Stavba parlamenta v Québecu (, ) je osemnadstropna stavba, v kateri zaseda Narodna skupščina Québeca () v mestu Québec v Kanadi. Stavbo parlamenta je zasnoval arhitekt Eugène-Étienne Taché v slogu drugega empir in je bila zgrajena med letoma 1877 in 1886 v osrčju quebeškega Parlamentarnega griča. Narodna skupščina (ali, kot se je imenovala do leta 1968, zakonodajna skupščina) se je tam prvič sestala 27. marca 1884, čeprav je bila stavba v celoti dokončana šele dve leti pozneje, 8. aprila 1886. Od leta 1910 do 1930 je vlada zgradila več sosednjih stavb, da bi razširila svoje pisarniške prostore, s čimer je ustvarila parlamentarni kompleks, katerega glavna stavba je stavba parlamenta. Ta struktura je naslednica več prejšnjih stavb, od katerih je bila najstarejša zgrajena leta 1620, med katerimi sta bili še dve parlamentarni hiši, ki sta služili kot zakonodajni zbor.

Geografsko je stavba na trgu Place de l'Assemblée-Nationale, v okrožju Vieux-Québec–Cap-Blanc–colline Parlementaire, ki je del okrožja La Cité-Limoilou, tik pred obzidjem starega Quebeca. Vendar pa je bila stavba parlamenta skupaj z več sosednjimi stavbami in zemljiščem razglašena za nacionalno zgodovinsko območje () in kot taka odvzeta izpod nadzora provinčnega ministrstva za kulturo in komunikacije ter občin. Kljub tej označbi je provinca Québec podpisnica dolgoročne najemne pogodbe (imenovane emphyteusis), ko gre za ozemlje pred stavbo parlamenta, torej od glavnega vhoda do utrdb starega mestnega jedra, saj ta parcela od leta 1881 pripada zvezni vladi.

Zgodovina

Predhodniki Utrdba in Château Saint-Louis Leta 1620 je Samuel de Champlain dobil ukaz, naj ustavi nadaljnje raziskovanje Nove Francije, katere namestnik guvernerja je bil, in namesto tega je bil zaprošen, da se ukvarja izključno z upravljanjem novoodkritih zemljišč. Zato je ukazal gradnjo utrdbe na Cap Diamant, skrajnem vzhodnem koncu rta Québec. Čeprav sta bili kratkotrajni vladi Rouenske in Montmorencyjske leta 1627 nadomeščeni s stabilnejšo Družbo stotih pridruženih, je šele leta 1648 enonadstropni Château St. Louis, ki ga je zgradil guverner Charles de Montmagny, postal prva stalna uradna rezidenca vlade Nove Francije. Vendar je bila gradnja do konca 1680-ih v zelo slabem stanju.

Guverner Frontenac je leta 1694 na temeljih stare zgradil večjo rezidenco, ki je bila dokončana trideset let pozneje. Grad je bil med sedemletno vojno poškodovan, a je po nekaj popravilih ostal rezidenca vladnih struktur britanske uprave, dokler ni bil zgrajen Château Haldimand. Velik požar je stavbo iz leta 1694 uničil leta 1834. Na tem mestu danes stoji terasa Dufferin pred Château Frontenac.

Château Haldimand

Leta 1784 je guverner province Québec, Frederick Haldimand, odredil gradnjo nove stavbe, ki je bila dokončana tri leta pozneje. Od leta 1786 do 1791 je bila rezidenca kolonialne vlade, nato pa le guvernerjev, vse do leta 1811. Grajska klika, ki je imela izjemen vpliv na upravljanje Québeca, se je tam redno srečevala z guvernerjem. Château Haldimand je bil leta 1892 porušen, da bi naredili prostor za gradnjo château Frontenac.

Stara stavba parlamenta

Staro stavbo parlamenta je v letih 1693–1695 zgradil škof škofije Québec, Jean-Baptiste de La Croix de Chevrières de Saint-Vallier, kot sedež škofije, zato je znana tudi kot škofovska palača Québec. Vendar se je njen namen spremenil leta 1777, ko je vlada province Québec začela najemati stavbo od katoliške cerkve. Tam je imel sedež zakonodajni svet, ki je bil večinoma svetovalni organ.

Po delitvi stare province Québec na Spodnjo in Zgornjo Kanado z ustavnim zakonom iz leta 1791 je Québec ostal glavno mesto Spodnje Kanade. Takrat je Kanada prvič dobila parlamente v westminstrskem slogu. V Spodnji Kanadi je bila to stavba, ki je gostila parlament, ki ga je sestavljala zakonodajna skupščina in zakonodajni svet, spodnji oziroma zgornji dom. V njej je bil tudi urad guvernerja. Prva seja parlamenta je bila po nekaj obnovitvenih delih 17. decembra 1792.

