Avtonomna Slovaška ali Slovaško avtonomno ozemlje () je bila kratkoživa samoupravna slovaška državaKutláková, M. a kolektív, 2008, Ottova praktická encyklopédia Slovensko. Ottovo nakladatelství, Český Tešín, s. 470 znotraj Avstrijskega cesarstva, katere neodvisnost od Ogrske je 18. septembra 1848 na Myjavi razglasil Slovaški narodni svet, ki je postal najvišji in izvršilni organ neodvisnega ozemlja ter prvi vrhovni in narodni organ Slovakov sploh. Predstavljal je rezultat emancipatornih in državnopravnih prizadevanj Slovakov na Ogrskem kot dela Avstrijskega cesarstva v obdobju madžarizacije in je bil ustanovljen na začetku slovaške vstaje 1848/1849.
Pravni sistem Avtonomna Slovaška je bila neodvisno ozemlje z lastno samoupravo, izvršilno oblastjo in vojaškimi silami. Kljub temu, da je bila razglašena neodvisnost Slovaške, je bilo sprva to dejanje slovaških predstavnikov namenjeno pridobitvi nekakšne avtonomije znotraj Ogrske kot države enakopravnih narodov, in povezovanju njihove prihodnosti z Madžari. Šlo je za idejo tako imenovanega "ugrofederalizma" (simbol tega je bila tudi uporaba madžarskega grba v slovaški zastavi), ki pa jo je po začasni ponovni okupaciji Slovaške s strani madžarske garde septembra 1848 nadomestila ideja "avstrofederalizma". Ta je zagovarjala popolno avtonomijo in odcepitev Slovaške od Ogrske ter njeno kasnejšo priključitev k Avstrijskemu cesarstvu. Po izdaji neodvisnega cesarskega odloka 20. oktobra 1848 se je Slovaška v dokumentih o organizaciji cesarstva imenovala "Pokrajina Slovaška", "Slovaška kronovina", "Okrožje Slovaška" ali celo "Slovaško veliko vojvodstvo".
Zgodovina Dogodki do neodvisnosti Prve ideje, namenjene spodbujanju večje slovaške neodvisnosti znotraj Habsburške monarhije, so se začele pojavljati z nastopom razsvetljenstva v 18. stoletju, ki je privedlo do začetka slovaškega narodnega preporoda. Na krepitev nacionalnega mišljenja Slovakov je vplivala tudi vse večja madžarizacija, pa tudi represija madžarskega plemstva nad lokalnim slovaškim prebivalstvom na Ogrskem. Z vse večjimi neuspešnimi poskusi pridobitve boljšega statusa in razmer znotraj Ogrske, med drugim enakopravna zastopanost v ogrskem parlamentu in poučevanje slovaškega jezika v šolah, se je pojavila potreba po krepitvi lastne avtonomije in slovaški samoupravi, kar je doseglo vrhunec v obdobju romantike sredi 19. stoletja. Tedanji slovaški predstavniki, ki so bili večinoma slovaška inteligenca pod vodstvom družine Štúr, so v Zahtevah slovaškega naroda, ki so bile razglašene 11. maja 1848, oblikovali zahtevo po lastni slovaški samoupravi, parlamentu in rezervaciji slovaškega ozemlja, kjer bi veljala splošna volilna pravica. Potem ko je ogrski parlament zavrnil zahteve in izdal naloge za prijetje predstavnikov slovaškega narodnega gibanja, ki so bili Ľudovít Štúr, Jozef Miloslav Hurban in Michal Miloslav Hodža, so povzročili spremembo postopka reševanja statusa Slovakov znotraj Ogrske. Takratne razmere so skupaj z dolgotrajno madžarsko vstajo povzročile, da so slovaški predstavniki dali prednost vojaški rešitvi pred diplomatsko. Z vednostjo in tiho podporo dunajske vlade in cesarja Franca Jožefa I. so slovaški predstavniki začeli organizirati vojaške korpuse na Dunaju in pripravljati oboroženo ekspedicijo na Ogrsko. 15. septembra 1848 je bil na Dunaju razglašen Slovaški narodni svet, kateremu je bil podrejen slovaški vojaški korpus in kateremu naj bi bila podrejena izvršilna in politična oblast na ozemlju Slovaške.
