(Invazivna) meningokokna bolezen je huda okužba, ki jo povzroča bakterija Neisseria meningitidis, imenovana tudi meningokok, ki spada med gramnegativne diplokoke. Meningokokna bolezen se lahko izrazi kot meningokokni meningitis, meningokokna septikemija (ki lahko vodi v meningokokno sepso) ali kombinacija obojega. Bolezen je lahko življenjsko ogrožajoča in hitro napreduje. Če ni zdravljena, povzroča visoko smrtnost. Preprečimo jo lahko s cepljenjem. Meningokokni meningitis in meningokokna sepsa sta pomembna vzroka obolevnosti, smrtnosti in invalidnosti tako v razvitem kot razvijajočem se svetu.

Meningokokna bolezen se prenaša s slino in z bližnjimi stiki z vdihavanjem kapljic iz dihalne poti. Začetni simptomi so lahko blagi in podobni kot pri drugih bakterijskih okužbah, vendar lahko bolezen hitro napreduje, pri čemer se pojavijo vročina, izpuščaj, bolečine po telesu, fotofobija in drugi zapleti. Neisseria meningitidis naseljuje nosno-žrelno sluznico pri znatnem deležu ljudi, vendar na splošno ne povzroča simptomov.Cokan, Andreja, Vujkovac, Bojan, Slemenik-Pušnik, Cirila, Kotnik, Jožica (2002). Meningokokna sepsa - prikaz primera. Zdravniški vestnik, letnik 71, številka 1, str. 15-18. Lahko pa vdre v sistemski krvni obtok in prizadene celotno telo, najizraziteje okončine in možgane ter pri majhnem deležu posameznikov povzroči hudo bolezen.

Pojavnost meningokokne bolezni je v svetovnem merilu sorazmerno nizka, od 0,0 do 10,2 na 100.000.Sanford Guide to antimicrobial therapy 2014 44th edition V Sloveniji se je pojavnost meningokokne bolezni v letih med 2012 in 2021 gibala med 0,1/100.000 in 1,0/100.000 prebivalcev, to je od 3 do 19 primerov letno, največ pri otrocih v starostni skupini 0–4 let. Poznamo več različnih seroloških skupin bakterije Neisseria meningitidis; skupine A, B in C povzročijo vsaj 90 % primerov bolezni. V različnih državah je razširjenost različnih skupin različna, največ novih primerov bolezni v svetovnem merilu pa povzroči serološka skupina B. V razvitem svetu je pojavnost bolezni močno znižalo cepivo proti meningokokom.

Cepivo se je izkazalo kot uspešno pri zmanjšanju števila primerov bolezni in manjšem številu z njo povezanih zapletov ter smrti. Trenutno uporabljana cepiva ščitijo pred večino bakterijskih sevov, ki povzročajo meningokokno bolezen. Zdravljenje vključuje podporno zdravljenje, zgodnjo aplikacijo antibiotikov in zdravljenje zapletov, povezanih z meningokokno boleznijo.Janoff EN, Tasker S, Opstad NL et al. Impact of immunization of recent HIV-1 seroconverters. Proceedings of ICAAC New Orleans 1996. Abstract No. I60Kroon FP, Bruisten S, Swieten PV et al. No increase in HIV-load following immunization with conjugate pneumococcal vaccine, Pneumovax, or Typhim-Vi. Proceedings of ICAAC New Orleans 1996. Abstract No. I61

Povzročitelj Povzročitelj meningokokne bolezni je Neisseria meningitidis, imenovana tudi meningokok. Gre za gramnegativno aerobno diplokokno bakterijo iz rodu najserij, ki je velikokrat del normalne mikrobiote v nosno-žrelnem predelu in načeloma ne povzroča zapletov; do 10 % odraslih ljudi je nosilcev,Kiker, Matija (2024). Smrtonosni glavobol. Medicinski razgledi, letnik 63, številka 3, str. 265-270. pri mladostnikih pa lahko ta delež tudi do 25 %.Kersnik-Levart, Tanja, Plankar Srovin, Tina, Avramoska, Tanja, Berden, Nataša (2022). Meningokokni meningitis. Slovenska pediatrija, letnik 29, suppl., str. 38-43.

Meningokoke na podlagi polisaharidov kapsule razdelimo v 13 seroloških skupin, od katerih le 6 skupin povzroča invazivne okužbe (A, B, C, W, X in Y). Serološke skupine A, B in C povzročajo več kot 90 % okužb v svetu. V Evropi sta najpogostejši serološki skupini B in C, medtem ko v Afriki prevladuje seroskupina A.

