Mestno obzidje Tarnówa je bilo obrambna struktura, sestavljena iz neprekinjenega zidu z utrdbami, kot so utrjeni stolpi, bastijoni in mestna vrata, ki je nekoč obdajal mesto (danes del starega mestnega jedra). Utrdbe so bile verjetno zgrajene v 14. stoletju in so bile deležne številnih širitev in posodobitev, zlasti v 16. stoletju.
Do 18. stoletja so zaradi obdobja gospodarskega upada zastarele utrdbe propadle, kar je privedlo do njihovega razstavljanja. Proces rušenja se je začel okoli leta 1790 in je bil končan v začetku 19. stoletja. Danes so ostali le kratki deli nekdanjega obrambnega obzidja.
Zgodovina Izvor
Mestno obzidje Tarnówa je bilo verjetno zgrajeno kmalu po ustanovitvi mesta, verjetno pred sredino 14. stoletja. Starost obzidja potrjuje velikost opek, najdenih v najstarejših ohranjenih delih, ki se razlikujejo od kasnejših elementov. Glede na njihovo starost so bile te zidane utrdbe verjetno prvotna obramba mesta. Po mnenju Józefa Edwarda Dutkiewicza je mestne utrdbe morda financiral Spycimir Leliwita, takratni lastnik mesta.
Prva pisna omemba mestnega obzidja Tarnówa sega v leto 1448, ko je bilo že opisano kot dolgoletno. V drugi polovici 15. stoletja so utrdbe razširili za namestitev strelnega orožja in morda kot odgovor na ogrsko invazijo, med katero je bilo mesto opustošeno. Izboljšave so vključevale dodatek zemeljskega nasipa, čeprav verjetno ni obkrožil celotnega obrambnega sistema. Morda se je začel v bližini Plznskih vrat in se raztezal do Krakovskih vrat ali ulice Wielkie Schody, pri čemer je pokrival severni in morda del južnega dela utrdb.
Verjetno je tudi, da je gradnja nasipa privedla do dodajanja novih zadnjih vrat, delne rekonstrukcije nekaterih stolpov in sprememb parapeta obzidja. Med nasipom in obzidjem se je pojavila pot, ki se je kasneje razvila v ulico znotraj obrambnega hodnika. Utrdbe verjetno niso bile razširjene na vzhodni in južni strani zaradi naravnega terena, ki je vključeval strma pobočja, ojačana z vodnim jarkom, in nekdanjo strugo potoka Wątok, kar je zagotavljalo močne obrambne prednosti.
Med letom 1468 in koncem 15. ali začetkom 16. stoletja je bil jugovzhodni del utrdb dodatno okrepljen z dodatkom kompleksa bernardinskega samostana. Ta kompleks, obdan z lastnimi utrdbami, je bil pritrjen na vogal mestnega obzidja in je omogočal bočno obrambo odsekov brez obzidja.
16. in 17. stoletje
Celoten obrambni sistem mesta je bil obnovljen med letoma 1513 in 1544 v obdobju naraščajočega strahu pred turško agresijo. Od leta 1514 je dela sofinanciral in nadzoroval Jan Tarnovski – takratni lastnik Tarnówa, izjemen strokovnjak za umetnost utrjevanja. Širitev obzidja je med drugim vključevala podvojitev njegove linije z izgradnjo zunanjega obzidja vzdolž današnje ulice Wałowa in verjetno ulice Targowa in njegovo okrepitev s petimi stolpi ali bastijonskimi stolpi. Gradnja zunanjega obzidja je bila posledica tudi razvoja mestnih stavb. V tem času so bila obnovljena tudi Krakovska vrata (1521) in Plzna vrata (1519).
Leta 1520 se je del zunanjega obzidja zaradi vodne erozije zrušil, del pa je bil obnovljen iz nič. Hkrati je bil severni del notranjega obzidja rekonstruiran, pri čemer so bili verjetno spremenjeni obrambni elementi in strelne line, na nekaterih mestih pa je bil zid tudi preplasten. Kasneje, v 1530-ih, je bil južni del obzidja dodatno ojačan in na nekaterih mestih popolnoma obnovljen. Hkrati je bil razširjen tudi jarek, napolnjen z vodo. Od leta 1544 se v občinskih evidencah niso pojavljali nobeni nadaljnji gradbeni stroški; vendar so se od leta 1537 začeli pojavljati stroški za soliter in smodnik, kar kaže na to, da so dokončani deli utrdb bili oboroženi. Širitev obrambnega sistema je financiral mestni svet s sredstvi, ki so jih zagotovili mestni lastniki, in deloma verjetno iz občinske blagajne.
