Arnold Horneški

Arnold Horneški, tudi Arnould Horneški, Arnold II. Hornski, (* okoli leta 1339 ali 1340 ; † 8. marec 1389) je bil utrechtski knezoškof od leta 1371 do 1378 in lièški knezoškof od leta 1378 do 1389.

Izvor in zgodnja leta Izhajal je iz družine grofov Horneških. Bil je sin Viljema Horneškega in njegove druge žene Elizabete Kleveške. Vstopil je v frančiškanski red in v Parizu med drugim študiral pravo. Neznanega datuma je bil posvečen v duhovnika. Bil je kanonik v Kölnu, Liègu in Utrechtu.

Škof Utrechta sličica|Stichtsko deželno pismo iz leta 1375, arhiv Utrecht Po smrti Janeza V. Virneburškega, utrechtskega škofa, je bilo nasledstvo sporno. Takrat so bile poleg stolničnega kapitelja še štiri druge verske ustanove upravičene do izvolitve škofa. Stolni kapitelj je poskušal monopolizirati volitve in za škofa izbral prošta Svederja Uterla. Drugi kapitlji so papežu Gregorju XI. predlagali Arnolda Horneškega. Papež ga je v Utrechtu odobril in posvetil 28. septembra 1371.

Izkazal se je za bojevitega deželnega gospoda. Posredoval je v gelderski nasledstveni vojni in se postavil na strani Matilde Bloisove proti Viljemu Jüliškemu. Posledično so utrechtsko knezo-škofijo močno obremenila vojna bremena in opustošenje, ki ga je povzročil sovražnik.

Arnold Horneški je dobro upravljal svoje finance in je uspel odkupiti številne zastavljene nepremičnine.

Vendar je bil v šibkem položaju v odnosu do stanov. Med mestom Utrecht in knezo škofijo je obstajal dolgoletni spor glede nekaterih pravic. Arnold Horneški je mestu ugodil tako, da se je odpovedal pomembnim pravicam. Leta 1375 je izdal tako imenovano "Stichtsko deželno pismo" (knezo-škofijska listina). Ta dokument je urejal pravice treh stanov (petih kapitljev, plemstva in mest) v deželnem zboru. Arnold Horneški se je moral odpovedati pravici do pobiranja davkov in pravici do prodaje knežjih gradov in palač. Tudi kot fevdi so bile te posesti lahko podeljene le lokalnemu plemstvu knezo- škofije. Odpovedal se je celo pravici do samostojnega vojskovanja.

Škof v Liègu Po smrti knezoškofa Janeza Arkelskega v Liègu leta 1378 je del stolničnega kapitelja za njegovega naslednika izvolil Arnolda Horneškega. Drugi del je izvolil Evstahija Rochefortskega. Medtem ko je Rocheforta v Avignonu priznal Klemen VII., je Arnolda Horneškega v Rimu potrdil Urban VI.

Ko je bil kot škof v Liègu je bila njegova vladavina zaznamovana z oboroženimi spopadi. Arnold Horneški se je moral najprej spopasti z Rochefortskim, ki so ga med drugim podpirali Friderik III. Saarwerdenski, nadškof Kölna in vojvodina Brabant. Po prihodu v Liège je sprva zavzel pozicijo čakati in videti, kaj se bo zgodilo. Izjavil je, da bo služil le kot upravitelj. To mu je omogočilo, da je ostal škof v Utrechtu. Rochefortski je začel nasilno napadati podpornike Horneškega, Brabančani so tudi vdrli v regijo in uničili številne vasi. Zlasti vojna proti Brabantu je postala nenavadno brutalna. Ujetnikov niso izpustili za odkupnino, temveč so jih ubili. Arnoldu je koristilo dejstvo, da sta se kölnski nadškof in grof Jüliški prekinila z nasprotno koalicijo. To je omogočilo lièški knezoškofiji, da se je popolnoma osredotočila na boj proti Brabantu. Sledila je protiofenziva, med katero so lièške sile opustošile ozemlje Brabanta. Mir je bil sklenjen s posredovanjem Ludvika II. Flandrskega. Zaradi tega se je moral Rochefortski odpovedati svojim zahtevam in se umakniti v Avignon. Leta 1383 je škof neuspešno poskušal rešiti spor med flandrijskim grofom in angleškim kraljem Rihardom II .

Leta 1380 je prišlo do neuspešnega poskusa osvojitve gradu Bouillon, ki je pripadal opatiji. Leto kasneje je Arnold Horneški podprl meščane Genta proti flandrijskemu grofu. Leta 1382 so podporniki Klemena VII. znotraj lièške duhovščine sprožili jalovo zaroto proti Arnoldu Horneškemu.

V Liègu so si meščani zagotovili pravico do svobodne izvolitve svojih magistratov. Do takrat je to pravico imela skupina plemiških družin.

Leta 1381 ali 1384 je zavrnil povišanje v kardinala.

Po smrti je bil pokopan v cistercijanskem samostanu Keyserbosch.

Literatura

Karl Moritz Fabritius: Zgodovina knezo-škofije Liège. Leipzig, 1792 S. 174–180 Georg Victor Schmid: Die säcularisirten Bisthümer Teutschlands. Bd. 1 Gotha, 1858 S. 274f.

Zunanje povezave

Arnold Horneški. V: Salvador Miranda: Kardinali The Kardinali svete rimske cerkve. (Spletna stran Mednarodne univerze Florida, angleščina) Kategorija:Umrli leta 1389 Kategorija:Rimskokatoliški škofje v 14. stoletju