Vulkanski otok Krakatav, ki leži v Sundskem prelivu med Sumatro in Javo v Indoneziji, je začel bruhati 20. maja 1883, njegova aktivnost pa se je nadaljevala do 21. oktobra 1883. Najsilovitejši izbruh se je zgodil 27. avgusta, ko je bilo uničenega več kot 70 % otoka in okoliškega arhipelaga, nakar se je otok sesedel v kaldero. Ta izbruh je dosegel 6. stopnjo po indeksu vulkanske eksplozivnosti (VEI) in velja za enega najsmrtonosnejših ter najbolj uničujočih vulkanskih dogodkov v zapisani zgodovini; tretja eksplozija tistega dne, ki se je zgodila ob 10.02, ostaja najglasnejši znani zvok v zgodovini.

Eksplozijo so slišali v 3110 kilometrov oddaljenem Perthu v Zahodni Avstraliji in na otoku Rodrigues blizu Mavricija, ki je od vulkana oddaljen 4800 kilometrov. Zvočni tlačni val je več kot trikrat obkrožil zemeljsko oblo. Izbruhu in cunamijem, ki jih je povzročil, pripisujejo najmanj 36.417 smrtnih žrtev. V dneh in tednih po dogodku so posledice izbruha čutili po vsem svetu. Čeprav so o seizmični aktivnosti poročali še do februarja 1884, je kasnejša preiskava Rogierja Verbeeka vsa poročila po oktobru 1883 ovrgla kot neutemeljena.

Izbruh Zgodnja faza V letih pred izbruhom leta 1883 je bila seizmična aktivnost okoli Krakatava intenzivna, potresi so se čutili celo na avstralskem Severnem teritoriju, eden od njih je leta 1880 poškodoval svetilnik. Strombolska aktivnost se je začela 20. maja 1883, iz Perboewatana, najsevernejšega izmed treh stožcev otoka, pa so se redno pojavljali izbruhi pare. Izbruhi pepela so dosegli ocenjeno višino 6 km, eksplozije pa so se slišale v Bataviji (Džakarta) 160 km stran, pri čemer so ropotala okna in vrata. Prah je padal 480 km stran. Izvidniška skupina, poslana na otok 26. maja, je poročala, da so otoki prekriti z drobnim belim prahom, eksplozije iz Perboewatana pa si sledijo na 5 do 10 minut. Čeprav so se izbruhi do takrat že umirili, so bile nekatere eksplozije še vedno zelo močne in so metale plovec v nasprotni smeri vetra. Nastal je velik krater premera približno 900 metrov z votlino, iz katere so prihajali oblaki pare. Izbruhi so se po začetni silovitosti kmalu umirili.

Okoli 16. junija so se slišale glasne eksplozije in otoke je pet dni prekrival gost črn oblak. 19. junija so se izbruhi ponovno okrepili. 24. junija je prevladujoči vzhodni veter razpihal oblak in videti je bilo mogoče dva stebra pepela, ki sta se dvigala iz Krakatava. Opazili so tudi, da je izginil vrh Perboewatana, ki ga je po obsežnem poročilu, izdanem nekaj let pozneje, odnesla eksplozija. Domneva se, da je bil žarišče izbruha nov vulkanski dimnik ali več njih, ki so se tistega dne oblikovali med Perboewatanom in Dananom. Silovitost nenehnih izbruhov je povzročila nenavadno visoke plime v bližini, zasidrane ladje v okolici pa so morale biti privezane z verigami. Pri mestu Anyer v Bantenu so čutili potrese, ladje pa so začele poročati o velikih količinah plovca na zahodu v Indijskem oceanu. Pojavila se je tretja odprtina in kasneje še veliko več odprtin. Izbruhi so se nadaljevali ves julij, njihova silovitost pa se je stopnjevala do eksplozij 27. avgusta.

V začetku avgusta je otoke Krakatav raziskoval nizozemski topografski inženir, kapitan H. J. G. Ferzenaar. Opazil je tri večje stebre pepela (novejšega iz Danana), ki so zakrivali zahodni del otoka, in oblake pare iz vsaj enajstih drugih dimnikov, večinoma med Dananom in Rakato. Ko je pristal, je opazil plast pepela, debelo približno 50 cm, in uničenje vse vegetacije, od katere so ostali le drevesni štori. Odsvetoval je nadaljnje pristanke.

Klimaktična faza Do 25. avgusta so se izbruhi Krakatava okrepili. 26. avgusta okoli 13. ure je izbruh prešel v klimaktično fazo. Ob 14. uri je bilo videti črn oblak pepela, visok 27 km. Na tej točki je bil izbruh skoraj neprekinjen, eksplozije pa je bilo mogoče slišati vsakih deset minut. Do 17. ure so bile eksplozije slišne po vsej Javi. Valovi, visoki približno en meter, ki so jih morda povzročile eksplozije pare, so ob 17.30 začeli udarjati ob obalo Jave in Sumatre, kar se je nadaljevalo vso noč. Ladje v krogu 20 km od vulkana so poročale o močnem padanju pepela, na njihovih palubah pa so pristajali koščki vročega plovca premera do 10 cm. Med 19. in 20. uro je obale Jave in Sumatre, oddaljene 40 km, prizadel majhen cunami.