Vlada je poskušala pridobiti lastništvo nepremičnine od Rimskokatoliške cerkve. Po več neuspešnih poskusih pogajanj z nadškofom Bernardom-Claudom Panetom se je ta leta 1831 končno strinjal s prenosom lastniških pravic – tako je stavba avgusta 1832 postala kolonialna lastnina. Kasneje je bila obnovljena za širitev vladnih pisarn.

Po uporu v Spodnji Kanadi leta 1837–1838 je bil parlament razpuščen, Posebni svet, ki ga je imenoval guverner, pa je zasedal v Montréalu. Škofovska palača je bila nato v letih 1852–1854 na kratko sedež parlamenta province Kanade, vendar je bila 1. februarja 1854 v požaru popolnoma uničena. Druge žrtve so bile muzej Literarnega in zgodovinskega društva Quebeca in polovica zbirke parlamentarne knjižnice. Območje, ki je bilo nekoč škofovska palača, je zdaj del parka Montmorency.

Pošta Zaradi uničenja stare stavbe parlamenta je zakonodajalec ostal brez stavbe za delovanje. Hitro so sprejeli ponudbo sester usmiljenk, da bi najeli svoj samostan kot začasni sedež parlamenta, vendar je 3. maja 1854 med deli na preureditvi stavbe požar uničil novo krilo hiše, ki so jo nameravali uporabiti kot prostor za srečanja zakonodajalca. Kasneje so kot zasilno rešitev najeli sodišče in glasbeno dvorano, dokler leta 1858 mesto ni pridobilo zemljišča z ruševinami stare stavbe parlamenta (kasneje je postala tržnica Champlain). Izkupiček je bil nato uporabljen za gradnjo majhne stavbe, ki je bila sprva namenjena pošti, nato pa so se odločili, da se na to mesto preseli zakonodajalec in vlada. Kanadski zakonodajni organ je v tej stavbi predsedoval od leta 1860 do 1865, po konfederaciji pa je v njej od leta 1867 do 1883 deloval provincialni parlament, ki je nato podlegel požaru.

Gradnja sedanje stavbe

Vlada je iskala večji prostor za delovanje v eni stavbi, zato je leta 1869 predlagala gradnjo nove lokacije. V ta namen je kupila zemljišča, ki jih je zasedal jezuitski kolegij, in jih leta 1872 porušila. Julija 1876 je v ta namen od zvezne vlade kupila tudi parcelo zemljišča in na teh dveh parcelah je bila zgrajena nova stavba, ki naj bi gostila vlado (vključno z ministrstvi), zakonodajno telo in urad namestnika guvernerja.

Načrtovalna dela so bila dodeljena Eugène-Étienneu Tachéju, arhitektu, ki je takrat delal na provinčnem ministrstvu za javna dela. Odločil se je za gradnjo novega sedeža vlade in parlamenta v stavbi s slogom, ki spominja na francosko renesanso, namesto na britansko arhitekturo v Ottawi. Zaradi proračunskih omejitev pa je bila arhitektura stavbe v slogu drugega cesarstva nekoliko omilila tisto, kar je bilo priljubljeno v Parizu; kljub temu so jo poimenovali »gradbeništvo stoletja«, saj je bilo za postavitev sedeža parlamenta zaposlenih do 400 delavcev.

Sam gradbeni proces je bil zaznamovan s težavami. Simon-Xavier Cimon, podjetnik, ki je dobil pogodbo za gradnjo stavbe parlamenta, je bil zelo nepriljubljen. Delavci, katerih plače so se leta 1878 znižale s 60 centov na 50 centov, so začeli stavkati in zahtevali dvojno plačilo. Zaradi stopnjevanja napetosti, neuspeha zaposlovanja stavkokazov in napada na ulici takratnega quebeškega premierja Henrija-Gustava Jolyja je vojska demonstracije junija 1878 zatrla. Do izgradnje celotnega kompleksa so se zgodile še tri stavke. Po manjših koncesijah se je gradnja nadaljevala, tako da so bila do leta 1880 dokončana tri krila stavbe. Zakonodajni organ se je še vedno sestajal v stavbi pošte.

Druga faza se je začela leta 1883, potem ko je parlament zaradi požara izgubil svoj operativni prostor, zato so se začasno preselili v takrat obstoječe prostore stavbe parlamenta in s tem izpodrinili nekatere vladne pisarne. Člani zakonodajnega organa so svojo prvo zakonodajno sejo v novi stavbi začeli 27. marca 1884. Gradbeniki so se soočili tudi z drugimi težavami – oktobra 1884 je bombardiranje poškodovalo gradbišče, vlada pa je utrpela tudi znatne prekoračitve stroškov. Kljub temu je bila glavna gradnja končana pravočasno za parlamentarno sejo, ki se je začela 8. aprila 1886.

