Moška kopel je lesorez Albrechta Dürerja, ustvarjen okoli leta 1496/1497. Grafika prikazuje štiri moške v kopališču, ki poslušajo dva glasbenika, medtem ko mladenič opazuje prizor od zunaj.

Na prvi pogled se zdi, da Dürer v Moški kopeli upodablja golega moškega v različnih pozah, vendar domnevna študija razkriva vizualiziran humor in homoerotiko. Poleg tega se Moška kopel razlaga kot aluzija na takrat neznano bolezen, sifilis. Na splošno se domneva tudi, da je bila Dürerjeva Ženska kopel mišljena kot protiutež njegovi Moški kopeli.

Opis thumb|left|Velika krogla s črto in zvezdo, vodni žig, uporabljen okoli leta 1498 v časopisu Dürerjeve Moške kopeli thumb|Dürerjeva Ženska kopel

Dürerjeva moška sta bolj atletska in anatomsko pravilna kot njegove figure izpred potovanja v Italijo, s katerega se je vrnil leta 1495. Razen mladeniča, ki stoji zunaj, so vsi moški komaj oblečeni. Na levi strani slike se eden od moških naslanja na izliv fontane, na skrajni desni pa sedeči moški pije iz vrča. V ospredju sta za robom fontane vidni dve moški polfiguri; eden drži strgalo za hrbet, drugi pa je s hrbtom obrnjen proti gledalcu in drži rožo. Mladenič v ozadju stoji za ograjo in od zunaj opazuje skupino, ki posluša dva glasbenika, ki igrata flavto in violino. (Kar je videti kot flavta, je v resnici glasbilo z dvema jezičkoma, kot je sodobna oboa. Od tod tudi igralčevi okrogli lički. Verjetno gre za douçaine, saj bi bil šalam veliko preglasen za igranje s strunskim glasbilom. Strunsko glasbilo je rebec. To hruškasto, tristrunsko ločno glasbilo, izrezljano iz enega kosa lesa, izvira iz mavrske tradicije [rebab] preko Španije in se je razširilo po vsej Evropi. Rebec je izginil šele z vzponom violine okoli leta 1600. V srednjem veku so ga uporabljali predvsem za podporo pevskim glasovom v velikih cerkvah, v 15. stoletju pa so ga igrali tudi potujoči glasbeniki.) Zdi se, da so moški po parni kopeli zunaj pod pergolo. Na tleh pred kamnitim parapetom, nad Dürerjevim monogramom, skodelica med rastlinami in kamni nakazuje na rekreacijo ali uživanje alkohola. V ozadju slike se vzdolž reke na levi razteza vrsta hiš in mestno obzidje, ki segajo do kamnitega mostu in gradu z odprtimi vrati. Desno od centralno postavljenega sadnega drevesa stoji hiša, iz katere ženska zajema vodo. Hišo s strmo dvokapnico, skupaj s kočo, ki jo delno zakriva desni rob slike, lahko štejemo za kopališče. Odprti kopalni paviljoni te vrste so takrat res obstajali zunaj mest, običajno ob zdravilnih vrelcih.

Grafika v muzeju Städel meri 392 × 283 mm (robna črta 389 × 280 mm), grafika Metropolitanskega muzeja meri 387 × 279 mm, grafikon Royal Collection Trust pa 393 × 285 mm.

Interpretacije thumb|388x388px|Dürerjev Sifilitični moški iz leta 1496 thumb|left|Dürerjev Jabachov oltar (1504)

Dürerjeva Ženska kopel na splošno velja za zasnovo za dvojnik njegove Moške kopeli, čeprav je prva skoraj kvadratna in so ženske upodobljene v jasnem generacijskem zaporedju, kar pa ne velja za moške. Ženska kopel je tudi eden od razlogov, zakaj Moško kopel datiramo v obdobje po Dürerjevi vrnitvi s potovanja v Italijo. Verjetno je to najzgodnejši veliki lesorez in tudi prvi odtis z njegovim monogramom kot založniško oznako, ki ga je objavil po vrnitvi iz Italije.

