Olimpijski stadion (, ) je večnamenski stadion v Montréalu v Kanadi, ki stoji v olimpijskem parku v mestnem okrožju Hochelaga-Maisonneuve. Zgrajen je bil sredi 1970-ih kot glavno prizorišče poletnih olimpijskih iger leta 1976 in ima vzdevek Veliki O, kar se nanaša tako na njegovo ime kot na obliko krofa, ki je stalni del strehe stadiona. Zaradi visokih stroškov gradnje in gostitve olimpijskih iger leta 1976 kot celote se ga ponižujoče imenuje tudi Veliki dolžnik.

Stadion je eden največjih po številu sedežev v Kanadi. Po olimpijskih igrah je bila nameščena umetna trava in postal je dom profesionalnih montrealskih bejzbolskih in nogometnih ekip. Montrealski Alouettes iz CFL so se leta 1998 vrnili na svoj prejšnji dom, stadion Molson, za tekme rednega dela sezone, vendar so še naprej uporabljali olimpijski stadion za tekme končnice in Grey Cupa do leta 2012. Po bejzbolski sezoni 2004 so se Expos preselili v Washington, D.C., in postali Washington Nationals. Stadion trenutno služi kot večnamenski objekt za posebne dogodke (npr. koncerte, sejme) s stalno kapaciteto 56.040 sedežev. Kapaciteta se lahko razširi z začasnimi sedeži. CF Montréal (prej znan kot Montreal Impact) iz Major League Soccer (MLS) je uporabljal prizorišče, kadar povpraševanje po vstopnicah upravičuje veliko kapaciteto ali kadar vreme omejuje igro na prostem na bližnjem stadionu Saputo v spomladanskih mesecih.

Stadion ni imel glavnega najemnika, odkar so ga Exposi zapustili leta 2004. Kljub desetletjem uporabe ga je zgodovina številnih strukturnih in finančnih težav v veliki meri označila za belega slona.

V severno podnožje stadiona, nagnjeno pod kotom 45°, je vgrajen Montrealski stolp, ki je bil dokončan šele celo desetletje po odprtju stadiona. S 165 metri je najvišji nagnjeni stolp na svetu. Stadion in olimpijski park mejita na park Maisonneuve, ki vključuje Montrealski botanični vrt, ki meji na zahod čez ulico Sherbrooke (cesta 138).

Zgodovina Ozadje in arhitektura Že leta 1963 si je župan Montreala Jean Drapeau prizadeval za gradnjo pokritega stadiona v Montrealu.Costello, Rory. Olympic Stadium (Montreal) . Society for American Baseball Research, 2013. Pokrit stadion naj bi bil skoraj nujen za Drapeaujev drug cilj, da v Montreal pripelje ekipo Major League Baseball, glede na hladno vreme, ki lahko prizadene mesto aprila, oktobra in včasih celo septembra. Leta 1967, kmalu po tem, ko je Nacionalna liga Montrealu podelila franšizo za širitev za leto 1969, je Drapeau napisal pismo, v katerem je obljubil, da bo vsaka potencialna ekipa iz Montreala do leta 1971 igrala na pokritem stadionu. Vendar pa Drapeau, čeprav imajo župani Quebeca široka izvršilna pooblastila, ni mogel dati takšnega zagotovila na lastno odgovornost. Ravno ko je bil Charles Bronfman, ki naj bi postal prvi lastnik franšize, pripravljen odstopiti, je Drapeau naročil svojim sodelavcem, naj pripravijo predlog za stadion. To je bilo dovolj, da je prepričalo Bronfmana, naj nadaljuje s prizadevanji.

Stadion je zasnoval francoski arhitekt Roger Taillibert kot dovršen objekt z zložljivo streho, ki naj bi se odpirala in zapirala s kabli, obešenimi z ogromnega 165 metrov visokega stolpa – najvišje nagnjene strukture na svetu in desete najvišje strukture v Montrealu. Zasnovo stadiona primerjajo z zasnovo avstralskega paviljona na Expo '70 v Osaki na Japonskem, čeprav je Taillibert že prej raziskoval koncept strehe v obliki dežnika za gledališče v Cannesu (1964) in Piscine Carnot v Parizu (1967). Kmalu po tem, ko je Montreal leta 1976 dobil organizacijo olimpijskih iger, je Drapeau sklenil tajni dogovor s Taillibertom za gradnjo stadiona. Razkrit je bil šele leta 1972.

Stavba je bila zgrajena kot glavni stadion za poletne olimpijske igre leta 1976. Stadion je gostil različne dogodke, vključno z otvoritveno in zaključno slovesnostjo, atletskimi tekmovanji, nogometnimi finali in ekipnimi preskakovalnimi jahalnimi tekmovanji.

