thumb|right|220px|Sodobni tabli z imeni ulic v Lvovu (Ulica M. Gruševskega in Ulica D. Tanjačkeviča): poleg ukrajinske cirilice se rabi tudi državni standard latinizacije.
Prečrkovanje ukrajinščine ali latinizacija ukrajinščine je predstavitev ukrajinščine z latiničnimi črkami. Ukrajinščina je napisana v lastni ukrajinski abecedi, ki temelji na cirilici. Latinizacija (romanizacija) se lahko rabi za predstavitev ukrajinskega besedila ali izgovorjave za bralce, ki ne govorijo ukrajinsko, v računalniških sistemih, ki ne morejo reproducirati ciriličnih znakov, ali za tipkarje, ki ne poznajo ukrajinske razporeditve tipkovnice. Metode latinizacije vključujejo prečrkovanje (transliteracijo, predstavitev pisanega besedila) in prepisovanje (transkripcijo, predstavitev govorjene besede).
V nasprotju z latinizacijo je bilo v preteklosti več predlogov za ukrajinsko latinično abecedo, običajno na podlagi tistih, ki jih rabijo zahodnoslovanski jeziki, vendar noben ni bil široko sprejet.
Latinizacijski sistemi
thumb|right|220px|Del razpredelnice črk rutenske abecede iz dela Ivana Petroviča Uževiča Slovanska slovnica (Grammatica sclavonica) (Arras, 1645). Stolpci prikazujejo imena črk, natisnjena v rokopisni cirilici in latinici, običajne cirilične oblike črk in latinično transliteracijo. (2. in 3. del.)
Transliteracija
Transliteracija je predstavitev besedila črka za črko z uporabo druge pisave. Ukrajinsko-kanadski jezikoslovec in leksikograf Jaroslav Rudnicki je transliteracijske sisteme razvrstil v znanstveno transliteracijo, ki se uporablja v akademskih in zlasti jezikoslovnih delih, in praktične sisteme, ki se rabijo v upravi, novinarstvu, poštnem sistemu, šolah itd. Znanstvena transliteracija, imenovana tudi znanstveni sistem, se rabi mednarodno z zelo malo različicami, medtem ko so različne praktične metode transliteracije prilagojene pravopisnim dogovorom drugih jezikov, kot so angleščina, francoščina, nemščina itd.
Odvisno od namena transliteracije je morda treba rekonstruirati izvirno besedilo ali pa je morda bolje imeti transliteracijo, ki se ob branju na glas sliši kot izvirni jezik.
Znanstvena transliteracija
Znanstvena transliteracija, imenovana tudi akademski, jezikoslovni, mednarodni ali znanstveni sistem, se najpogosteje pojavlja v jezikoslovnih publikacijah o slovanskih jezikih. Je zgolj fonemska, kar pomeni, da vsak znak predstavlja eno smiselno enoto zvoka, in temelji na gajici (hrvaški latinični abecedi). Različne različice so primerne za predstavitev fonologije zgodovinske stare ukrajinščine (sredina 11.–14. stoletja) in srednje ukrajinščine (15.–18. stoletja).
Različica je bila kodificirana v Pruskih navodilih za knjižnice iz leta 1898 ali Preußische Instruktionen (PI) in se je pogosto rabila pri bibliografskem katalogiziranju v Srednji Evropi in Skandinaviji. Z nadaljnjimi spremembami jo je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) objavila kot priporočilo ISO/R 9 leta 1954, revidirano leta 1968 in ponovno kot mednarodni standard leta 1986 in 1995.
Za predstavitev vseh potrebnih diakritičnih znamenj v računalnikih je potrebno kodiranje Unicode, Latin-2, Latin-4 ali Latin-7. Druge občasno videne slovanske latinizacije, so tiste, ki temeljijo na slovaški ali poljski abecedi, ki vključujejo simbole za palatalizirane soglasnike.
Sistem Kongresne knjižnice
ALA-LC Romanization Tables so bile prvič obravnavane v Ameriškem knjižničnem združenju (ALA) leta 1885, objavljene pa so bile leta 1904 in 1908, vključno s pravili za latinizacijo cerkvene slovanščine, predprenovitvene ruske abecede in srbohrvaščine. Revidirane razpredelnice, vključno z ukrajinščino, so bile objavljene leta 1941, in so v uporabi praktično nespremenjene glede na najnovejšo izdajo iz leta 2011. Ta sistem se rabi za predstavitev bibliografskih informacij v ameriških in kanadskih knjižnicah, Britanski knjižnici od leta 1975, in v severnoameriških publikacijah.
