Edesa (; ) je bilo starodavno mesto (polis) v Zgornji Mezopotamiji, na območju današnje Urfe ali Şanlıurfe v Turčiji. V helenističnem obdobju jo je ustanovil makedonski general in samozvani kralj Selevk I. Nikator (vladal 305–281 pr. n. št.), ustanovitelj Selevkidskega cesarstva. Poimenoval jo je po starodavni makedonski prestolnici. Grško ime (Édessa) pomeni 'stolp v vodi'. Kasneje je postala glavno mesto Osroenskega kraljestva in ostala glavno mesto rimske province Osroene. V pozni antiki je postala pomembno središče krščanskega učenja in sedež katehetske šole v Edesi. Med križarskimi vojnami je bila glavno mesto grofije Edesa.
Mesto je ležalo na bregovih reke Daysan (; ; ), pritoka reke Khabur, in ga je branil grad Şanlıurfa, visoka osrednja citadela.
Starodavna Edesa je predhodnica sodobne Urfe (; ; ; ) v provinci Şanlıurfa v Turčiji. Sodobna imena mesta verjetno izhajajo iz Urhay ali Orhay (), sirskega imena mesta pred ponovno ustanovitvijo naselja s strani Selevka I. Nikatorja. Po porazu Selevkidov v selevkidsko-partskih vojnah je Edesa postala glavno mesto Osroenskega kraljestva z mešano sirsko in helenistično kulturo. Izvor samega imena Osroena je verjetno povezan z Orhajem.
Rimska republika je začela izvajati politični vpliv na Osroensko kraljestvo in njegovo glavno mesto Edeso od leta 69 pr. n. št. Leta 212 ali 213 je postala rimska kolonija, čeprav so bili lokalni kralji Osroene še naprej prisotni do leta 243 ali 248. V pozni antiki je bila Edesa pomembno mesto na rimsko-perzijski meji s Sasanidskim cesarstvom. Uprlo se je napadu Šapurja I. (vladal 240–270) v njegovi tretji invaziji na rimsko ozemlje. V bitki pri Edesi leta 260 je Šapur premagal rimskega cesarja Valerijana (vladal 253–260) in ga živega ujel, kar je bila za rimsko državo katastrofa brez primere. Poznoantični Laterculus Veronensis omenja Edeso kot glavno mesto rimske province Osroene. Rimski vojak in latinski zgodovinar Amijan Marcelin je opisal mogočne utrdbe mesta in kako se je leta 359 uspešno uprlo napadu Šapurja II. (vladal 309–379).
Mesto je bilo središče grške in sirske teološke in filozofske misli, kjer je delovala znamenita Edeška šola. Edesa je ostala v rimskih rokah vse do Perzijcev, ki so jo zavzeli med bizantinsko-sasanidsko vojno leta 602–628, dogodek, ki ga grški Chronicon Paschale beleži kot dogodek leta 609. Rimski nadzor je bil obnovljen z zmagama Heraklija (vladal 610–641) v bizantinsko-sasanidski vojni leta 627 in 628, vendar so Rimljani mesto leta 638 ponovno izgubili v korist Rašidunskega kalifata med muslimanskim osvajanjem Levanta. Pod rimski nadzor se ni vrnilo, dokler ga Bizantinsko cesarstvo ni začasno ponovno prevzelo sredi 10. stoletja po številnih neuspelih poskusih.
Bizantinsko cesarstvo je ponovno prevzelo nadzor leta 1031, čeprav ni ostalo dolgo pod njihovo oblastjo in je pred koncem stoletja večkrat zamenjalo lastnika. Grofija Edesa, ena od križarskih držav, ustanovljenih po uspehu prve križarske vojne, je imela središče v mestu, saj so križarji mesto zavzeli Seldžukom. Okrožje je obstajalo do obleganja Edese leta 1144, v katerem je Imad al-Din Zengi, ustanovitelj rodbine Zengidov, zavzel mesto in po Mateju iz Edese pobil veliko Edešanov. Ozemlja turške dinastije Zengid so bila leta 1517 po bitki pri Chaldiranu leta 1514 sčasoma prevzeta pod ozemljem Osmanskega cesarstva.
Imena
Najstarejše ime mesta je bilo Admaʾ (zapisano tudi Adme, Admi, Admum; )), zapisano v asirski klinopisi v staroasirskem obdobju. V sirščini je zapisano kot ܐܕܡܐ Adme.
Starodavno mesto je Selevk I. Nikator okoli leta 303 pr. n. št. ponovno ustanovil kot helenistično vojaško naselje in ga poimenoval Edesa po starodavni prestolnici Makedonije, morda zaradi obilne vode, tako kot njen makedonski soimenjak. Kasneje so ga preimenovali v Callirrhoe ali Antiochia na Callirhoe (; ) v 2. stoletju pr. n. št. 175–164 pr. n. št.).