Po otvoritvi Po odprtju se je večina del nanašala na dekoracijo stavbe in njene okolice. Leta 1888 je bila na vrhu stolpa postavljena ura. Dve leti pozneje je bila pred vhodom odprta fontana, posvečena Abenakijem. Štiri leta zatem so bili v niše v stenah stavbe nameščeni kipi različnih političnih in intelektualnih osebnosti, pomembnih za Québec.

Stavba je sprva gostila vse glavne izvršilne in zakonodajne urade province Québec ter parlamentarno knjižnico. Vendar se je vlada do preloma stoletja odločila razširiti delovne prostore in nekatere pisarne preselila v sosednje stavbe. Prva je bila stavba Pamphile-Le May, ki je bila dozidana v letih 1910–1915, da bi gostila knjižnico Državnega zbora. V tistem času je bila na dvorišču odprta tudi parlamentarna restavracija Le Café du Parlement (leta 1970 preimenovana v Le Parlementaire). Desetletje pozneje je bila zgrajena stavba Honoré-Mercier, v kateri je bilo več ministrstev, vključno z uradom predsednika vlade, ki je bil v stavbi od gradnje do leta 1972 in od leta 2002 naprej. Stavbi Jean-Antoine-Panet in André-Laurendeau sta bili zgrajeni v 1930-ih za ministrstvo za promet oziroma ministrstvo za kmetijstvo. Slednja stavba je danes glavna pisarna namestnika guvernerja.

Leta 1985 je bila stavba parlamenta skupaj z več sosednjimi stavbami in terenom razglašena za nacionalno zgodovinsko območje () in kot taka odvzeta izpod nadzora provinčnega ministrstva za kulturo in komunikacije ter občin, da bi se zagotovila operativna neodvisnost. To je bilo ponovno potrjeno med spremembami zakona leta 2011, čeprav je bil izraz spremenjen v nacionalno dediščino (francosko: site patrimonial national).().

V letih 2016–2019 je bil zgrajen nov vhod z okrepljeno varnostjo in dodatnim prostorom za parlamentarne odbore za 60,5 milijona dolarjev.

Zunanjost Osemnadstropna stavba parlamenta je simetrična in sestavljena iz treh delov. Ima dve stranski krili z majhnim stolpom, eno posvečeno Samuelu de Champlainu, raziskovalcu in ustanovitelju mesta Quebec, drugo pa Paulu Chomedeyu de Maisonneuveu, ustanovitelju Montréala; med tema dvema kriloma pa stoji 52-metrski stolp, ki je poimenovan po Jacquesu Cartierju, ki je vzpostavil prvi stik med Francozi in današnjo Kanado. Koncept okraskov, kot si ga je zamislil Eugène-Étienne Taché, je bil prikazati odprto zgodovino Québeca na steni parlamenta, vključno s kipi in heraldiko. Do leta 2019 je bil glavni vhod prvotni, do katerega je bilo mogoče dostopati po stopnišču, ki je šlo okoli zelenja, in vodnjaku s kipi domorodcev; od takrat pa je parlament dostopen predvsem po posodobljenem prostoru, ki vodi skozi podzemne prehode do parlamenta, zelenje pa je bilo odstranjeno.

Kipi Na sprednji steni parlamentarne stavbe je skupno 26 kipov, ki so bili naročeni leta 1886 in dostavljeni leta 1894 pri Louisu-Philippu Hébertu in osmih drugih kiparjih, vsi iz Pariza. Dva kipa predstavljata alegorične teme (Religija in Dežela ter Zgodovina in Poezija) in sta na obeh straneh stolpa; druga dva predstavljata avtohtone prebivalce Québeca (v tem primeru Abenakije), ostali pa častijo pomembne ljudi v zgodovini Québeca. Večina jih je v nišah v zunanji steni parlamentarne stavbe. Kip Samuela de Champlaina ter alegorični kipi zgodovine in poezije tukaj niso prikazani.

Poleg tega je na travniku pred parlamentom raztresenih več spomenikov znanim politikom.

Heraldika

Stavba parlamenta ima skupno 97 grbov, od katerih je 87 identificiranih. Grba mesta Quebec in Montreal se pojavljata nad kipi njunih ustanoviteljev. Na sprednji steni je mogoče videti tudi več heraldičnih znakov prvih namestnikov guvernerja Quebeca, pa tudi imena pomembnih družin Quebeca.

Različica grba Québeca iz leta 1868 je nad starim vhodom v stavbo. Leta 1883 je Taché pod njim vklesal frazo Je me suviens, kar velja za prvo uporabo te fraze kot gesla. Leta 1939 je postal uradni pokrajinski moto in se zdaj uporablja na standardnih registrskih tablicah vozil Quebeca.

Fontane