Kanada ima obsežno geografsko območje, ki zavzema velik del celine Severne Amerika, s kopensko mejo s sosednjimi Združenimi državami Amerike na jugu in ameriško zvezno državo Aljasko na severozahodu. Kanada se razteza od Atlantskega oceana na vzhodu do Tihega oceana na zahodu; na severu leži Arktični ocean. Grenlandija je na severovzhodu z deljeno mejo na otoku Hans. Na jugovzhodu si Kanada deli morsko mejo s francosko čezmorsko skupnostjo Sveta Peter in Mihael, zadnjim ostankom Nove Francije. Po skupni površini (vključno z vodami) je Kanada druga največja država na svetu, takoj za Rusijo. Samo po kopenski površini pa se Kanada uvršča na četrto mesto, razlika pa je posledica tega, da ima največji delež sladkovodnih jezer na svetu. Od trinajstih kanadskih provinc in ozemelj sta le dve brez izhoda na morje (Alberta in Saskatchewan), preostalih enajst pa neposredno meji na enega od treh oceanov.

V Kanadi je najsevernejše naselje na svetu, postaja Canadian Forces Station Alert, na severni konici otoka Ellesmere – zemljepisna širina 82,5°N – ki leži 817 kilometrov od severnega tečaja. Velik del kanadske Arktike je prekrit z ledom in permafrostom. Kanada ima najdaljšo obalo na svetu, s skupno dolžino 243.042 kilometrov; poleg tega je njena meja z Združenimi državami najdaljša kopenska meja na svetu, ki se razteza 8891 kilometrov. Trije kanadski arktični otoki, Baffinov otok, Viktorijin otok in otok Ellesmere, so med desetimi največjimi na svetu.

Kanado lahko razdelimo na sedem fiziografskih regij: Kanadski ščit, Notranje planote, nižavje Velikih jezer in sv. Lovrenca, Apalaško regijo, Severnoameriške Kordiljere, nižavje Hudsonovega zaliva in Arktični arhipelag. Kanada je razdeljena tudi na petnajst kopenskih in pet morskih ekoregij, ki zajemajo več kot 80.000 razvrščenih življenjskih vrst. Od konca zadnje ledene dobe je Kanada sestavljena iz osmih različnih gozdnih regij, vključno z obsežnim borealnim gozdom na Kanadskem ščitu; 42 odstotkov kanadske površine pokrivajo gozdovi (približno 8 odstotkov svetovne gozdnate površine), ki jih sestavljajo večinoma smreka, topoli in bor. Kanada ima več kot 2.000.000 jezer – 563 večjih od 100 km2 – kar je več kot katera koli druga država, ki vsebuje veliko svetovne sladke vode. Sladkovodni ledeniki so tudi v Kanadskem Skalnem gorovju, Obalnem gorovju in Arktičnih Kordiljerah. Nedavna globalna analiza daljinskega zaznavanja je prav tako pokazala, da je v Kanadi 6477 km2 plimskih ravnic, zaradi česar je na 5. mestu po količini plimskih ravnic. Za ohranitev ekosistemov so bila ustanovljena zavarovana območja Kanade in nacionalna območja divjie.

Kanada je geološko aktivna, saj se pojavlja veliko potresov in potencialno aktivnih vulkanov, zlasti masiv Mount Meager, Mount Garibaldi, Mount Cayley in vulkanski kompleks Mount Edziza. Povprečne zimske in poletne visoke temperature po vsej Kanadi segajo od arktičnega vremena na severu do vročih poletij v južnih regijah, s štirimi različnimi letnimi časi.

Fizična geografija

Kanada pokriva 9.984.670 km2 in vrsto različnih geoklimatskih regij, od katerih je sedem glavnih regij. Kanada obsega tudi obsežno morsko ozemlje z najdaljšo obalo na svetu, dolgo 243.042 kilometrov. Fizična geografija Kanade je zelo raznolika. Po vsej državi prevladujejo borealni gozdovi, led je izrazit v severnih arktičnih regijah in skozi Kanadsko Skalno gorovje, relativno ravne kanadske prerije na jugozahodu pa omogočajo produktivno kmetijstvo. Velika jezera napajajo reko sv. Lovrenca (na jugovzhodu), kjer nižine gostijo večino prebivalstva Kanade.

Nacionalni topografski sistem uporablja Kanadska agencija za naravne vire za pripravo splošnih topografskih kart države. Zemljevidi zagotavljajo podrobnosti o reliefnih oblikah in terenu, jezerih in rekah, gozdnatih območjih, upravnih območjih, naseljenih območjih, cestah in železnicah ter drugih umetnih značilnostih. Te zemljevide uporabljajo vse ravni vlade in industrije za nadzor gozdnih požarov in poplav (kot tudi za druga okoljska vprašanja), prikaz poljščin, poti, načrtovanje nepremičnin, razvoj naravnih virov in načrtovanje avtocest.