Umetnostnozgodovinske raziskave so ponudile daljnosežne interpretacije kompozicije, ki se zdi pomembna tako kot celota kot v podrobnostih.

Tri figure v Moški kopeli so identificirane kot Dürerjevi prijatelji, medtem ko je umetnik na ostalih štirih morda celo upodobil sebe. Moški, ki se naslanja na drog fontane, je verjetno sam Dürer, ki melanholično strmi v čokatega sedečega pivca, ki očitno predstavlja njegovega prijatelja Willibalda Pirckheimerja. Homoerotično obarvani stavki v Dürerjevih pismih Pirckheimerju puščajo prostor za ugibanja, prav tako besede, ki jih je Pirckheimer verjetno v grški pisavi in ​​jeziku vklesal na Dürerjevo risbo Portret Willibalda Pirckheimerja. Izliv fontane, ki jo krona majhen petelin in je tik ob genitalijah melanholika, ki se naslanja na drog fontane, prav tako kaže v smer čokatega moškega. Petelin simbolično predstavlja tako penis kot spolno prenosljivo bolezen sifilis (znano tudi kot morbus gallicus, iz latinskega *gallus* za petelin), kot je pokazala primerjava z različnimi časopisi. Interpretacijo figure, ki se naslanja na vodnjak, kot Michaela Wolgemuta je že leta 1897 zavrnil umetnostni zgodovinar Karl Voll, saj niti podobnost niti starost nista skladni z Dürerjevim nekdanjim učiteljem.

Moška, ​​ki stojita drug proti drugemu v ospredju, sta identificirana kot Dürerjeva prijatelja – Lukas in Stephan Paumgartner – kar dokazuje Dürerjev prejšnji tako imenovani Paumgartnerjev oltar, na katerem sta oba upodobljena. Medtem ko je identiteta bratov Paumgartner očitna, je podobnost debelega moža s Pirckheimerjevimi portreti manj prepričljiva.

Glasbenika sta primerljiva z Jobovimi pohotnimi prijatelji na Dürerjevem Jabachovem oltarju, ki ga je leta 1504 prav tako združil z avtoportretom in spolno simboličnimi glasbili. Jobova glava, ki počiva v roki, prav tako spominja na melanholičnega moškega iz Moške kopeli. Poteze mladega mimoidočega so prepoznavne kot poteze Albrechta Dürerja; spominja na njegovega sifilističnega moža iz istega obdobja (v Ulseniusovem časopisu). Dürer je morda namigoval na Pirckheimerjevo nagnjenost k mladim vojakom, s katerimi je sifilis prišel v mesto. Tako kot pri voajerskem prikazu žensk, ki se kopajo, se tudi tukaj gledalec za ograjo pojavi kot odsev gledalca.

Figure v Moški kopeli lahko predstavljajo pet čutov: Dürer kot sluh, Pirckheimer kot okus, figura s cvetlico kot vonj, njegova spremljevalka kot dotik in gledalec v ozadju kot vid. Druga interpretacija nakazuje štiri čute; shema štirih temperamentov je bila v tistem času zelo priljubljena: Dürer je melanholik, debeli moški je flegmatik, kolerik drži strgalo in sangvinik cvet. Edgar Wind, ki je prvi podal to interpretacijo, je v prizoru videl tudi parodijo dionizičnega kulta, pri čemer korpulentni moški s posodo za pitje predstavlja Bakha. Trenutna relevantnost morda leži v dejstvu, da so leta 1496 v Nürnbergu zaprli bordele in javna kopališča, da bi preprečili širjenje sifilisa z »vsakodnevnim sobivanjem« z okuženimi partnerji.

Sklici

Zunanje povezave

Virtuelles Forschungsnetzwerk Albrecht Dürer, Heidelberg: arthistoricum.net, 2020ff. DOI: Werk in duerer.online. Abgerufen am 25. August 2025

Kategorija:Dela Albrechta Dürerja Kategorija:Dela leta 1497