Poleg bibliografske katalogizacije se za latinizacijo v besedilu akademskih in splošnih publikacij pogosto rabijo poenostavljene različice sistema Kongresne knjižnice. Za opombe ali bibliografske reference nekatere publikacije rabijo različico brez ligatur, ki ponuja zadostno natančnost, vendar poenostavlja breme stavljenja in olajša berljivost. Za strokovno občinstvo ali tiste, ki poznajo slovanske jezike, se včasih rabi različica brez ligatur in diakritičnih znamenj. Za širše občinstvo se za osebna, organizacijska in krajevna imena rabi »spremenjeni sistem Kongresne knjižnice«, pri čemer se izpustijo vse ligature in diakritiki, mehki znak ь (ʹ) pa se ignorira, začetni Є- (I͡E-), Й- (Ĭ-), Ю- (I͡U-) in Я- (I͡A-) pa predstavljajo Ye-, Y-, Yu- in Ya-, končnici priimkov -ий (-yĭ) in -ій (-iĭ) pa se poenostavita na -y, včasih pa se običajna imena poangleščijo, na primer (), zapisano kot »Alexander«.
|- style="text-align:left; " ! tipična raba ! različica ! zgled |- | izvirno cirilično besedilo | –
| – | slovenska transkripcija | / |- | knjižnični katalog,samostojna bibliografija | strogi ALA-LC | I͡Aroslav Rudnyt͡sʹkyĭ |- | opomba pod črto ali bibliografija | brez ligatur | Iaroslav Rudnytsʹkyĭ |- | akademsko besedilo | brez ligatur ali diakritikov | Iaroslav Rudnytskyi |- | imena v splošnem besedilu | spremenjeni sistem Kongresne knjižnice | Yaroslav Rudnytsky
Podobna načela je leta 1969 sistematično opisal Joseph Thomas Shaw za ruščino, in so od tedaj široko sprejeta. Njihova uporaba za ukrajinska in večjezična besedila je bila opisana v angleškem prevodu Kubijovičeve Enciklopedije Ukrajine (Encyclopedia of Ukraine) iz leta 1984 in v prevodu Gruševskega Zgodovina Ukrajine-Ruse (History of Ukraine-Rusʹ) iz leta 1997,. Tudi drugi viri so se sklicevali nanje, na primer ukrajinsko-ameriški zgodovinar Sergij Mikolajovič Plohi v več delih. Vendar se podrobnosti rabe razlikujejo, na primer avtorji Zgodovinskega slovarja Ukrajine (Historical Dictionary of Ukraine) mehki znak ь pred o prevajajo z i, »torej Khvyliovy, ne Khvylovy, kot v Enciklopediji Ukrajine«.
Za povezovanje diakritičnih znamenj je potreben Unicode, za poenostavljeno različico pa le navadni znaki ASCII.
Britanski standard
British Standard 2979:1958 "Transliteration of Cyrillic and Greek Characters", ki ga je izdal Britanski inštitut za standarde (BSI), uporablja založba Oxford University Press. Različico uporabljata tudi Britanski muzej in Britanska knjižnica, vendar so njihove nove pridobitve od leta 1975 katalogizirane z uporabo prečrkovanja Kongresne knjižnice.
Poleg »britanskega« sistema standard vključuje tudi razpredelnice za »mednarodni« sistem za cirilico, ki ustreza standardu ISO/R 9:1968 (priporočilo ISO pa ima recipročno alternativni sistem, ki ustreza standardu BSI). Vključuje tudi razpredelnice za latinizacijo grščine.
BGN/PCGN
Latinizacija BGN/PCGN je niz standardov, ki jih je odobril Odbor ZDA za geografska imena in Stalni odbor za geografska imena za britansko uradno uporabo. Izgovorjava je intuitivna za angleško govoreče. Za ukrajinščino je bil prejšnji sistem BGN/PCGN sprejet leta 1965, vendar ga je leta 2019 nadomestil ukrajinski nacionalni sistem. Spremenjena različica je omenjena tudi v Oxfordskem slogovnem priročniku (Oxford Style Manual).
Zahteva le znake ASCII, če se ne uporabljajo neobvezna ločila.
GOST (1971, 1983) / Deržstandart (1995, 2021)
Sovjetski GOST, SEV Sveta za medsebojno gospodarsko pomoč (Comecon) in ukrajinski Deržstandart so vladni organi za standardizacijo nekdanjih evrazijskih držav. Objavili so niz latinizacijskih sistemov za ukrajinščino, ki jih je nadomestil standard ISO 9:1995. Za podrobnosti glej GOST 16876-71.
DSTU 9112:2021
1. aprila 2022 je bil kot državni standard Ukrajine (DSTU) potrjen standard »Cirilično-latinična transliteracija in latinsko-cirilična retransliteracija ukrajinskih besedil. Pravila pisanja« (ДСТУ 9112:2021). Standard temelji na spremenjenem standardu ISO 9:1995 in ga je razvil Tehnični odbor 144 »Informacije in dokumentacija« Državne znanstvene in tehnične knjižnice Ukrajine (DNTB). Po mnenju DNTB bi se lahko uporabljal v prihodnjem sodelovanju med Evropsko unijo in Ukrajino, v katerem bo »ukrajinščina kmalu skupaj z drugimi evropskimi jeziki zavzela svoje upravičeno mesto v večjezičnih scenarijih obdelave naravnega jezika, vključno s strojnim prevajanjem«.