Zasnova stavbe velja za mojstrovino organske moderne arhitekture.Rémillard, 196. Taillibert je stavbo zasnoval na rastlinskih in živalskih oblikah, pri čemer je želel vključiti vretenčne strukture s kitami ali lovkami, hkrati pa je še vedno sledil osnovnim načrtom moderne arhitekture.

Gradnja

Stadion naj bi bil prvotno dokončan leta 1972, vendar je bilo veliko odprtje odpovedano zaradi stavke gradbenih delavcev. Svet gradbenih delavcev (Conseil des métiers de la construction), ki ga je vodil André "Dédé" Desjardins, je gradbišče ohranjal v 'anarhičnem neredu', dokler ga quebeški premier Robert Bourassa ni podkupil s tajnim dogovorom. Taillibert je v svoji knjigi Notre Cher Stade Olympique iz leta 2000 zapisal: »Če so se olimpijske igre odvile, je to po zaslugi Dédéja Desjardinsa. Kakšna ironija!« Nadaljnje zamude so sledile zaradi nenavadne zasnove stadiona in Taillibertove nepripravljenosti, da bi odstopil od svoje prvotne vizije stadiona, kljub naraščajočim stroškom surovin. Ni pomagalo niti to, da se je prvotni vodja projekta, Trudeau et Associés, zdel nesposoben obvladovati nekaterih najosnovnejših gradbenih nalog. Leta 1974 je vlada province Quebec izgubila potrpljenje zaradi zamud in prekoračitev stroškov ter Tailliberta odpustila iz projekta.

Poleg tega so projekt pestile okoliščine, na katere nihče ni mogel vplivati. Dela so se zaradi značilno surovih zim v Montrealu tretjino leta upočasnila do polžjega tempa. Posledično sta stadion in stolp ostala nedokončana na otvoritvi olimpijskih iger leta 1976.

Materiali za streho so do leta 1982 imeli v skladišču v Marseillu, stolp in streha pa sta bila dokončana šele leta 1987. Minilo je še eno leto, preden se je 66-tonska, 5500 m2 velika kevlarjeva streha (ki jo je zasnoval in izdelal Lavalin) lahko zložila. Tudi takrat je ni bilo mogoče uporabljati v vetru nad 40 km/h. Na koncu je bila odprta in zaprta le 88-krat.

Observatorij

Ko se je gradnja stadionskega stolpa po olimpijskih igrah leta 1976 nadaljevala, je bil načrtu dodan večnadstropni observatorij, dostopen s poševnim dvigalom, odprtim leta 1987, ki se dviga 266 metrov vzdolž ukrivljene hrbtenice stolpa. Kabina dvigala se od podnožja stolpa do zgornjega dela dvigne v manj kot dveh minutah s hitrostjo 2,8 m/s, s prostorom za 76 oseb na vožnjo in zmogljivostjo 500 oseb na uro. Kabina je zasnovana tako, da ves čas vožnje ostane ravna, hkrati pa potnikom zagotavlja panoramski razgled.

Dvigalo je obrnjeno proti severovzhodu in ponuja pogled na sever, jug in vzhod. Iz njega se odpira pogled na olimpijsko vas, Biodome, Botanični vrt in stadion Saputo. Olimpijski park, viseča streha stadiona in središče Montreala si lahko ogledate z observatorija na vrhu stolpa, obrnjenega proti jugozahodu.

Financiranje stadiona

Kljub začetnim napovedim iz leta 1970, da bo gradnja stadiona stala le 134 milijonov kanadskih dolarjev, so stavke in zamude pri gradnji te stroške še povečale. Do odprtja stadiona (v nedokončani obliki) so se skupni stroški povzpeli na 1,1 milijarde kanadskih dolarjev.

Vlada Quebeca je maja 1976 uvedla poseben davek na tobak, da bi si povrnila naložbo. Do leta 2006 je znesek, ki ga je prispeval lastnik stadiona, Odbor za olimpijske objekte (OIB) (Régie des Installations Olympiques), predstavljal 8 % davčnih prihodkov od prodaje cigaret. Zakon o posebnem davku na tobak iz leta 1976 je določal, da se po odplačilu stadiona lastništvo objekta vrne mestu Montreal.

