Madona v rožni uti (; ) je monumentalna slika na tabli iz leta 1473 nemškega umetnika Martina Schongauerja, ki prikazuje Marijo in Kristusa otroka v hortus conclusus, obdana z vrtnicami in ščinkavci. Slika se hrani v nekdanji dominikanski cerkvi v Colmarju v Alzaciji, veliki gotski cerkvi, ki je bila prej v lasti dominikanskega reda in je bila zgrajena v 13. in 14. stoletju. Francosko ministrstvo za kulturo jo od leta 1978 uvršča med zgodovinske spomenike.

Zgodovina thumb|left|Oltarna slika v sedanji postavitvi v dominikanski cerkvi v Colmarju

Ker ni sodobnih dokumentov o njeni izvedbi ali naročilu, je težko določiti versko zgradbo, za katero je bila oltarna slika prvotno namenjena. Vendar pa obstaja splošno soglasje o datumu njene dokončanja leta 1473, kar je razvidno iz črne barve na hrbtni strani sedmih desk iz mehkega lesa, sestavljenih v končno ploščo.

Prva omemba slike sega v pozno 18. stoletje, ko jo je Carl Heinrich von HeinekenCarl Heinrich von Heineken, Neue Nachrichten von Künstlern und Kunstsachen, Dresde et Leipzig, 1786. opisal v oltarju kapele za korom kolegijske cerkve sv. Martina v Colmarju.Retable des Dominicains : Enfance et Passion du Christ

Leta 1792 so jo premestili v zakristijo, po pričevanju François-Christiana Lerséja, ki jo je imel za »eno najizjemnejših slik Martina Schœna, znanih v zgodovini umetnosti«.Le beau Martin : gravures et dessins de Martin Schongauer, catalogue de l'exposition du 13 septembre au 1er décembre 1991 au Musée d'Unterlinden à Colmar, p. 62.

Leta 1794 je bila skupaj z dokaj natančnim opisom»Devica Marija drži v naročju dete Jezusa, ki stoji v njenem naročju; sedi pod lopo, okrašeno z vrtnicami različnih barv, v kateri živijo rdečegrle, sinice in zlate ščinčke; zgoraj dva angela podpirata veliko krono nad njeno glavo.«, navedel vpisana v Inventar slik, ki obstajajo v Narodnem muzeju Colmar, ročno napisan katalog revolucionarnih zasegov v zgornjem Renu, ki je bil takrat shranjen v knjižnici nekdanjega jezuitskega samostana v mestu, napisala pa sta ga dva komisarja republike, davidovski umetnik Jean-Jacques Karpff in knjižničar Jean-Pierre Marquair. Nato so jo s prefekturnim odlokom z dne 23. julija 1802 vrnili v kolegijsko cerkev sv. Martina, kjer je ostala do leta 1972.

Slika je bila ukradena v noči z 10. na 11. januar 1972. Najdena je bila 4. junija 1973 v zasebni garaži v Décinesu, predmestju Lyona, 8. junija 1973 pa je bila vrnjena na svoje mesto v Colmar, vendar je bila zaradi varnostnih razlogov postavljena v kor dominikanske cerkve, kjer je trenutno na ogled.

Leta 1480 so Schongauer in njegovi pomočniki za to cerkev naslikali tudi monumentalni poliptih; to delo (Retable des Dominicains), ki se je ohranilo le delno, je danes shranjeno v muzeju Unterlinden.

Opis Tema in splošna kompozicija sta podobna zgodnejšemu in veliko manjšemu delu Stefana Lochnerja Marija v rožnem vrtu, medtem ko je videz Device Marije zasnovan po vzoru Rogierja van der Weydenovega oltarja svetega Kolumbana; Schongauerjeva Devica Marija pa ima poleg tega, da je v naravni velikosti in oblečena v rdečo namesto v modro, izrazito drugačen izraz obraza kot Van der Weydenova. Sedanji neogotski okvir slike je delo kiparja Jacquesa Alfreda Klema (1872–1948).

