sličica|Taborišče Teharje leta 1943 Taborišče Teharje je bilo koncentracijsko taborišče v bližini Teharja v Sloveniji, ki ga je po koncu druge svetovne vojne v Jugoslaviji organizirala jugoslovanska tajna policija (OZNA). Uporabljali so ga predvsem za internacijo vojnih ujetnikov slovenskih domobrancev, etničnih Nemcev in slovenskih civilistov.
Taborišče so leta 1943 zgradile nemške sile in ga uporabljale kot vojaško taborišče za Hitlerjevo mladino. Imelo je šest stanovanjskih barak in deset drugih stavb. Taborišče je bilo po vojni kratek čas zapuščeno, a so ga jugoslovanski komunisti konec maja 1945 ponovno aktivirali, da bi vanj namestili nekdanje pripadnike Slovenskih domobrancev in druge, ki so sodelovali s silami osi, ter civiliste, ki so pred napredovanjem Jugoslovanske ljudske armade pobegnili v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. 31. maja 1945 je bil v Teharje pripeljan celoten 2. jurišni bataljon Slovenskega domobranstva pod vodstvom Vuka Rupnika, v prvih dneh junija 1945 pa se jim je pridružilo še približno 3000 pripadnikov Slovenskega domobranstva. Ocenjujejo, da so povojne oblasti v prvem mesecu ali dveh po drugi svetovni vojni brez sojenja usmrtile približno 5000 internirancev iz Teharja.
Na mestu taborišča je bil leta 2004 zgrajen spominski park, ki ga je zasnoval slovenski arhitekt Marko Mušič, kjer vsako leto vlada Slovenije priredi slovesnost.
Ozadje Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo območje Slovenije razdeljeno na tri dele med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. 27. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta kot glavna protifašistična organizacija. Oboroženi odpor se je začel po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo julija 1941. Italijanske oblasti so sponzorirale lokalne protikomunistične enote, ki so služile kot pomožne enote v boju proti slovenskim partizanom. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Nemčija prevzela italijanske pokrajine v Sloveniji in združila slovenske protikomunistične enote v Slovensko domobranstvo.
Ob koncu vojne so se hrvaške in nemške sile začele umikati na avstrijsko mejo skozi Slovenijo. Tudi slovenske sile so se začele umikati in 12. maja 1945 se je britanskim silam na avstrijski meji predalo okoli 30.000 vojakov, vključno z 10.000 do 12.000 Slovenci, 10.000 Nemci, 4.000 Srbi, 4.000 pripadniki ruskega korpusa in 6.000 slovenskimi civilisti.
Ustanovitev Taborišče so Nemci zgradili v bližini Teharja poleti 1943 za namestitev članov Hitlerjeve mladine (Hitlerjugend). Imelo je šest velikih barak in štiri dvorišča, kjer so se člani organizacije urili streljanja, se učili geografije in se ukvarjali s športom. sličica|Vojni ujetniki sil osi v Celju maja 1945 OZNA (Oddelek za zaščito naroda) je taborišče prevzela maja 1945 in ga spremenila v taborišče za internirance na območju Celja. Poročilo OZNE z dne 16. maja je zapisalo: »Poleg zapora smo v Teharjah ustanovili tudi koncentracijsko taborišče.« Zgradili so še 16 dodatnih stavb, vključno s skladiščem in bunkerjem pod njim, ki so ga uporabljali kot mučilnico. Skupaj je bilo 17 velikih barak, šest v osrednjem delu taborišča, ostale pa na okoliških pobočjih. Vsaka baraka in dvorišče sta bila ločeno ograjena z žico. Celoten kompleks, širok približno 500 metrov in dolg 800 metrov, je bil obdan z bodečo žico. Zunaj ograje so bili reflektorji in pet stražnih mest bunkerjev z mitraljezi oziroma opazovalnih stolpov. Poveljnik taborišča je bil Tone Turnher.
Prihod zapornikov Ljudska obrambna enota Jugoslavije (KNOJ) je organizirala prevoze ujetnikov v Teharje. Najprej so bili to priporniki iz zapora Stari Pisker v Celju. Poročilo z dne 16. maja 1945 omenja, da je bilo v taborišču Teharje 1088 internirancev, večina teh pa je bila ujetih v racijah, ki jih je KNOJ izvajal v Celju. Slovenski ujetniki so bili ločeni od drugih, ki so bili predani 3. armadi ali vojaškim oblastem njihovih držav. OZNA je izvedla množične aretacije Nemcev iz Kočevske regije (Kočevarjev), ki so bili prav tako pripeljani v Teharje. 29. maja je Marko Selin, načelnik celjske OZNE, poročal, da je bilo maja 1945 v celjskem okrožju usmrčenih skupno 252 ujetnikov.
