Vrh Slovenije 2001 je billo srečanje med predsednikom Združenih držav Amerike Georgeem W. Bushom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom (zato znan tudi kot vrh Bush-Putin). Odvil se je 16. junija 2001 na posestvu Brdo pri Kranju v severni Sloveniji. Gostila sta ga takratni predsednik vlade Slovenije Janez Drnovšek in predsednik Slovenije Milan Kučan.

Bush in Putin sta razpravljala o številnih političnih vprašanjih in vzpostavila diplomatske argumente za prihodnje sodelovanje in pogajanja. To je bilo tudi Bushovo prvo uradno potovanje v Evropo kot predsednik ZDA.

Povzetek Pred zasebnim srečanjem sta se Bush in Putin sestala s premierjem Janezom Drnovškom in predsednikom Milanom Kučanom. Slovenski pogovori s Putinom so se osredotočili na razmere v jugovzhodni Evropi, zlasti v Makedoniji. Kučan je Putina seznanil z dogovorom, doseženim v petek v Skopju, o začetku dialoga o ustavnih spremembah.

V pogovoru z Bushem sta se Drnovšek in Kučan osredotočila na širitev Nata in partnerstvo med Evropo, ZDA in Rusijo. Bush ni šel tako daleč, da bi ponudil povabilo k članstvu v Natu, kot so mnogi domnevali. Preprosto je ponovil stališče, ki ga je zavzel že na začetku svojega potovanja, da podpira širitev Nata in je prepričan, da bodo na vrhu prihodnje leto v Pragi povabljene nove članice.

Po srečanjih je Reuters citiral Busha, ki je dejal: "Ljudi, ki iščejo dobro počitniško destinacijo, bi pozval, naj pridejo sem." Ameriški predsednik je bil očitno precej navdušen nad Drnovškom, Kučanom in samo Slovenijo ter se je Drnovšku javno zahvalil 'za gostoljubje v tej spektakularni, čudoviti državi'."

Vrh sta obe strani ocenili kot uspešen, čeprav je Rusijo in ZDA nekoliko približal rešitvi vprašanj, ki so ju razdvajala. Vzdušje je bilo prijateljsko in sodelovalno, voditelja pa sta se razumela veliko bolje, kot je bilo pričakovano. Toplina srečanja je mnoge presenetila. Prvi stisk roke je bil videti tog in neroden, a po več kot uri pogovorov sta se nasmejala, Bush pa je ruskega voditelja povabil na obisk njegovega ranča v Teksasu.

Bush je njuno srečanje opisal kot preprosto in učinkovito. Dejal je, da je čas, da se premaknemo onkraj hladne vojne, stran od medsebojno zagotovljenega uničenja in k medsebojno zasluženemu spoštovanju. "Imela sva zelo dober dialog. Uspelo mi je dobiti občutek za njegovo dušo." "Je človek, ki je globoko predan svoji državi in ​​njenim najboljšim interesom, in zelo cenim odkrit dialog, ki je začetek zelo konstruktivnega odnosa," je dejal Bush.

Putin je tudi namignil, da sta ta dva zelo različna voditelja vzpostavila odnos. Podobno kot Bush je Združene države označil za ruskega partnerja. Tople besede, ki so bile še pred nekaj meseci nepredstavljive. Ruski voditelj je dejal, da obe državi nosita posebno odgovornost za ohranjanje svetovnega miru in varnosti. Vendar je opozoril, da bi vsako enostransko dejanje ta proces še bolj zapletlo – znak, da so težke razprave o Natu in ameriškem sistemu protiraketne obrambe še pred nami.

Na zaključni tiskovni konferenci je Bush v odgovoru na vprašanje, ali lahko zaupa Putinu, dejal: "Moškemu sem pogledal v oči. Zdelo se mi je zelo neposredno in zaupanja vredno – uspelo mi je začutiti njegovo dušo." Busheva glavna varnostna svetovalka Condoleezza Rice je kasneje zapisala, da je bilo Bushovo izražanje resna napaka. "Nikoli se nismo mogli znebiti vtisa, da je predsednik naivno zaupal Putinu in bil nato izdan."

Ameriška agenda Po besedah ​​Ariela Cohena so bile ključne točke pogovorov ameriške delegacije naslednje:

Nadaljnje zmanjšanje njihovih strateških jedrskih arzenal; Širjenje ruskega orožja za množično uničevanje in sorodnih tehnologij na države, ki širijo orožje, kot je Kitajska, in neposlušne države, kot so Severna Koreja, Iran in Irak; Razvoj in namestitev globalne protiraketne obrambe pod vodstvom ZDA; Posledice vzpostavitve formalnih regionalnih zavezništev s Kitajsko, Iranom ali drugimi državami, ki so sovražne do Združenih držav; Suverenost in ozemeljska celovitost novih neodvisnih držav, zlasti Ukrajine in Gruzije; Gospodarske vezi in pristop Rusije k Svetovni trgovinski organizaciji (STO); in Prizadevanja za povečanje svobode tiska v Rusiji in osredotočenost na slabo stanje na področju človekovih pravic v Čečeniji.

Ruska agenda Razprave o neposredni grožnji islamističnih napadov na ameriško ozemlje, ki izhajajo iz Afganistana, so potekale potem, ko je Putin opozoril Busha in Condoleezzo Rice na nevarnost. Oba sta to odpisala kot osebno zagrenjenost zaradi sovjetskega neuspeha v Afganistanu, le da so napadi 11. septembra dokazali, da je imel prav. Riceova je o tem kasneje pisala v svojih spominih iz leta 2011 z naslovom No Higher Honor: A Memoir of My Years in Washington:

»Putin je nenadoma sprožil problem Pakistana. Obsodil je režim Perveza Mušarafa zaradi podpore skrajnežem in zaradi povezav pakistanske vojske in obveščevalnih služb s talibani in Al Kaido. Vse te skrajneže financira Savdska Arabija, je dejal, in le vprašanje časa je, kdaj bo to povzročilo veliko katastrofo ... Putin pa je imel prav. Talibani in Al Kaida so bile časovne bombe, ki bodo eksplodirale 11. septembra 2001 ... Putinova zaskrbljenost in vehemenca sta me presenetila.«

Sklici

Kategorija:2001 v politiki Kategorija:2001 v Sloveniji Kategorija:George Walker Bush Kategorija:Vladimir Putin Kategorija:Uradni obiski