Apalaško gorovje Apalaško gorovje se razteza od Alabame na jugu Združenih držav Amerike prek polotoka Gaspé in atlantskih provinc ter ustvarja valovite hribe, prepredene z rečnimi dolinami. Teče tudi skozi dele južnega Quebeca.

Apalaško gorovje (natančneje gorovje Chic-Choc, Notre Dame in Long Range) je staro in erodirano gorovje, staro približno 380 milijonov let. Med pomembne gore v Apalačih spadajo gora Jacques-Cartier (Quebec, 1268 m), gora Carleton (New Brunswick, 817 m) in Cabox (Nova Fundlandija, 814 m). Deli Apalačev so dom bogate endemične flore in favne in veljajo za nunatake v zadnji poledenitveni dobi.

Velika jezera in nižavje sv. Lovrenca

Nižavje Velikih jezer in sv. Lovrenca ali preprosto nižavje sv. Lovrenca je fiziografska regija vzhodne Kanade, ki obsega del južnega Ontaria, ki ga na severu omejuje Kanadski ščit in tri Velika jezera – Huronsko jezero, Eriejsko jezero in Ontarijsko jezero – in se razteza vzdolž reke sv. Lovrenca do ožine Belle Isle in Atlantskega oceana. Nižavje obsega tri podregije, ki so nastale z vdori iz sosednjih fiziografskih regij – Zahodno nižavje, Osrednje nižavje in Vzhodno nižavje. Zahodno nižavje vključuje Niagarski greben, ki se razteza od reke Niagare do polotoka Bruce in otoka Manitoulin. Osrednje nižavje se razteza med reko Ottawo in reko sv. Lovrenca. Vzhodno nižavje vključuje otok Anticosti, Îles de Mingan in se razteza do preliva Belle Isle.

Nižavje sv. Lovrenca je ena najbolj gosto poseljenih, uspešnih in produktivnih regij v Kanadi. Med večjimi urbanimi območji so Toronto, Montréal, Ottawa-Gatineau in Quebec (mesto).

Nižavje sv. Lovrenca je bilo prekrito s površinskimi nanosi, ki so jih po pleistocenskih poledenitvah pustile ledene plošče. Je najmanjša od sedmih fiziografskih regij Kanade. Meje območja v veliki meri odražajo meje ekoregije Mixedwood Plains, najmanjše od petnajstih kopenskih ekoregij Kanade.

Kanadski ščit

Severovzhodni del Alberte, severni deli Saskatchewana, Manitobe, Ontaria in Quebeca, celoten Labrador in Veliki severni polotok Nove Fundlandije, vzhodna celinska severozahodna ozemlja, večina celine Nunavuta in njegovega arktičnega arhipelaga, otok Baffin ter pomembni pasovi skozi otoke Somerset, Southampton, Devon in Ellesmere so na obsežni skalni podlagi, znani kot Kanadski ščit. Ščit večinoma sestavlja erodiran hribovit teren in vsebuje veliko jezer in pomembnih rek, ki se uporabljajo za proizvodnjo hidroelektrarn, zlasti v severnem Quebecu in Ontariu. Ščit obdaja tudi območje mokrišč okoli Hudsonovega zaliva. Nekatera posebna območja ščita se imenujejo gorovja, vključno z gorovjem Torngat in Laurentian.

Ščit ne more podpirati intenzivnega kmetijstva, čeprav v mnogih rečnih dolinah in okoli bogatih jezer, zlasti v južnih regijah, obstaja samooskrbno kmetijstvo in majhne mlečne kmetije. Borealni gozd pokriva velik del ščita, z mešanico iglavcev, ki zagotavljajo dragocene lesne vire na območjih, kot je ekoregija gozdov Central Canadian Shield, ki pokriva velik del severnega Ontaria.

Kanadski ščit je znan po svojih obsežnih zalogah mineralov, kot so smaragdi, diamanti in baker, in ga tam imenujejo tudi mineralna hiša.

Kanadske notranje planote

Kanadske prerije (v Kanadi običajno imenovane preprosto prerije) so regija v zahodni Kanadi. Vključujejo kanadski del Velikih ravnic in prerijske province, in sicer Alberto, Saskatchewan in Manitobo. Te province so delno pokrite s travniki, ravnicami in planotami, večinoma v južnih regijah. Najsevernejši deli Kanadskih prerij so manj gosto poseljeni, zaznamovani z gozdovi in ​​bolj spremenljivo topografijo. Če je regija opredeljena tako, da vključuje le območja, ki jih pokrivajo prerijske površine, je ustrezna regija znana kot Notranje planote. Fizični ali ekološki vidiki Kanadskih prerij segajo do severovzhodne Britanske Kolumbije, vendar to območje ni vključeno v politično uporabo izraza.