Eksplozije 27. avgusta je prišlo do niza enajstih ogromnih eksplozij, ki so pomenile vrhunec izbruha. Prva se je zgodila ob 5.30 zjutraj v Perboewatanu in sprožila cunami, ki se je širil proti Telok Betongu, danes znanemu kot Bandar Lampung. Ob 6.44 je Krakatav ponovno eksplodiral v Dananu, nastali cunami pa se je širil proti vzhodu in zahodu. Tretja in največja eksplozija ob 10.02 (nekateri viri navajajo 9.58) je bila tako močna, da so jo slišali 3110 km stran v Perthu v Zahodni Avstraliji in na otoku Rodrigues v Indijskem oceanu blizu Mavricija, 4800 km stran, kjer so mislili, da je šlo za topovski ogenj z bližnje ladje. Tretja eksplozija je bila najglasnejši zvok, kar jih je človeštvo kdaj zabeležilo."How Krakatoa made the biggest bang"; The Independent, 3 May 2006 Jakost eksplozije, ki jo je bilo slišati 160 km od vulkana, je po izračunih znašala 180 dB.

Čeprav so bili zvoki največjih eksplozij slišani na zelo velikih razdaljah, so bili v neposredni bližini veliko manj zaznavni ali pa jih sploh ni bilo slišati. Razlogi za to so zapleteni in vulkanologi o njih še danes razpravljajo, vendar je možna razlaga, da so se zvočni valovi morda projicirali navzgor v stratosfero in odbijali stran od območja, deloma zaradi pepela, ki je lebdel v zraku. Čeprav so v ljudskih pripovedih eksplozije in cunamiji pogosto neposredno povezani, so jih verjetno povzročili različni mehanizmi. Eksplozije so morda izvirale iz ogromnih impulzov magme, nasičene s plinom, medtem ko so valovi sledili kasneje, ko so se izmeti spustili nazaj v okoliško morje. Ocenjeno je, da je bil najhujši od številnih cunamijev, ki so nastali, ponekod visok več kot 30 m. Veliko območje Sundskega preliva in kraje na obali Sumatre so prizadeli piroklastični tokovi vulkana. Verbeek in drugi verjamejo, da je bil zadnji večji izbruh Krakatava bočni udar ali piroklastični val. Material je iz vulkana bruhal s hitrostjo 2575 km/h. Energija, sproščena med eksplozijo, je bila ocenjena na približno 200 megaton TNT (840 petajoulov), kar je približno štirikrat močneje od Carske bombe, najmočnejšega termonuklearnega orožja, kar jih je bilo kdaj detoniranih. Zaradi tega je to ena najmočnejših eksplozij v zgodovini. Ob 10.41 se je s polovice Rakatinega stožca odtrgal zemeljski plaz, skupaj s preostalim delom otoka severno od Rakate. Še vedno se razpravlja o tem, ali je ta dogodek povzročil najglasnejšo eksplozijo, vendar je v vsakem primeru zrušitev otoka v magmatsko komoro naznanila konec paroksizmalne faze.

Tlačni val Na nekaterih otokih v zahodnem Indijskem oceanu, oddaljenih približno 4800 kilometrov, so ga slišali skoraj tako glasno kot strel iz topa. Glede na hitrost potovanja zvoka je verjetno, da so ljudje na teh oddaljenih otokih zaslišali Krakatav skoraj štiri ure po njegovem izbruhu. Tlačni val, ki ga je ustvarila kolosalna tretja eksplozija, se je od Krakatava širil s hitrostjo 1086 km/h. Ocenjuje se, da je izbruh dosegel glasnost 180 dB, kar je dovolj, da se ga je slišalo 5000 kilometrov stran. Bil je tako močan, da je njegov zvok popokal bobniče mornarjev na ladji RMS Norham Castle družbe Castle Line, ki je plula ob Sumatri približno 64 km stran, in povzročil porast tlaka za več kot 8,5 kilopaskalov (2,5 inHg) v manometru, pritrjenem na plinomer v plinarni Batavia (ki ustreza današnji Džakarti) 160 km stran, zaradi česar je tlak presegel merilnik. V Bataviji so zračni valovi razbijali okna in ustvarjali razpoke v zidovih.

Tlačni val so zabeležili barografi po vsem svetu. Več barografov je zabeležilo val sedemkrat v petih dneh: štirikrat se je val oddaljil od vulkana do njegove antipodne točke in trikrat se je vrnil k vulkanu. Val je torej triinpolkrat obkrožil svet.