Devica Marija, oblečena v rdečo haljo in plašč, je upodobljena na vrtu, sedeča na leseni klopi pred pergolo. Z nežnim dotikom svojih dolgih, vitkih prstov drži v naročju dojenčka Jezusa. Goli Jezusček, ki stoji na beli plenici, jo objame okoli vratu. Njegove dolge, valovite lase, ki padajo čez plašč, drži tanek črn trak, ki ga na sredini čela krasi sedem biserov, razporejenih v krogu.

Devico Marijo krasi velik sij z latinskim napisom: Me carpes genito tu que sanctissima virgo ('Tudi ti me boš zbrala za svojega sina, o presveta Devica'). Nad njo dva angela, odeta v modro, nosita božansko krono, razkošno izdelano iz zlata in okrašeno z dragimi kamni. Glavo dojenčka Jezusa obdajajo svetlobni žarki, razdeljeni na tri dele, ki tvorijo križ.

Svetnika gledata v različni smeri: Devica Marija proti spodnjemu levemu kotu slike, otrok pa proti spodnjemu desnemu.

Vrtnice v popkih in cvetu plezajo po leseni rešetki, vse rdeče, razen ene bele v zgornjem levem kotu.

Rešetka in vrtnice služijo kot gredi za osem ptic, pogostih v vzhodni Franciji, vse vrste vrabic, upodobljenih s skrbno pozornostjo do naturalističnih detajlov: na levi, od spodaj navzgor, vrabec, ščinkavec, robin; na desni trije zlati ščinkavci, vključno z mladičem, ki še ni razvil rdečega klobuka, velika sinica in na zgornji vodoravni prečki ščinkavec.

Vrt je še dodatno okrašen z drugimi rastlinami. Ob Marijinih nogah, med njenim plaščem in obleko, je vidna gredica divjih jagod, nekatere rodijo plodove, druge, bolj desno, pa cvetijo. Na levi strani je zaradi rezanja slike v spodnjem kotu ostal list orliča. Na sredini slike, še vedno na levem robu, so prepoznavne rdeče potonike, za katere obstaja pripravljalna risba, ki je zdaj v muzeju J. Paul Getty v Los Angelesu.. Na drugi strani, desno, se iz tal dviga moder popek perunike, ki je bil prav tako v veliki meri okrnjen zaradi rezanja plošče. Na klopi rastejo križnice, verjetno zidne cvetlice, v treh barvah: beli, rdeči in modri.

Ikonografska analiza Slika sledi konvencijam upodobitve Device Marije: postavljena je v središče kompozicije, v piramidalni strukturi, ki jo tukaj ustvarja njen velik rdeč plašč, ki se na levi spušča po trati, na desni pa se zrcali v obleki iste barve, ki pada do njenih nog.

Sedeča na preprosti klopi na vrtu, brez prestola, je upodobljena kot Devica ponižnosti. Zaprti vrt spominja na devištvo Device Marije in brezmadežno spočetje. Ta tema je tukaj prepletena z evokacijo Rajskega vrta, z njegovimi cvetovi in ​​miroljubnimi pticami, da bi poudarila trenutek materinske blaženosti, ki ga doživljata Devica Marija in dete.

Vrtnice se vzpenjajo po rešetki za klopjo: metafora, ki se v katoliški religiji pogosto uporablja že od srednjega veka, prikazuje Devico kot »vrtnico brez trnov«, tisto, ki se je ni dotaknil izvirni greh – po legendi, ki trdi, da vrtnica pred padcem ni imela trnov. To simboliko vrtnice, ki Mariji podarja izjemno vrlino, krepi prisotnost ene same bele vrtnice med rdečimi vrtnicami: Marija je »vrtnica med vrtnicami«, cvet, s katerim se krasi z vsemi vrlinami. In latinski napis na avreoli, ki pomeni: »Tudi ti, presveta Devica, me boš zbrala za svojega sina«, prav tako povezuje vernike v pobožnosti pred oltarjem z vrtnico in s Kristusovo žrtvijo.

Kopija Majhna kopija Schongauerjeve slike iz 16. stoletja, ki jo danes hrani muzej Isabella Stewart Gardner v Bostonu v Massachusettsu, prikazuje prvotno stanje Madone v rožni uti, preden je bila neznanega datuma posekana z vseh strani. Sprva je merila približno 250 cm x 165 cm – za primerjavo, Lochnerjeva slika meri le 50,5 cm x 40 cm.

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Dela Martina Schongauerja