V povezavi z gradnjo obzidja je mestni svet organiziral pomembno gradbeno podporo. Občinska opekarna je med gradnjo neprekinjeno proizvajala opeko, če pa je bilo večje povpraševanje, so organizirali začasna mesta za proizvodnjo opeke. Kamnito gradivo, ki so ga uporabljali za spodnje dele obzidja, so v mesto pripeljali iz bližnjih vasi; podobno so bloke peščenjaka iz Ciężkowice prevažali in lomili v bližnji vasi Skrzyszów. Gradbena dela je izvajalo več izvajalcev, nekateri so bili pripeljani od zunaj mesta.
Domneva se, da so bili posamezni deli obzidja skupaj z obrambno infrastrukturo dodeljeni mestnim korporacijam. Vendar se informacije o teh dodelitvah, pa tudi imena stolpov, ki iz njih izhajajo (razen ene omembe stolpa platnerjev), do danes niso ohranile.
Zaradi širitve v 16. stoletju je bil obrambni sistem Tarnówa znatno okrepljen. Mestne utrdbe so obsegale skupno 9 ali 10 stolpov oziroma bastijonov, 4 mestna vrata (2 glavna in 2 tako imenovana manjša) ter nedoločeno število utrjenih mestnih vrat (verjetno okoli 10). Zahvaljujoč posodobitvi obrambnega sistema je bil Tarnów v tistem času eno najbolj utrjenih mest na jugu Poljske.
Konec 16. stoletja, ko je mesto prišlo v roke družine Ostroški, so utrdbe vzdrževali v dobrem stanju in jih ohranjali po navodilih novih lastnikov. Med letoma 1567 in 1569 ter med letoma 1574 in 1576 je bil del mestnih dohodkov namenjen popravilu in vzdrževanju obzidja. V prvi polovici 17. stoletja je mesto samo financiralo popravila utrdb. Hkrati so si prizadevali za vzdrževanje oborožitve utrdb v dobrem stanju, leta 1620 pa so v bernardinskem samostanu postavili dva topa.
Leta 1644 se je na risbi družinskega drevesa družine Tarnovski pojavila podoba mestnega obzidja Tarnówa. Ilustracija je predstavljala panoramo mesta z juga, ki je prikazovala mestna vrata v stolpu in dve vrsti obzidja; Vendar ta upodobitev ni povsem zanesljiva. Med letoma 1648 in 1651 so bila na utrdbah Tarnówa izvedena nadaljnja večja dela, ko so bile mestne oblasti po odločitvi kneza Vladislava Dominika Zasławskega dolžne popraviti obzidje, prebivalci okrožja Tarnów pa so dobili nalogo, da zgradijo obzidje. Obseg teh del ni znan, vendar se domneva, da obstoječim utrdbam niso bile dodane nobene nove strukture. Ta prizadevanja so bila vložena zaradi zaskrbljenosti zaradi kozaškega upora v Ukrajini.
Leta 1655 so Švedi dosegli Tarnów in ko so našli vrata odprta, so mesto prisilili k plačilu davka. Istega leta so utrdbe preprečile roparskim četam četrtne armade, da bi vdrle v mesto in ga oropale. Kmalu zatem pa so švedske čete ponovno vstopile v mesto, zahtevale davek in ga oropale.
Propad
Vsaj do konca 17. stoletja so si prizadevali ohraniti utrdbe v dobrem stanju, vendar je nenehna širitev primestnih območij in mesta delovala proti obrambnim sistemom. Z rastjo mesta od 16. stoletja naprej so začeli prezidavati mestno obzidje, pri čemer so se ti ukrepi začeli v bližini notranjega obzidja ob tarnovski stolnici (čeprav je imela na primer hiša Mikołajowski, ki je bila tam, hodnik, ki je omogočal dostop do obzidja, kot so zahtevale mestne oblasti). Z leti se je ta praksa povečala in lastniki mesta so ji poskušali nasprotovati, čeprav ni jasno, s kakšnim uspehom. Prezidani so bili tudi deli ulice Podmurna, ki so bili namenjeni zagotavljanju prostega dostopa do obzidja. Do konca 17. stoletja je tarnovski obrambni sistem zaradi hitrega razvoja vojaške tehnologije zastarel. Zadnja popravila mestnih utrdb so bila zabeležena v 1680-ih, ko so popravili zgorele obloge obzidja in obrambnih nasipov.
Zaradi krize v 18. stoletju so bila popravila in vzdrževanje zastarelih utrdb dokončno opuščena. Glede na lustracijo iz leta 1754 so bile utrdbe v Tarnówu v zelo slabem stanju in niso bile več primerne za obrambne namene. Po prvi delitvi Poljske so avstrijske oblasti odredile razgradnjo nekdanjega obrambnega sistema. Vendar so bile ruševine nekdanjih utrdb verjetno že pred tem uporabljene kot vir gradbenega materiala. Na avstrijskem vojaškem zemljevidu (tako imenovanem Miegovem zemljevidu) iz obdobja med letoma 1779 in 1781 so bili zabeleženi štirje stolpi na severnem delu obzidja, kar kaže na to, da so bili preostali že razstavljeni. Obzidje in jarki so bili poravnani, s čimer so nastale nove ulice: med letoma 1784 in 1785 ulica Wałowa (takrat imenovana ulica Podwale), nekoliko kasneje pa ulice Targowa, Szeroka in Bernardyńska.