Slovenski domobranci, ki so se maja 1945 predali britanskim silam, so bili internirani v taborišču Vetrinje blizu Celovca v Avstriji. Od 27. do 31. maja so jih z vlaki prepeljali v Pliberek in repatriirali v Jugoslavijo, skupaj okoli 9500 domobrancev in 600 civilistov. Več tisoč jih je bilo z vlaki odpeljanih z avstrijske meje pri Dravogradu proti mestu Celje. 28. maja so iz Pliberka v Slovenj Gradec prepeljali okoli 2800 pripadnikov 4. domobranskega polka in 200 civilistov. 3. domobranski polk je v Slovenj Gradec prispel 29. maja in bil skupaj s prvo skupino z vlaki poslan v bližnje Velenje in od tam v Celje, kamor so prispeli 1. julija zjutraj. Nekaterim ujetnikom je med potjo uspelo pobegniti. 30. maja je iz Pliberka, čez Maribor, potoval 2. domobranski polk in 31. maja prispel v Celje.
Z železniške postaje v Celju so jih OZNA in KNOJ peš odpeljali skozi mesto proti bližnjemu taborišču Teharje, 7 kilometrov vzhodno od Celja. Med celotno potjo so zapornike pretepali, tiste, ki so zaostajali, pa so ustrelili. Po prihodu v taborišče so morali odvreči vse, kar so imeli, in ostali so le z oblačili. Domobranci prvi dan niso prejeli hrane. Taborišče ni bilo primerno za sprejem zapornikov iz Pliberka, vendar je bilo izbrano, ker je že imelo vojašnice in je bilo blizu mesta Celje. Skupno je bilo iz Pliberka v Teharje premeščenih približno 4000 do 5000 slovenskih domobrancev in civilistov.
Ravnanje z zaporniki Domobranci so bili nameščeni na dvoriščih, civilisti in Nemci pa v barakah. Barake so bile dolge 20 metrov in široke 8 metrov ter so imele pograde, stranišča in umivalnike. Okna so imela železne rešetke. Okoli barak je bil ozek jarek, ki ga domobranci niso smeli prečkati.
Vsak ujetnik je bil sestavljen iz osebnih podatkov in datuma vstopa v vojsko. Seznami so bili uporabljeni za razdelitev domobranskih vojnih ujetnikov v tri skupine: skupina A je bila sestavljena iz mladoletnikov, skupina B tistih, mobiliziranih leta 1945, skupina C pa je vključevala ostale. Vendar so obstajale izjeme od tega pravila. Mladoletnike iz skupine A so namestili v barako in jim povedali, da jih bodo sodila ljudska sodišča. Skupina B je bila prav tako v ločeni baraki, vendar je bil del izbran za usmrtitev. Večina domobrancev je bila v skupini C in so bili nameščeni na prostem. Prvi dve skupini sta prejemali dva obroka na dan. Tretja skupina je bila v taborišču deležna najhujšega ravnanja in prva dva dni in pol ni dobila vode in hrane. Kasneje so prejemali en obrok na dan, od 5. junija pa dva obroka na dan. Včasih so smeli prinesti vodo in jo deliti z zaporniki, kar je bilo odvisno od stražarjev.
Internirani civilisti v taborišču so bili tisti, obtoženi kolaboracije, ki so bili aretirani v Celju in okolici, večinoma Nemci in Slovenci, ter civilisti, ki so prišli z domobranci iz Pliberka, večinoma družinski člani. Imeli so prost dostop do vode in boljšo hrano, a so bili tudi deležni slabega ravnanja. Včasih so stražarji OZNE ponoči odpeljali zapornice v glavno barako, kjer so jih posilili. Več prič je poročalo, da je na vozu zaradi sončne svetlobe umrlo približno 15 dojenčkov.
Oficirje domobranske straže so mučili v bunkerju taborišča. Nekega dne so skupini oficirjev zavezali oči in jih odpeljali iz barake. Med njimi je bil tudi nadporočnik Anton Kavčič, čigar žena Marija, hči in dva sinova so bili med interniranimi civilisti. Hči ga je prepoznala in začela kričati, zato so jo stražarji prisilili, da se je vrnila v barako za zapornike. Njegovo ženo so nato odpeljali v barako OZNE, kjer so jo posilili in ubili.
Trije mladoletni domobranci so bili ubiti, potem ko so jih ujeli, ko so iz nahrbtnikov, ki so jim jih zasegli ob prihodu, jemali konzervirano hrano.