Prenašanje Okužba z Neisseria meningitidis se večinoma prenaša neposredno, s kapljičnim prenosom, torej z drobnimi kapljicami, ki se iz ust in nosu okuženega posameznika sproščajo ob kihanju, kašljanju, in te kapljice prepotujejo razdaljo do 1 metra. V redkejših primerih je prenos posreden. Najpogosteje se okužbe pojavljajo sporadično. Vir okužbe so ponavadi brezsimptomni prenašalci, ki imajo bakterijo v nosno-žrelni sluznici. Ljudje so edini gostitelji povzročitelja. Za prenos okužbe imajo večje tveganje posamezniki, ki živijo v tesnem stiku z okuženo osebo (ki je pogosto brezsimptomna), na primer ljudje v istem gospodinjstvu, sošolci, sovojaki … Povečano tveganje imajo tudi posamezniki, ki so v zdravstveni oskrbi, zlasti če so izpostavljeni kapljičnemu prenosu med zdravstvenimi posegi, kot je intubacija, če osebje ne uporablja ustrezne zaščitne opreme, kot so obrazne maske.

Potek bolezni Meningokokno bolezen lahko razdelimo v tri klinične sindrome: meningitis, meningitis z meningokokcemijo (meningokokno septikemijo) in meningokokcemijo brez znakov meningitisa.

Meningokokni meningitis Najpogostejši je meningokokni meningitis, ki predstavlja 70 % vseh oblik invazivne meningokokne bolezni. Bolezen se začne nespecifično z vročino, slabostjo, bruhanjem, glavobolom, fotofobijo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije in bolečinami v mišicah, ki so praviloma hujše kot pri virozah. Bolezen običajno poteka zelo naglo in bolniku se lahko v nekaj urah stanje zelo poslabša. Temperatura zelo hitro naraste do 39 °C in več. Včasih je bolnik že po nekaj urah nezavesten. Na koži se lahko pojavi izpuščaj v obliki drobnih podkožnih krvavitev. Meningitis oziroma vnetje možganskih ovojnic povzročijo bakterije, ki vdrejo v možgansko-hrbtenjačno tekočino in okužijo osrednje živčevje. Klasični simptomi meningitisa, kot so vročina, otrdel vrat in motnje zavesti, se izrazijo pri manj kot polovici bolnikov. Simptomi se razlikujejo tudi glede na starostno skupino bolnikov; pri starejših nolnikih so pogostejše motnje zavesti in lokalizirane nevrološke motnje, pri mlajših otrocih pa simptomi, kot so razdražljivost, letargija in zavračanje hrane.

Meningokokcemija Meningokokcemija oziroma meningokokna septikemija je meningokokna okužba krvnega obtoka. Predstavlja okoli 20 % vseh primerov meningokokne bolezni. Simptomi meningokokcemije lahko vključujejo vročino, nizek krvni tlak ter odpoved organov. Kot številne druge krvne okužbe z gramnegativnimi bakterijami lahko tudi meningokokcemija povzroči diseminirano intravaskularno koagulacijo (DIK), ki pomeni nenormalno strjevanje krvi znotraj žil. DIK lahko povzroči ishemične poškodbe tkiv. Majhne krvavitve v kožo lahko povzročijo značilni petehialni izpuščaj, ki se pojavlja v zvezdasti obliki zlasti na okončinah. Do tega pride zaradi sproščanja toksinov v kri, ki poškodujejo žilno steno. Gre za endotoksin, ki je na zunanji membrani meningokoka ali pa ga sprošča bakterija. Endotoksin sproži in pospeši vnetno kaskado ter tvorbo citokinov. Kožni izpuščaj, ki nastane zaradi iztekanja krvi iz krvnih žil, ki povzroči rdeče ali rjavkaste pikčaste madeže, ki pa se lahko nadalje razvijejo v vijoličaste podplutbe. Meningokni izpuščaj se običajno potrdi s testom s steklom; pod pritiskom stekla le-ta ne zbledi.

Meningokokcemija lahko vodi tudi v Waterhouse-Friderichsenov sindrom, ki je povezan z diseminirano intravaskularno koagulacijo ali trombozo številnih organov in okončin ter nekrozo nadledvičnic.

Meningokokna septikemija je nevarna bolezen, ki zahteva takojšnje zdravljenje. Kljub najsodobnejšemu zdravljenju 30–70 % bolnikov s fulminantno meningokokcemijo umre, pri preživelih pa so potrebne amputacije udov ali prstov.

