thumb|Gnojenje s sodobno kmetijsko tehniko thumb|Vreča mineralnega gnojila NPK (dušik-fosfor-kalij) Gnojilo je sredstvo, ki rastlinam povečuje količino dostopnih hranil. Dodamo ga lahko v prst ali neposredno na rastlinska tkiva. S tem človek dopolnjuje naravne vire mineralnih snovi potrebne za rast rastlin, s čimer načrtno povečuje rodovitnost.
Med mineralnimi snovmi (hranili), ki jih rastline potrebujejo za rast v večjih količinah in jih ne pridobijo iz zraka, so predvsem dušik, fosfor in kalij, v manjših količinah kalcij, železo in žveplo, ter v sledovih drugi elementi kot so npr. bor, mangan, baker, cink in molibden. Vsa ta hranila sprejemajo rastline v ionskih oblikah, ki nastanejo z raztapljanjem soli v vodi
Delitev gnojil
Glede na izvor Gnojila primarno delimo na organska in anorganska (mineralna gnojila).
Organska gnojila kot so npr. hlevski gnoj, gnojevka, kompost zeleni podor in slama nastanejo z razkrojem živih bitij, pretežno z pomočjo mikroorganizmov kot so bakterije in glive. Taka hranila posledično vsebujejo veliko organske snovi (humusa) ki povečuje količino hranil v prsti, ter izboljšuje strukturo zemlje, kar omogoča boljše zadrževanje vode v tleh. Organska gnojila so po večini bogatejša z dušikom in kalijem, ter vsebujejo nekoliko manj fosforja.
Mineralna gnojila primarno delimo glede na način njihovega pridobivanja na rudninska in sintetična gnojila. Za mineralna gnojila se še običajno uporablja star izraz "umetna gnojila".
Rudninska gnojila pridobivamo iz rud. Na ta način primarno pridobivamo hranili fosfor in kalij. V nekaterih primerih kot je npr. gvano lahko pridobimo tudi dušična gnojila.
Sintetična gnojila so primarno dušična gnojila, ki jih pridobivamo z vezavo dušika iz zraka v amonijak. primarno z Haber-Boschovim pocesom
Glede na sestavo hranil Glede na sestavo hranil v samem gnojilu pa delimo gnojila na enostavna in kompleksna/mešana. Enostavna gnojila vsebujejo samo eno hranilo (npr. urea/sečnina, ki vsebuje samo dušik in superfosfat, ki vsebuje samo fosfor.) Kompleksna gnojila pa vsebujejo mešanico več različnih hranil. Običajno se razmerje hranil v gnojilu poda kot navedba razmerja med dušikom, fosforjem in kalijem ter drugimi hranili. to se na pakiranju razvidi kot oznaka N:P:K, kjer je namesto kratic elementov podan delež hranila v gnojilu. Kot primer oznaka 20:8:15 pomeni da gnojilo vsebuje 20% dušika, 8% fosforja in 15% kalija.
Pridelovalci gnojijo bodisi ročno, bodisi s strojnimi pripomočki, gnojila so lahko v trdni ali tekoči obliki. Približno 90% se jih v svetu dodaja v trdni obliki, največ sečnine, amonijevega fosfata in kalijevega klorida. Ti so na trgu v obliki granul ali praškov. Tekoča mineralna gnojila se hitreje absorbirajo in tehnološko jih je enostavneje razpršiti po veliki površini, lahko se jih tudi doda v vodo za namakanje, čemur pravimo fertigacija.
Zgodovina Večino zgodovine so ljudje gnojili z organskimi snovmi, od iztrebkov in komposta do odpadkov v postopku predelave hrane, kot je krvna moka. V 19. stoletju pa so odkritja Justusa von Liebiga na področju prehrane rastlin vodila do razvoja sintetičnih gnojil. To je bil pomemben preboj v globalnem sistemu pridelave hrane, ki je omogočil intenzifikacijo kmetijstva z mnogo večjim pridelkom. Po drugi svetovni vojni je industrijska produkcija amonijaka na račun procesov za fiksacijo dušika, razvitih v začetku 20. stoletja (predvsem Haber-Boschevega) povzročila skokovit porast uporabe dušikovih gnojil. To je vodilo v znatno povečanje produktivnosti kmetijstva in tvorilo del t. i. zelene revolucije.
Vplivi gnojil Med kvarnimi posledicami prekomerne rabe gnojil so onesnaženje vode in evtrofikacija zaradi izpiranja hranil, emisije ogljika ter drugih snovi v proizvodnem procesu in onesnaženje prsti zaradi akumulacije težkih kovin, ki so lahko prisotne v mineralnih gnojilih. Za omilitev teh posledic se razvijajo različne tehnike trajnostnega kmetijstva.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Hortikultura