Sredi novembra 2006 so bili stroški stadiona končno v celoti plačani, več kot 30 let po odprtju. Skupni stroški (vključno s popravili, prenovami, gradnjo, obrestmi in inflacijo) so znašali 1,61 milijarde kanadskih dolarjev, s čimer je bil – v času, ko so bili vsi stroški poplačani – drugi najdražji zgrajeni stadion (za stadionom Wembley v Londonu). Kljub prvotnim načrtom za dokončanje plačila oktobra 2006 je prepoved kajenja v zaprtih prostorih, uvedena maja 2006, zmanjšala prihodke, zbrane z davkom na tobak. Do leta 2014 se je uvrstitev stadiona po stroških znižala na peto mesto, z gradnjo dražjih prizorišč, kot so stadion MetLife, stadion AT&T in novi stadion Yankee. Stadion, ki ga mnogi dojemajo kot belega slona, ​​so zaradi astronomskih stroškov poimenovali tudi Veliki dolžnik.

Stadion od leta 1977 vsako leto ustvari povprečno 20 milijonov dolarjev prihodkov. Ocenjuje se, da lahko obsežen dogodek, kot je Grey Cup, ustvari kar 50 milijonov dolarjev prihodkov.

Nadaljnje težave Čeprav stolp in zložljiva streha nista bila dokončana pravočasno za olimpijske igre leta 1976, se je gradnja stolpa nadaljevala v 1980-ih. V tem obdobju pa je stolp zagorel zaradi velikega požara, ki je povzročil škodo in prisilil načrtovano domačo tekmo Exposa, da je bila prestavljena. Leta 1986 je velik kos stolpa padel na igrišče pred drugo tekmo Exposa 29. avgusta proti San Diego Padresu, kar je 30. avgusta prisililo k dvojni tekmi.

Januarja 1985 je vlada Quebeca odobrila dokončanje projekta in namestitev zložljive strehe, ki je bila financirana z olimpijskim davkom na cigarete v provinci. Gradnja stolpa in namestitev oranžne kevlarjeve strehe sta bili končani do aprila 1987, desetletje pozneje, kot je bilo načrtovano. Streha je utrpela številne raztrganine, zaradi česar je dež pronical na stadion.

Kot del različnih prenov, ki so bile izvedene leta 1991 za izboljšanje primernosti stadiona kot prizorišča za bejzbol, je bilo ukinjenih 12.000 sedežev, večina v oddaljenih delih zunanjega igrišča, domača plošča pa je bila premaknjena bližje tribunam.

8. septembra istega leta so se podporni nosilci zlomili in povzročili, da je 56 t betonska plošča padla na zunanji hodnik. Nihče ni bil poškodovan, vendar so morali Exposi svojih zadnjih 13 domačih tekem te sezone preseliti v mesta nasprotnikov. Exposi so namignili, da je sezona 1992 ogrožena, če stadion ne bo certificiran kot varen. V začetku novembra so inženirji ugotovili, da je stadion strukturno dober. Vendar je trajalo dlje, da so streho potrdili kot varno, ker je bila v junijskem neurju močno raztrgana. Za sezono 1992 je bilo odločeno, da bo streha ves čas zaprta. Kevlarjeva streha je bila odstranjena maja 1998, s čimer je bil stadion za sezono 1998 odprt. Kasneje leta 1998 je bila nameščena neprozorna modra streha, vredna 26 milijonov dolarjev.

Leta 1999 se je 18. januarja zrušil 350 m2 velik del strehe, pri čemer se je led in sneg nasul na delavce, ki so se pripravljali na letni avtomobilski salon v Montrealu. Avtomobilski salon in razstava plovil naslednji mesec sta bila odpovedana, avtomobilski salon pa je za vedno zapustil prizorišče (od takrat avtomobilski salon v Montrealu običajno poteka v Palais des congrès de Montréal). Streha je bila ponovno popravljena in spremenjena, da bi bolje prenašala zimske razmere: OIB je namestil mrežo cevi za kroženje ogrevane vode pod streho, da bi se omogočilo taljenje snega. Kljub tem korektivnim ukrepom je stadionsko tla ostalo zaprto od decembra do marca. Birdair, dobavitelj tkanin in oblikovalec strehe, je bil kasneje tožen zaradi okvare strehe. Monter strehe, Danny's Construction, je zaradi sprememb načrtov in specifikacij ter zamud utrpel ogromne prekoračitve stroškov skupaj s svojim podizvajalcem Montacierjem, zato je bil med gradnjo odpuščen, Birdair pa je projekt dokončal. Danny's Construction je leta 1999 tožil Birdair. Februarja 2010 je višje sodišče v Quebecu po dolgotrajnem sojenju razsodilo v korist Danny's Construction in zavrnilo Birdairovo protitožbo.

Stanje stadiona se je v začetku 21. stoletja precej poslabšalo. V zadnjih letih razstav Expos v Montrealu je bil prekrit z umazanijo, velik del betona pa je bil okrušen, obarvan in umazan.

Načrti za tretjo streho