Helena Marija Jaklič, znana tudi kot Starešinčeva Lenka, slovenska romanistka, profesorica in pisateljica, * 31. januar 1912, Podgorica, Dobrepolje, † 4. december 1992, Ljubljana.
Otroštvo Rojena je bila 31. januarja 1912 kot osmi otrok v narodnozavedni slovenski družini v Podgorici. Njena mati je bila učiteljica Ivana Arko (1871-1952) iz Ribnice, njen oče pa učitelj, politik in pisatelj Fran Jaklič (1868-1937) iz Podgorice. Imela je pet sester in tri brate, od katerih je en brat umrl v mladosti. Od njenih sester so tri postale učiteljice, ena medicinska sestra, ena pa šolanja po meščanski šoli ni nadaljevala ter je ob službi skrbela za ostarele starše. Eden od njenih bratov je bil Bogomir Jaklič, inštruktor letenja Kristine Gorišek, prve pilotke na Balkanu. Helenina oče in mati sta bila aktivna člana različnih društev, njen oče pa je tudi deloval kot politik, ter bil z Marijo Štupca in še dvema učiteljema soustanovitelj Slomškove zveze katoliških učiteljev.
Ko je imela sedem let se je družina zaradi političnega nasprotovanja očetovemu javnemu delovanju preselila v Šentjanž v staro hišo z mlinom in posestvom. Ker jim je šlo finančno vedno slabše, saj sta bila takrat že oba starša upokojena, so tri leta za tem vse prodali in oče je v Mostah sam zgradil majhno hišo, kamor so se leta 1925 vsi preselili. Medtem sta starša enajstletno Heleno, tako kot njene preostale sestre, poslala v štiriletno meščansko šolo pod vodstvom uršulink. Pri njih je tudi stanovala, kot notranja gojenka. Starša sta veliko dala na izobrazbo svojih hčera, saj sta na šolanje k uršulinkam poslala vse, čeprav je zato šla celotna pokojnina enega od njiju. Leta 1927 je zaključila meščansko šolo in se vpisala na petletno žensko učiteljišče pod vodstvom uršulink, katerega ravnateljica je bila tedaj pesnica Ivana Elizabeta Kremžar. Pri njih je še naprej stanovala kot notranja gojenka. Njena učiteljica glasbe in petja na učiteljišču je bila skladateljica Josipina Eleonora Hudovernik. Na učiteljišču je aktivno sodelovala na prireditvah, izvajala recitacije in predavanja. Šolanje na učiteljišču je zaključila junija 1932 z učiteljskim diplomskim izpitom, ki ga je opravila z odliko. Nadaljno izobraževanje
Po učiteljišču je opravila še dopolnilne izpite za gimnazijo in gimnazijsko maturo, da je lahko študirala na univerzi. Vpisala se je na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Med študijem v Ljubljani je bila članica literarnega krožka Ognjišče, katerega so sestavljali pozneje znani književniki: Julija Bračič, Emilijan Cevc, Janko Moder, Zorko Simčič in drugi. Na Filozofski fakulteti je leta 1936 diplomirala iz pedagogike, psihologije in logike z etiko, ter francoščine. Po končanem študiju je honorarno prevzela službo profesorice francoščine na ženski realni gimnaziji pod vodstvom uršulink ter se samostojno še naprej izobraževala. Tam je bilo med njenimi učenkami več kasneje pomembnih slovenk, med drugimi Ivka Marija Munda, Danica Tovornik, Tereza Pucher Petković,Nataša Suhadolc Štupar Šumi... Po Italijanski okupaciji so ji ljubljanske uršulinke s svojimi zvezami poiskale mesto hišne pomočnice v Perugii, da bi se lahko naprej izobraževala. Ob delu je študirala na univerzi v Perugii ter tam leta 1944 diplomirala iz italijanščine.
Delo
Pedagoško delo Še pred koncem druge svetovne vojne se je vrnila iz Italije in se zaposlila kot učiteljica na meščanski šoli v Domžalah. Po vojni je nekaj časa poučevala na osnovni šoli v Ormožu. Nato je opravila profesorski izpit iz pedagogike kot glavnega predmeta ter iz slovenščine kot stranskega predmeta, ter leta 1947 dobila službo profesorice na gimnaziji Murska Sobota, vendar je bila naslednje leto kljub visokim kvalifikacijam premeščena na osnovno šolo v Črni Vrh nad Idrijo. Dve leti kasneje je bila premeščena na nižjo gimnazijo v Gornjo Radgono. Po enem letu je zapustila službo in se preselila v Tuzlo. Tam se je zaposlila kot profesorica na gimnaziji v Tuzli. Za večje praznike in za počitnice je prihajala iz Bosne k svojim sestram v Moste. Jeseni leta 1960 pa se je za stalno vrnila z domovino in se zaposlila kot učiteljica nemščine na osnovni šoli v Predosljah, kjer je ostala do svoje upokojitve leta 1970. Občasno je poučevala tudi slovenščino. V Predosljah je na njeno pobudo in pod njenim vodstvom začelo izhajati šolsko glasilo Zares, ki je izhajalo več desetletji.
Literarno delo Leta 1978 je na razpis Kmečkega glasu za povest o slovenskih kmetih iz časa malo po prvi svetovni vojni poslala povest Tone B’reku – Neb’reku ali Tonetov Tone. Njen prispevek ni bil sprejet ter je izšel šele leta 2026 v knjigi z istoimenskim naslovom, skupaj s še eno njeno kratko zgodbo.
Še danes hrani družina njene neobjavljene spise.
Poznejše življenje in smrt Po upokojitvi 21. avgusta 1970 se je preselila v Moste k dvema sestrama in bratom, ki so bili vsi že upokojeni. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjala s pisateljevanjem. Zasebno je poučevala jezike. Poleg slovenščine, francoščine, italijanščine in nemščine, je znala tudi rusko, srbsko in hrvaško. Umrla je 4. decembra 1992 v Ljubljani. Pokopana je bila v grob svojih staršev na ljubljanskih Žalah.
Biblografija
Tone B'reku - Neb'reku ali Tonetov Tone : iz zapiskov Starešinčeve Lenke (zbirka kratke proze, občina Dobrepolje in Turistično društvo Videm - Dobrepolje, Dobrepolje, 2026)
Sklici
Kategorija:Slovenski profesorji Kategorija:Slovenski pisatelji Kategorija:Rojeni leta 1912 Kategorija:Umrli leta 1992 Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana Kategorija:Slovenski romanisti