Atipične prezentacije meningokokne bolezni N. meningitidis lahko povzroči tudi druge, atipične oblike invazivne meningokokne bolezni, in sicer septični artritis, meningokokno pljučnico, perikarditis in akutne gastrintestinalne simptome.

Gastrointestinalni simptomi meningokokne bolezni vključujejo slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu. Ti simptomi so redki, a se lahko pojavijo v začetnih fazah bolezni. Zdravstveni delavci jih lahko napačno pripišejo gastroenteritisu, okužbi želodca in črevesja.

Z meningokokno boleznijo je lahko povezan tudi septični artritis. Septični artritis, ki ga povzroča Neisseria meningitidis, se lahko kaže z bolečinami v sklepih, otečenimi, pordelimi sklepi ter njihovo omejeno gibljivostjo. Običajno je prizadet le posamičen sklep, najpogosteje koleno, in se pogosteje pojavlja pri zelo mladih ali starejših bolnikih.

Meningokokna pljučnica se pojavlja med epidemijami gripe in v vojašnicah. Gre za unilobarno, hitro napredujočo pljučnico, ki v nekaterih primerih napreduje v septični šok. Ob ustreznem hitrem zdravljenju je prognoza zelo dobra. Meningokokna se pojavlja zlasti pri starejših bolnikih. Povezana se s serološko skupino W bakterije N. meningitidis. V redkih primerih lahko meningokoki povzročijo perikarditis.

Preprečevanje Za preprečevanje meningokokne bolezni obstajata cepljenje in kemoprofilaksa.

Cepljenje Na trgu je več meningokoknih polisaharidnih cepiv. Obstajajo monovalentna in večvalentna cepiva. V Sloveniji sta na voljo cepivo proti meningokokom skupine B in štirivalentno cepivo proti meningokokom skupin A, C, W in Y. Cepiva se odmerjajo enkratno. Cepljenje se uporablja predvsem za otroke, osebe v skupinah z visokim tveganjem (npr. imunokompromitirani bolniki, vojaki) in osebe, ki potujejo oz. bivajo na endemičnih področjih.

Kemoprofilaksa Kemoprofilaksa se uporablja pri osebah, ki so bile v stiku z okuženo osebo; najpogosteje se uporablja antibiotik rifampin, včasih pa tudi ciprofloksacin ali ceftriakson. Kemoprofilaksa se redko uporablja za osebe, ki tveganega stika niso imele.

Diagnoza Diagnoza se postavi klinično, kar je lahko zahtevno zaradi zgodnjih nespecifičnih bolezenskih znakov. Vendar je zgodnja prepoznava in takojšnja uvedba zdravljenja zelo pomembna. Smrt lahko namreč nastopi že v 6–12 urah od nastanka prvih kliničnih znakov in simptomov. Zlati standard za postavitev dokončne diagnoze meningokoknega meningitisa je osamitev povzročitelja iz likvorja. Vendar se ob velikem kliničnem sumu na gnojni meningitis ne sme odlašati z antibiotičnim zdravljenjem, četudi se lumbalna punkcija ne more opraviti takoj.

Zdravljenje Meningokokna bolezen je resno stanje, ki zahteva hitro prepoznavo in ustrezno antibiotično zdravljenje. V večini primerov je potrebno bolnišnično zdravljenje. Ob sumu na meningokokno bolezen se nemudoma uvede izkustveno antibiotično zdravljenje. Uporabijo se cefalosporini tretje generacije (npr. cefotaksim, ceftriakson) v visokih odmerkih in v parenteralni obliki. Ko so na voljo rezultati kulture, se lahko antibiotično zdravljenje spremeni glede na podatke o občutljivosti povzročitelja; če je povzročitelj občutljiv za peniciline, se lahko uvede penicilin G, lahko pa se nadaljuje zdravljenje s cefalosporinom. Antibiotično zdravljenje običajno traja 5 do 6 dni.

Epidemiologija thumb|250px|Afriški meningokokni pas Pojavnost meningokokne bolezni je v svetovnem merilu sorazmerno nizka, od 0,0 do 10,2 na 100.000. Najvišja pojavnost meningokoknih okužb je v t. i. afriškem meningokoknemu pasu, ki sega od Senegala do Etiopije in kjer je endemična pojavnost 10–25/100.000 prebivalcev na leto. V Sloveniji se je pojavnost meningokokne bolezni v letih med 2012 in 2021 gibala med 0,1/100.000 in 1,0/100.000 prebivalcev, to je od 3 do 19 primerov letno, največ pri otrocih v starostni skupini 0–4 let; oba spola sta enako prizadeta.

Sklici

Kategorija:Bakterijske bolezni