Prerije v Kanadi so biom zmernih travnikov in grmovnic znotraj prerijske ekoregije Kanade. Ta ekoregija je sestavljena iz severnih mešanih travnikov v Alberti, Saskatchewanu in južni Manitobi, pa tudi iz severnih kratkih travnikov v jugovzhodni Alberti in jugozahodnem Saskatchewanu. Ekoregija prerij v Kanadi vključuje severne visoke travnike v južni Manitobi in park Aspen, ki pokriva osrednjo Alberto, osrednji Saskatchewan in južno Manitobo. Prerija se začne severno od Edmontona in pokriva tri province v poševni črti proti jugu proti vzhodu do meje med Manitobo in Minnesoto. Alberta ima največ zemljišč, razvrščenih kot prerija, Manitoba pa najmanj, saj se borealni gozd začne južneje v Manitobi kot v Alberti.

Kanadska Arktika

Čeprav največji del kanadske Arktike sestavljata na videz neskončen permafrost in tundra severno od gozdne meje, obsega geološke regije različnih vrst: Arktične Kordiljere (z gorovjem Britanski imperij in gorovjem Združenih držav Amerike na otoku Ellesmere) vsebujejo najsevernejši gorski sistem na svetu. Arktična nižavja in nižavja Hudsonovega zaliva sestavljajo znaten del geografske regije, ki je pogosto označena kot Kanadski ščit (v nasprotju z edinim geološkim območjem). Tla v Arktiki so večinoma sestavljena iz permafrosta, zaradi česar je gradnja težka in pogosto nevarna, kmetijstvo pa praktično nemogoče.Marsh, James H., ed. 1988. "Arctic Archipelago" The Canadian Encyclopedia. Toronto: Hurtig Publishers.

Arktika, opredeljena kot vse severno od gozdne meje, pokriva večino Nunavuta in najsevernejše dele Severozahodnih ozemelj, Jukona, Manitobe, Ontaria, Quebeca in Labradorja. Arhipelag sestavlja 36.563 otokov, od katerih jih je 94 razvrščenih kot večji otoki, večji od 130 km² in pokrivajo skupno površino 1.400.000 km².

Severnoameriške Kordiljere

Obalno gorovje v Britanski Kolumbiji se razteza od spodnjega toka reke Fraser in kanjona Fraser proti severozahodu in ločuje Notranjo planoto od Tihega oceana.Wilson, Robert J. Geology and Economic Minerals of Canada, p. 26 (Geological Survey of Canada, Department of Energy, Mines and Resources, 1976). Njegov jugovzhodni konec je od Severnih Kaskad ločen z nižino Fraser, kjer živi skoraj tretjina prebivalstva zahodne Kanade.

Obalno pobočje Obalnega gorovja je značilno po intenzivni mreži fjordov in pripadajočih otokov, zelo podobnih norveški obali v severni Evropi; medtem ko njihova celinska stran prehaja v visoko planoto s suhimi dolinami, značilnimi za vrsto velikih alpskih jezer, podobnih tistim v južni Švici, ki se začnejo v globokih gorah in končajo na ravnini. Razdeljene so v tri glavne skupine: Pacifiško gorovje med rekama Fraser in Bella Coola, gorovje Kitimat od tam proti severu do reke Nass in gorovje Boundary od tam do gorskega konca v Jukonu pri prelazu Champagne in prelazu Chilkat severozahodno od Hainesa na Aljaski. Gorovje Saint Elias leži na zahodu in severozahodu, gorovje Jukon in Jukonska kotlina pa na severu. Na celinski strani gorovja Boundary so višavje Tahltan in Tagish ter gorovje Skeena, del sistema Notranjih gora, ki se razteza tudi proti jugu na celinski strani gorovja Kitimat.

Za teren glavne hrbtenice Obalnih gora je značilna močna poledenitev, vključno z več zelo velikimi ledenimi polji različnih višin. Od treh podrazdelkov so Severnoameriške Kordiljere najvišje in jih krona gora Waddington, medtem ko ima gorovje Boundary največja ledena polja, največje pa je ledeno polje Juneau. Gorovje Kitimat je nižje in manj pokrito z ledeniki kot kateri koli od drugih dveh skupin, vendar je izjemno razgibano in gosto.