Ustanovitev thumb|Hiša Anne Kolenyove, v kateri je 19. septembra 1849 prvikrat zasedal Slovaški narodni svet|levo
Slovaški prostovoljni korpus s približno 500 možmi, dopolnjen s prostovoljci večinoma češke, pa tudi drugih narodnosti, pod vodstvom predstavnikov Slovaškega narodnega sveta, se je zbral na ozemlju Moravske in 18. septembra prečkal slovaško-moravsko mejo ter vstopil na ozemlje Hornéga Záhoria, ki je bilo v preteklosti zgodovinsko središče Velikomoravske. Predstavniki Slovaškega narodnega sveta so se med napadom zavezali k zapuščini Velikomoravske države kot skupne dežele Slovakov in Čehov ter opisali prihajajočo bitko kot namero boja za to izgubljeno svobodo. Vojaki so napredovali do Myjave, ki so jo zasedli še isti dan. Po okupaciji je bila dvignjena slovaška zastava, med samim napadom pa je bilo uporabljenih več slovaških zastav v različnih barvnih kombinacijah (rdeče-modro-bela, rdeče-belo-modra in belo-modro-rdeča) in sklican je bil ljudski zbor, na katerem so govorili slovaški predstavniki. Na tem zboru je Ľudovít Štúr v imenu Slovaškega narodnega sveta razglasil avtonomijo Slovaške znotraj Kraljevine Ogrske, se odpovedal poslušnosti ogrski vladi in plemstvu ter pozval ljudstvo k boju za neodvisnost. Politična, izvršilna, sodna in vojaška uprava na neodvisnem ozemlju Slovaške so bile podrejene Slovaškemu narodnemu svetu, katerega sedež je bila v hiši Anne Kolenyove, kjer je potekal njegov prvi sestanek kot izvršilnega in predstavniškega organa Slovaške. Prvi predsednik SNR je bil Jozef Miloslav Hurban. Od tu se je upravljalo ozemlje in vodile dejavnosti Slovakov. Sprejeta sta bila ločena slovaška zastava in prapor Slovaškega narodnega sveta ter ločen grb in uradni pečat Slovaškega narodnega sveta. Ti simboli so postali teritorialni emblemi, povzdignjeni pa so bili tudi v simbole samega slovaškega naroda.
Slovaška vstaja
sličica|Ľudovít Štúr je 18. septembra 1848 na narodnem zboru razglasil neodvisnost Slovaške.
Dejavnost in oblast na ozemlju Slovaške sta bili sprva nadzorovani iz Myjave, kasneje pa je glavno mesto postala Brezová pod Bradlom, kamor se je preselilo poveljstvo upornikov. Slovaški narodni svet je v imenu neodvisne Slovaške izdajal uradne dokumente in akte, ki jih je potrjeval s pečatom in podpisom predsednika, vodil sodne postopke, sprejemal delegacije in izdajal vojaške ukaze. 22. septembra 1848 se je slovaški prostovoljni korpus prvič srečal v bitki pri Brezovi pod Bradlom v boju z madžarsko gardo, ki jo je premagal. Med rekrutiranjem na osvobojenih ozemljih se je vojski pridružilo na tisoče prostovoljcev, velikost vojaškega korpusa pa je dosegla približno 6000 vojakov. 26. septembra je bil izveden neuspešen napad na Senico, 27. septembra pa je bila Stará Turá zasedena in priključena avtonomnemu ozemlju. 28. septembra je bil slovaški korpus pri Poriadíju poražen v bitki s cesarsko vojsko in madžarsko milico, kar je privedlo do razpada oboroženih sil avtonomne Slovaške, in to, skupaj z dejstvom, da je bila vstaja v cesarskem manifestu razglašena za nezakonito, je predstavnike izvršilne oblasti in preostale vojake prisililo k umiku na Moravsko. Tukaj je slovaški prostovoljni korpus napadla redna cesarska vojska in večina jih je bila razoroženih. Vodstvo najvišjega organa Slovaške se je vrnilo na Dunaj, kasneje pa je 7. oktobra sedež Slovaškega narodnega sveta v izgnanstvu postala Praga.sličica|Poveljnik Slovaškega prostovoljnega korpusa, stotnik Ján Francisci|levo20. oktobra 1848 je bil izdan ločen cesarski odlok, v katerem je cesar obljubil enake pravice za vse narode znotraj cesarstva, avtonomna Slovaška pa je dobila status neodvisne upravno-politične entitete. Od oktobra 1848 je Slovaški narodni svet ponovno začel aktivno razvijati svoje dejavnosti in se pripravljati na ponovno osvojitev okupiranega ozemlja Slovaške. 14. novembra 1848 je vojno ministrstvo uradno odobrilo ustanovitev dveh slovaških korpusov. Te vojaške prostovoljne enote je oblikoval Slovaški narodni svet, vendar so bile zdaj vključene v cesarsko vojsko v obliki ločenih stotin po 400 prostovoljcev. Prvi slovaški korpus se je pridružil cesarski vojski v Šleziji od 24. do 30. novembra in decembra vstopil v Kysuce. Decembra sta bili osvobojeni mesti Čadca in Kysucké Nové Mesto. Vendar so bile enote prisiljene umakniti se na Moravsko, a po prihodu okrepitev sta bili mesti Čadca in Kysucké Nové Mesto ponovno osvobojeni 28. decembra 1848. V bitki pri Budatínu je bila madžarska garda, ki se je utrdila na Budatínskem gradu, 2. januarja poražena in Budatín je bil osvobojen. V nadaljevanju so bile madžarske enote potisnjene v Turiec in osvobojen Rajec, nadaljevalo pa se je tudi osvobajanje rudarskih mest. Od januarja do aprila 1849 so Slovaki že nadzorovali Turčiansko, Tekovska, Hontiansko, Oravsko, Liptovsko, Spišsko, Šarišsko, Zemplínsko, Zvolensko in Gemersko-malohontsko županijo,Vladár, J. a kolektív, 1981: Encyklopédia Slovenska V. zväzok R-Š. Veda, Bratislava, s. 472 – 473 ki so že tvorile osvobojeno slovaško ozemlje in spadale pod Slovaški narodni svet. Slovaški prostovoljni korpus je v teh okrajih služil kot sila pregona. Izvršna oblast in uradi so spadali pod Slovaški narodni svet, redarske službe v uradih pa so odstranile madžarske uradnike in jih nadomestile s slovaškimi. Regionalno oblast na Slovaškem so nadzorovali lokalni narodni sveti, ki so ustanovili redarske sile in med drugim izvajali narodnotvorne dejavnosti. Vojaške sile so postopoma osvobodile pomembnejša mesta, to so bila Ružomberok, Liptovský Mikuláš, Banska Bistrica, Brezno, Tisovec in kasneje dokončno Košice marca 1849.