Pokoli sličica|Veliko število ujetnikov iz Teharja je bilo ubitih v Barbara rovu Vse zapornike iz skupin C in večino iz skupine B so odpeljali v bližnje jame, jarke ali jame in tam usmrtili. Prevozi zapornikov so večinoma potekali ponoči. Ko je poklicani zapornik slišal svoje ime, je stopil ven in mu roke zvezali s telefonskimi vrvicami za hrbtom v paru z drugim zapornikom, nakar so se povzpeli v tovornjak. Zapornikom so povedali, da jih prevažajo v drugo taborišče. sličica|Depeša podpredsednika jugoslovanske vlade Edvarda Kardelja iz junija 1945, v kateri je pozval k hitrejšim likvidacijam. Med prvimi žrtvami so bili pripadniki bele garde. Neke noči so jih poklicali ven, naložili na tovornjake in avtobuse ter odpeljali v bližnjo dolino, kjer so jih postrelili. Rafali iz doline so trajali eno uro. Domobranski častniki so bili ubiti v Starem Hrastniku. Med potjo je več častnikom uspelo pobegniti. Prevoz drugih se je začel 5. junija z 2. domobranskim polkom. OZNA je za prevoze najela voznike z vse države. Vozniki niso bili obveščeni o podrobnostih akcije. Lokacije so bile večinoma v bližini jam. Ko so prispeli, so zapornike odpeljali s tirov, jim ukazali, naj se slečejo, jih postrojili ob rob jame in ustrelili. Nekateri so preživeli prvi krog in padec v jamo, zato so se njihovi kriki slišali več ur. V nekaterih primerih so vojaki metali ročne granate, da bi pokončali tiste, ki so bili še živi.
Večina domobrancev iz skupine C je bila ubita do sredine junija. Po njihovi likvidaciji se je začel drugi val čistk, tokrat domobrancev iz skupine B. Spodbudila jih je depeša podpredsednika jugoslovanske vlade Edvarda Kardelja, naslovljena na slovenskega predsednika vlade Borisa Kidriča 25. junija, v kateri je pisalo:Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča pa bodo sodila samo vojnim osebam, vse druge bodo prevzela redna sodišča. Preglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga, biti tako počasni v čiščenju kot doslej.Do konca junija so v taborišču ostali večinoma zaporniki, mlajši od 18 let. Opravljena je bila nova selekcija in okoli 100 domobrancev so s tovornjaki odpeljali v okolico Celja in tam ubili. 21. junija je iz taborišča poskušalo pobegniti 11 zapornikov. Prerezali so prvo ograjo, uspeli mimo stražarja in preskočili drugo. Sedem jih je bilo ujetih, štiri pa so uspele pobegniti.
Največje množično grobišče ujetnikov iz Teharja je zapuščeni premogovnik v Hudi Jami, kjer so bili domobranci ubiti v pokolu v Barbara rovu. Druga množična grobišča so Hrastnik, Pečovnik, Marija Reka, Zgornja Hudinja, Prapretno in Bežigrad.
Amnestija in razpustitev taborišča Prvi zaporniki, ki so bili izpuščeni iz taborišča v začetku julija, so bili civilisti. Pred odhodom so jih fotografirali in jim vzeli prstne odtise. Med 19. in 24. julijem je vojaško sodišče sodilo preostalim domobrancem. Vsi so bili obsojeni na kazensko delo, večinoma v trajanju od nekaj mesecev do enega leta. Predsedstvo AVNOJ-a je 3. avgusta sprejelo odlok o splošni amnestiji in pomilostitvi. V avgustu je bilo v skladu z amnestijo izpuščenih 371 domobrancev. Taborišče je bilo spremenjeno v kazensko taborišče in preimenovano v Zavod za prisilno delo Teharje. Obstajalo je do oktobra 1946, ko so večino preostalih zapornikov premestili v Maribor.
Jugoslovanska taborišča za prisilno delo so formalno obstajala do januarja 1946, ko so jih preimenovali v "zavode za prisilno delo", vendar so še naprej delovala na enak način. Skozi taborišče Teharje je šlo približno 7000 do 8000 ljudi. Od 5000 slovenskih domobrancev jih je bilo v taborišču ob splošni amnestiji avgusta 1945 le nekaj sto. Po zaprtju taborišča so vojašnice odstranili. Leta 1974 so območje nekdanjega taborišča spremenili v odlagališče odpadkov za tovarno kemikalij v Celju. Na delu območja so zgradili igrišče za golf.
Spominski park