Sistem Deržstandart 1995 (ki ga je izumil Maksim Vakulenko) je v standardu DSTU 9112:2021 (odobrenem leta 2022) omenjen tudi kot »sistem B«. Novi standard vključuje tudi »sistem A« z diakritičnimi znamenji in nekaj razlikami od standarda ISO 9:1995: г=ğ, ґ=g, є=je, и=y, і=i, х=x, ь=j, ю=ju, я=ja.
ISO 9
ISO 9 je niz sistemov Mednarodne organizacije za standardizacijo. ISO je izdaje svojega »mednarodnega sistema« za latinizacijo cirilice objavil kot priporočila (ISO/R 9) leta 1954 in 1968 ter standarde (ISO 9) leta 1986 in 1995. Ta je bil prvotno izpeljan iz znanstvene transkripcije leta 1954 in je namenjen uporabi bralcev večine evropskih jezikov. Izdaja iz leta 1968 je vključevala tudi alternativni sistem, enak Britanskemu standardu.
Izdaja iz leta 1995 podpira večino nacionalnih ciriličnih abeced v eni sami transkripcijski razpredelnici. Gre za čisti transkripcijski sistem, kjer vsak cirilični znak predstavlja natanko en edinstven latinični znak, zaradi česar je zanesljivo reverzibilen, vendar žrtvuje berljivost in prilagajanje posameznim jezikom. Upošteva le grafeme in ne upošteva fonemskih razlik. Tako je na primer г (Ukrajinski He ali ruski Ge) vedno predstavljen s transkripcijo g; ґ (ukrajinska črka Ge) pa z g̀.
Predstavitev vseh potrebnih diakritičnih znamenj v računalnikih zahteva Unicode, nekaj znakov pa je redko prisotnih v računalniških pisavah, na primer g s krativcem: g̀.
Ukrajinska nacionalna transkripcija
To je uradni sistem Ukrajine, ki ga uporablja tudi Organizacija združenih narodov in zunanje službe mnogih držav. Trenutno se pogosto rabi za predstavitev ukrajinskih geografskih imen, ki so bila pred osamosvojitvijo Ukrajine leta 1991 skoraj izključno latinizirana iz ruščine, in za osebna imena v potnih listih. Temelji na angleškem pravopisu in zahteva le znake ASCII brez diakritičnih znamenj. Lahko se ga šteje za različico »spremenjenega sistema Kongresne knjižnice«, vendar ne poenostavlja končnic -ий in -ій.
Njegova prva različica je bila kodificirana v sklepu št. 9 Ukrajinskega odbora za vprašanja pravne terminologije z dne 19. aprila 1996, v katerem je navedeno, da je sistem zavezujoč za prečrkovanje ukrajinskih imen v angleščino v zakonodajnih in uradnih aktih.
Nov uradni sistem za prečrkovanje ukrajinskih osebnih imen v ukrajinskih potnih listih je bil uveden leta 2007.
Posodobljena različica iz leta 2010 je postala sistem, ki se uporablja za transliteracijo vseh lastnih imen, in je bila odobrena kot Resolucija 55 Kabineta ministrov Ukrajine 27. januarja 2010. Ta je spremenila prejšnje zakone in združila enoten sistem za uradne dokumente, objavo kartografskih del, znake in kazalnike naseljenih krajev, ulic, postajališč, postaj podzemne železnice itd.
Sprejeta je bila mednarodno. 27. seja Skupine strokovnjakov OZN za geografska imena (UNGEGN), ki je potekala v New Yorku 30. julija in 10. avgusta 2012, je po poročilu strokovnjakov Državne agencije za zemljiške vire Ukrajine (sedaj znane kot Deržheokadastr: Ukrajinska državna služba za geodezijo, kartografijo in kataster), odobrila ukrajinski sistem latinizacije. BGN/PCGN sta sistem skupaj sprejela leta 2019.
Uradna geografska imena so latinizirana neposredno iz izvirne ukrajinščine in niso prevedena. Na primer Kyivska oblast ne Kijevska oblast, Pivničnokrimski kanal in ne Severnokrimski kanal.
Latinizacija za slovenščino in druge jezike razen angleščine
thumb|right|220px|Češka transliteracija ukrajinščine (Peremyčka, Jasiňa, U Stěpana) v Zakarpatju na pohodniških kažipoh, nameščenih leta 2010. Vendar transliteracija ni povsem dosledna »Ust Corna« namesto »Usť Čorna«, »Bliznica« namesto »Blyznycja« itd.