Po vladavini Antioha IV. se je ime mesta v grščini vrnilo v Edessa, v armenščini pa se pojavlja tudi kot Urha ali Ourha (), v aramejščini (sirščini) kot Urhay ali Orhay (klasična sirščina: (), v lokalni neoaramejščini (Turoyo) kot Urhoy, v arabščini kot ar-Ruhā (), v kurdskih jezikih kot , latinizirano kot Rohais in končno sprejeto v turščino kot Urfa ali Şanlıurfa ("Slavna Urfa"), njegovo sedanje ime. To prvotno aramejsko in sirsko ime mesta je morda izpeljano iz perzijskega imena Hosrov.
V bizantinskem obdobju v začetku 6. stoletja je bilo preimenovano v Justinopolis. Po nekaterih judovskih in muslimanskih izročilih je to kraj Kaldejskega Ura, rojstnega kraja Abrahama.
Geografija Edesa je ležala na grebenu sredi obroča hribov, obdanega z rodovitno ravnino, zato je veljala za ugodno lego. Greben je bil podaljšek gore Masius, dela gorovja Taurus v južni Mali Aziji. Mesto je stalo na križišču; cesta vzhod-zahod od Zeugme ob Evfratu do Tigrisa in pot sever-jug od Samosate (današnji Samsat) do Evfrata prek Kar (današnji Haran) sta se srečali na grebenu, kjer je stala Edesa.
Zgodovina Antika
V drugi polovici 2. stoletja pred našim štetjem, ko je Selevkidsko cesarstvo razpadlo med vojnami s Parti (145–129 pr. n. št.), je Edesa postala prestolnica Abgaridske rodbine, ki je ustanovila Osroensko kraljestvo (znano tudi kot Edesa). To kraljestvo so ustanovili Arabci s severnega Arabskega polotoka in je trajalo skoraj štiri stoletja (ok. 132 pr. n. št. do 214 n. št.) pod osemindvajsetimi vladarji, ki so se na svojih kovancih včasih imenovali 'kralj'. Edesa je bila sprva bolj ali manj pod protektoratom Partov, nato Tigrana Armenskega. Edesa je bila glavno mesto armenske Mezopotamije, nato pa od časa Pompeja pod rimskim cesarstvom. Potem ko jo je Trajan zavzel in oropal, so Rimljani od leta 116 do 118 celo zasedli Edeso, čeprav so simpatije do Partov privedle do tega, da je Lucij Ver pozneje v 2. stoletju mesto oropal.
Krščanstvo je v Edesi potrjeno v 2. stoletju; gnostik Bardaisan je bil domačin iz mesta in filozof na njegovem dvoru. Od leta 212 do 214 je bilo kraljestvo rimska provinca.
Rimskega cesarja Karakalo je leta 217 na cesti iz Edese v Kare (danes Harran) umoril eden od njegovih stražarjev. Edesa je postala eno od obmejnih mest province Osroene in je ležala blizu meje Sasanidskega cesarstva. Bitka pri Edesi se je zgodila med rimskimi vojskami pod poveljstvom cesarja Valerijana in sasanidskimi silami pod cesarjem Šapurjem I. leta 260. Perzijske sile so porazile in v celoti zajele rimsko vojsko, vključno z Valerijanom, kar se prej ni zgodilo nikoli.
Književni jezik plemen, ki so ustanovila to kraljestvo, je bila aramejščina, iz katere se je razvila sirščina. Sledi helenistične kulture so v Edesi kmalu izginile, saj so na kovancih uporabljali sirske napise, z izjemo klientovega kralja Abgarja IX. Severa (179–214), zato primanjkuje grških javnih napisov.
Pozna antika Po Edeški kroniki, sirski kroniki, napisani po letu 540, je bila stolnica v Edesi ustanovljena takoj po koncu Dioklecijanovega preganjanja in Licinijevem pismu iz leta 313, ki je končalo splošno preganjanje kristjanov v Rimskem cesarstvu. Stolnica je bila posvečena sveti Modrosti. V mestu je bilo znanih približno 23 različnih samostanov in cerkva, vsaj toliko pa jih je bilo spet zunaj mesta; ti so privabljali številne romarje. Evzebij Cezarejski je v svoji Cerkveni zgodovini celo trdil, da je bilo 'celotno mesto' v začetku 4. stoletja »posvečeno Kristusovemu imenu«"; pravzaprav je imelo mesto v začetku 5. stoletja vsaj nekaj poganskih prebivalcev, pa tudi judovske.
Evzebij je tudi trdil, da citira Abgarjevo pismo Jezusu in Jezusovo pismo Abgarju v državnem arhivu Edese, temeljna besedila Abgarjeve legende.
