra 1795 je perzijska vojska s 35.000 možmi vdrla v Gruzijo. V pogumni obrambi Tbilisija v bitki pri Krcanisiju, v kateri je kralj osebno sodeloval v predhodnici, je bila Heraklijeva majhna vojska 5000 mož skoraj popolnoma uničena, Tbilisi pa popolnoma izropan. Heraklija in nekaj njegovih družinskih članov so njegovi telesni stražarji odpeljali na varno. Perzijska invazija je Gruziji zadala hud udarec, od katerega si ni opomogla. Heraklij se je moral kljub temu, da so ga Rusi v kritičnem trenutku pustili na cedilu, še vedno zanašati prav nanje. Leta 1796 se je boril ob boku ruskih ekspedicijskih sil, ki jih je Katarina poslala v Perzijo, njena nenadne smrt istega leta pa je povzročila tudi nenadno spremembo politike na Kavkazu. Njen naslednik Pavel I. je ponovno umaknil vse ruske čete iz regije. Aga Mohamed je začel svojo drugo kampanjo, tokrat zato, da bi kaznoval Gruzijce zaradi njihovega zavezništva z Rusijo. Atentat nanj leta 1797 je Kartliji in Kahetiji prihranil še večje opustošenje.
Zgodaj spomladi leta 1796 je Heraklij poslal Aleksandra in Davida Batonišvilija v Gandžo, da bi kaznovala Džavada kana, ki ga je že oblegal Ibrahim Halil Kan iz Karabaškega kanata. Ko je Ibrahim Halil Kan izvedel za napredovanje Gruzijcev, se je začel z Džavadom Kanom pogajati o poravnavi. Prisilil ga je, da plača odškodnino v višini 10.000 rubljev in mu preda sina in sestro za talca. Potem se je umaknil v svojo trdnjavo v Karabahu. Ko so Gruzijci prispeli v Gandžo, so začeli sami oblegati mesto. Džavad kan je iz strahu pred maščevanjem Gruzijcev zaprosil za mir in jim poslal ključe mesta. Herakliju je vrnil 400 gruzijskih ujetnikov, Heraklij pa je kanu naložil letni davek v višini 15 tisoč manatov.
Denar Heraklijeva nenavadna dvojnost med njegovo vladavino se odraža tudi v njegovih kovancih. Njegovi srebrniki so bili kovani z imenom Ismaila III. ali z napisom v slogu "Zanda ja karim" ("O, milostljivi"), s katerim so se sklicevali na Boga, napisi pa so se dejanski nanašali na Karima kana Zanda. Te srebrnike so kovali v Tbilisiju do leta 1799, se pravi še približno dvajset let po smrti Karima kana Zanda. Sočasni bakreni kovanci, kovani v Tbilisiju, so nosili tri vrste ikonografije: krščansko, gruzijsko in imperialno rusko, kot je dvoglavi orel. Srebrniki, kovani s sklicevanjem na Karima kana Zanda, so bili uporabni tudi v Perziji, medtem ko so bili bakreni kovanci kovani le za lokalno rabo.
Dvor, prizadevanja in zadnja leta Heraklij II. je na svojem dvoru ohranil nekaj perzijskega razkošja, vendar je sprožil ambiciozen program evropeizacije, ki so ga podpirale gruzijske intelektualne elite. Pri tem ni bil izjemno uspešen, ker je bila Gruzija fizično izolirana od Evrope in je morala vsa razpoložljiva sredstva porabiti za obrambo svoje krhke neodvisnosti. Prizadeval si je pridobiti podporo evropskih sil in privabiti zahodne znanstvenike in tehnike, da bi njegovi državi omogočili dostop do najnovejših vojaških in industrijskih tehnik. Njegov slog vladanja je spominjal na takratne razsvetljene despote v Srednji Evropi. Izvajal je izvršilno, zakonodajno in sodno oblast ter skrbno nadziral dejavnosti vladnih oddelkov. Heraklijev glavni cilj v notranji politiki je bil nadaljnja centralizacija vlade z istočasnim zmanjšanjem moči aristokracije. V ta namen je poskušal ustvariti vladajočo elito, sestavljeno iz njegovih agentov, ki bi v lokalnih zadevah nadomestili sebično aristokratsko gospodo. Hkrati je spodbujal kmečke vazale, naj zagotovijo vojaško silo, potrebno za premagovanje odpora aristokracije in zaščito države pred nenehnimi plenilskimi napadi iz Dagestana. Heraklij je umrl leta 1798, še vedno prepričan, da lahko le ruska zaščita zagotovi obstoj njegove države. Nasledil ga je šibek in bolehen sin Jurij XII., po čigar smrti je car Pavel I. leta 1801 priključil Kartlijo in Kahetijo k Rusiji, s čimer je končal tako neodvisnost Gruzije kot tisočletno vladavino dinastije Bagrationi.
Reforme