Drugi neodvisni slovaški korpus je prodrl iz Moravske nazaj v Zahorie in ponovno zavzel Myjavo. Poleg njega so pod slovaški nadzor prišla tudi mesta Trnava, Senica in Leopoldov, kjer so pripadniki korpusa delovali tudi kot varnostna služba in se ukvarjali z usposabljanjem. Korpus je neuspešno oblegal Komárno in v začetku marca 1849 je poveljnik korpusa postal stotnik Ján Francisci. Korpus se je po osvoboditvi večine slovaškega ozemlja kasneje umaknil v Bratislavo, od tam pa se je preselil v Sklaice, kjer sta se združila 1. in 2. slovaški korpus. 16. maja 1849 je slovaška prostovoljna vojska štela približno 600 mož. Majorju Henkriku Lewartowskemu je bilo zaupano poveljstvo slovaških vojakov v Sklaicah. Enota je dobila svojo zastavo z avstrijskim državnim grbom in trakove v slovaški trobojnici.
Junija so slovaške enote prečkale Donavo in dosegle Podonavje, da bi podprle avstrijske čete v boju proti madžarskim gardam. 29. junija so slovaški vojaki v Rači v prisotnosti vodstva Slovaškega narodnega sveta prisegli Slovaški in Avstrijskemu cesarstvu. Enote so bile odpeljane v osrednjo Slovaško, kjer je bilo treba zasedeti rudarska mesta, ki še niso bila pod njihovim nadzorom. Slovaškim enotam se je pridružil odred liptovskih prostovoljcev s 300 možmi in 24. avgusta zasedli Kremnico. Do konca meseca so bila postopoma osvobojena vsa ostala rudarska mesta. Nazadnje se je korpus s 1200 možmi odpravil proti Gemerju, kjer je premagal madžarske garde in osvobodil Gemersko jezerce, ki je iz Slovaške izgnalo tudi ostanke madžarske garde in vladne oblasti, ki so jo predstavljali madžarski komisarji iz vrst visokega plemstva. Po tej ofenzivi se je tem oboroženim silam pridružilo še 2500 prostovoljcev.
Konec avtonomije sličica|Razpust slovaških prostovoljcev
Po bitki pri Világošu 13. avgusta 1849 sta dunajska vlada in cesarski dvor začela spodbujati absolutistično in centralistično organizacijo države. Cesar Franc Jožef I. tako ni izpolnil zahteve po ohranitvi slovaške avtonomije. 20. oktobra je podpisal ukaz o razpustitvi slovaškega vojaškega korpusa, ki se je selil v Bratislavo. Vojaške enote so bile uradno razpuščene 21. novembra 1849 v Bratislavi. Z razpustitvijo slovaške vojaške sile je prenehal obstajati tudi Slovaški narodni svet, s čimer je avtonomno upravljano slovaško ozemlje izgubilo svoj izvršilni organ, Slovaška pa je postala sestavni del Avstrijskega cesarstva.
Ozemlje Avtonomna Slovaška je obstajala na avtohtonem slovaškem ozemlju, naseljenem s Slovaki, in se je deloma ujemala z ozemljem današnje Slovaške. Septembra 1848 je bilo njeno ozemlje omejeno le na Horne Zahorie, samouprava pa je potekala od Brezove do Bradla, po osvoboditvi zadnjih ozemelj konec avgusta 1849 pa je bilo pod nadzorom slovaške samouprave 15 ogrskih županij: Abovska županija Bratislavska županija Gemersko-malohontska županija Hontianska županija Liptovska županija