Egerija, ugledna rimska dama in pisateljica, je leta 384 na poti v Jeruzalem obiskala Edeso; videla je mučeništvo apostola Tomaža in besedilo Jezusovega pisma, vklesano na mestnem obzidju, ki naj bi varovalo mesto. Videla je daljšo različico pisem, kot jo je poznala prej in bila prepričana, da so svete besede odbile perzijski napad na mesto. Po Edeški kroniki so bile leta 394 relikvije svetega Tomaža prenesene v veliko cerkev svetega Tomaža in leta 442 shranjene v srebrni skrinjici. Po besedah frankovskega hagiografa in škofa Gregorja Tourskega iz poznega 6. stoletja so bile relikvije same pripeljane iz Indije, medtem ko je bil v Edesi julija v cerkvi v čast svetnika (praznik svetega Tomaža je bil 3. julija) vsakoletni sejem (in olajšanje carin), med katerim se je, kot je trdil Gregor, v plitvih vodnjakih pojavila voda in muhe so izginile. Po besedah Jošuea Stitita je bilo leta 346 ali 347 zunaj mestnega obzidja zgrajeno svetišče nekaterim mučeniškim svetnikom.
Bolj dovršena različica Abgarjeve legende je zapisana v sirski Doktrini Addai iz začetka 5. stoletja, ki naj bi temeljila na državnem arhivu Edese in vključuje tako psevdoepigrafsko pismo Abgarja V. Tiberiju (vladal 14–37) kot tudi domnevni cesarjev odgovor. To besedilo je najzgodnejše, ki trdi, da je bila odgovoru Abgarju priložena slika (ali ikona) Jezusa in da je bilo mestu Edesi prerokovano, da nikoli ne bo padlo. Po tem besedilu so bili Edešani zgodnji sprejeti krščanstvo; prebivalci sosednjega mesta Carrhae (Harran) pa so bili pogani. Po Edeški kroniki je teolog in škof iz Rabbula iz začetka 5. stoletja zgradil cerkev, posvečeno svetemu Štefanu, v stavbi, ki je bila prej sinagoga. Leta 449 je bilo mesto prizorišče velikih nemirov zaradi poskusa odstavitve škofa Ibasa.
Ko je bil Nisibis (Nusajbin) leta 363 skupaj z Arzanenom, Moksoeno, Zabdiceno, Rehimeno in Kordueno predan Sasanidskemu cesarstvu, je Efrem Sirski zapustil svoje rojstno mesto in se odpravil v Edeso, kjer je ustanovil slavno edeško šolo. Ta šola, ki jo je obiskovala predvsem perzijska krščanska mladina in jo je zaradi svojih nestorijanskih teženj pozorno spremljal Rabbula, prijatelj Cirila Aleksandrijskega, je dosegla svoj najvišji razvoj pod škofom Ibasom, znanim po polemiki treh poglavij, je bila začasno zaprta leta 457 in končno leta 489 na ukaz cesarja Zenona in škofa Kira, ko so se učitelji in učenci edeške šole preselili v Nisibis in postali glavni pisci Vzhodne Cerkve.Labourt, Le christianisme dans l'empire perse, Paris, 1904, 130–41. Miafizitizem je v Edesi cvetel po arabski osvojitvi.
Pod sasanidskim cesarjem Kavadom I. (vladal 488–531) so Sasanidi napadli Edeso. Po besedah Jošue Stilita so njegove čete požgale svetišče zunaj obzidja, postavljeno v 340. letih.
Edeso je obnovil Justin I. (vladal 518–527) in jo po njem preimenoval v Justinopolis.Evagrius Scholasticus, Hist. Eccl., IV, viii Grški zgodovinar Prokopij v svojih Perzijskih vojnah opisuje napis Jezusovega pisma na mestnih vratih Edese, za katerega je trdil, da je obrambo naredil nepremagljivo.
Leta 544 se je zgodilo neuspešno sasanidsko obleganje. Mesto je leta 609 zavzelo Sasanidsko cesarstvo, nato pa ga je ponovno osvojil Heraklij, vendar je mesto izgubilo v korist muslimanske vojske pod Rašidskim kalifatom med muslimanskim osvajanjem Levanta leta 638.
Zgodnjekrščansko središče
Natančen datum uvedbe krščanstva v Edeso ni znan. Vendar ni dvoma, da se je krščanstvo že pred letom 190 n. št. močno razširilo v Edesi in njeni okolici ter da se je kmalu zatem kraljeva hiša pridružila cerkvi.
Po legendi, ki jo je prvi poročal Evzebij v 4. stoletju, je kralja Abgarja V. spreobrnil Tadej iz Edese (Addaj),[potreben boljši vir], ki je bil eden od dvainsedemdesetih učencev, ki jih je k njemu poslal »Juda, ki se imenuje tudi Tomaž«.{Eusebius Pamphilius: Church History, Life of Constantine, Oration in Praise of Constantine, Book 1 Chapter 13 http://www.ccel.org/ccel/schaff/npnf201.iii.vi.xiii.html} Vendar pa različni viri potrjujejo, da je bil Abgar, ki je sprejel krščansko vero, Abgar IX. Pod njim je krščanstvo postalo uradna religija kraljestva.