Po letu 1790 se je začelo načrtovano rušenje neuporabnih ruševin, saj so ovirale razvoj mesta. Porušen je bil del notranjega obzidja, večina zunanjega obzidja in ostanki stolpov. Do danes je ostal le kratek odsek zunanjega obzidja z ohranjenim bastijonom; notranje obzidje je ponekod ostalo v polni višini. Ob notranjem obzidju sta se ohranila tudi dva stolpa. Konec 18. stoletja je ostanke utrdb Tarnów ovekovečil Zygmunt Vogel. Na eni od svojih risb je upodobil bastijon z bastijonskim stolpom, na drugi pa enega od obstoječih bastijonov. Neporušene ostanke utrdb so bodisi prekrili bodisi jih absorbirale nove stavbe. Po parcelaciji zemljišč in prodaji nekdanjih utrjenih območij leta 1836 se je proces rušenja in gradnje novih stavb znatno pospešil. Načrtovano rušenje nekdanjih obrambnih zidov je bilo končano v začetku 19. stoletja.
Zanimanje za nekdanje mestne utrdbe se je obudilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje zaradi naraščajoče radovednosti o preteklosti mesta. Raziskovalci so začeli ponovno odkrivati njihovo zgodovino, čeprav to takrat ni pripeljalo do znanstvenih rezultatov. Šele z objavo druge monografije mesta leta 1911 je bila na nekdanje utrdbe vrnjena nova luč. Kljub vse večjemu zanimanju za nekdanje obzidje v medvojnem obdobju na njem niso bila izvedena nobena dela. Spremembe so se zgodile med drugo svetovno vojno, ko je uničenje judovskih stavb razkrilo dele obzidja v severovzhodnem delu mesta. Med izkopavanji so odkrili tudi temelje Plznskih vrat. Med vojno je bil porušen tudi eden od ohranjenih bastijonov, ki se je nahajal na ulici Forteczna, kar je razvidno iz medvojnih fotografij. Prve raziskave nekdanjega obrambnega obzidja je med vojno opravil Józef Edward Dutkiewicz in so se nadaljevale po njenem koncu, rezultati pa so bili objavljeni v 1950-ih. Te študije imajo pomembno vlogo pri tem, kako se nekdanje utrdbe dojemajo danes.
Po drugi svetovni vojni so bili po Dutkiewiczevi zasnovi razkriti ohranjeni fragmenti obzidja. Izdelan je bil načrt za nadaljnje razkrivanje delov starih utrdb, ki naj bi se izvedel z rušenjem drugih stavb. Ta načrt so delno uresničili poljski konservatorski ateljeji zgodovinskih spomenikov v 1960-ih. Razkriti deli obzidja so bili obnovljeni med letoma 1954 in 1969 na območjih ulic Żydowska, Wąska, Bernardyńska, Basztowa in Pilznskih vrat.
Trenutno stanje
Do danes so ohranjeni ostanki utrdb Tarnówa v dolžini približno 400 metrov na ulicah Wałowa, Targowa, Szeroka, Bernardyńska, Forteczna in Pilznojskih vratih. Leta 2011 je bila vzdolž ohranjenih delov utrdb vzpostavljena mestna turistična pot Srednjeveško obzidje Tarnówa.
Leta 2011 so bili s sredstvi iz Malopoljskega regionalnega operativnega programa revitalizirani ostanki obzidja na ulicah Forteczna, Taras, Plznovih vratih in Szeroka. Obseg del je vključeval zapolnjevanje vrzeli, ojačenje malte in opečnih konstrukcij, nanos nove kritine z velikoformatnimi strešniki in čiščenje zidov. Zidovi so bili tudi izolirani, po celotni dolžini pa je bila nameščena razsvetljava.
Aprila 2015 so bile mestne utrdbe Tarnów vpisane v register spomenikov Malopoljskega vojvodstva pod številko A-1413/M.
Med letoma 2017 in 2018 je bil obnovljen ohranjeni fragment obzidja z vrati, znanimi kot Małe Schody, ki so na ulici Bernardyńska. Med letoma 2019 in 2020 je bil ob obnovljenem obzidju ustvarjen trg s fontano, na sosednji stavbi pa je bila naslikana freska, ki prikazuje pogled na Tarnów z utrdbami iz leta 1644. Med temi deli so bili v južnem delu obrambnega oboda prvič odkriti ostanki nekdanjega obrambnega nasipa in zunanjega obzidja.
Arhitektura Mestno obzidje