Cunamiji

Obsežni cunamiji so udarjali ob obale Sundskega preliva in nekatere otoke popolnoma potopili. Približno 80 km stran so bili nizko ležeči Tisočeri otoki potopljeni pod dvema metroma morske vode, zaradi česar so ljudje morali plezati na drevesa. Največje cunamije je povzročila tretja eksplozija, sta jih pa sprožili tudi prvi dve. Mesto Merak je uničil cunami, visok 46 metrov. Valovi so dosegli višino do 24 metrov vzdolž južne obale Sumatre in do 42 metrov vzdolž zahodne obale Jave.Bryant, Edward, Tsunami: The Underrated Hazard, Springer: New York, 2014, , pp. 162–163. Cunamiji so s površja odnesli rastlinje in uničili naselja na poti. Ladja Loudon, ki je bila takrat zasidrana v bližini vasi Telok Betong, je valove preživela. Potniki so podali naslednje pričevanje:

Delavec na kmetiji, ki je bil v ponedeljek zjutraj blizu Meraka, je poročal:

Dalj od obal Sundskega preliva so valovi na južni Sumatri dosegli višino štirih metrov. Na Šrilanki je umrla ena oseba. Ladje so se zibale od valov celo v Južni Afriki. Cunamije, ki so spremljali izbruh, naj bi povzročili ogromni piroklastični tokovi, ki so vstopili v morje; vsako od štirih velikih eksplozij so spremljali veliki piroklastični tokovi, ki so nastali zaradi gravitacijskega kolapsa izbruhanih stebrov. To je povzročilo, da je v morje zgrmelo več kubičnih kilometrov materiala, kar je izpodrinilo enako količino morske vode.

Manjše valove so zabeležili merilniki plimovanja vse do Rokavskega preliva. Ti so se zgodili prezgodaj, da bi bili ostanki začetnih cunamijev, ki zaradi valovne dolžine manj kot 7 km niso povzročili večje škode na velikih razdaljah in so jih morda povzročili pretresni zračni valovi zaradi izbruha. Ti zračni valovi so večkrat obkrožili svet in so bili pet dni pozneje še vedno zaznavni na barografih.

Piroklastični tokovi in tefra

Približno 10 % smrtnih žrtev ob izbruhu je bilo posledica piroklastičnih tokov. Piroklastične usedline, za katere se domneva, da izvirajo iz tokov, so bile najdene na jugovzhodni Sumatri in severozahodno od vulkana na otokih Sebesi, Sebuku in Lagoendi, medtem ko so tokovi na jugozahodni Sumatri požgali žrtve. Prepotovali so 40 km čez Sundski preliv. Ko so dosegli Južno Sumatro, so požgali cele vasi in vso vegetacijo. Zdi se, da je bilo v Južni Sumatri do smrti ožganih 2000 trupel, verjetno zaradi piroklastičnih tokov. Ladji Loudon in W.H. Besse, približno 65 km severno-severovzhodno oziroma 80 km vzhodno-severovzhodno od Krakatava, sta prizadela močan veter in tefra. Bili sta dlje od ožganih žrtev vročih tokov na Sumatri, zato sta ladji in posadka preživeli. Tokovi so se premikali po vodi na blazini pregrete pare. Obstajajo tudi znaki podmorskih piroklastičnih tokov, ki so dosegli 15 km od vulkana.

Očividka, ki so jo obdali skrajni robovi piroklastičnega toka, je svojo izkušnjo opisala takole:

Odloženih je bilo približno 20 kubičnih kilometrov tefre. Pepel se je dvignil na ocenjeno višino 80 km. Ocenjujejo, da se je na 1.100.000 km2 odložilo kar 18–21 km3 ignimbrita. Okoli poldneva 27. avgusta 1883 je okoli Ketimbanga (danes Kalianda v provinci Lampung) na Sumatri padel dež vročega pepela, znan kot »goreči pepel Ketimbanga«, ki je na Sumatri ubil približno 1000 ljudi.

Posledice Kombinacija piroklastičnih tokov, vulkanskega pepela in cunamijev, povezanih z izbruhi Krakatava, je imela katastrofalne regionalne posledice. Nekatera območja v Bantenu, približno 80 km južneje, niso bila nikoli ponovno naseljena; spremenila so se v džunglo in so zdaj Narodni park Ujung Kulon. Pepel je padal 2500 km stran. Ogromna polja plavajočega plovca so bila zabeležena še mesece po dogodku. Obstajajo številna poročila o skupinah človeških okostij, ki so plavala čez Indijski ocean na gomilah vulkanskega plovca in jih je naplavljalo na vzhodno obalo Afrike še eno leto po izbruhu.

Opazovanje, opravljeno dva tedna po izbruhu, opisuje stanje prizadetih območij, kjer je bila nekoč vas Tjaringin:

Število smrtnih žrtev