sličica|203x203_pik|Dolgi s v gotici Dolgi s, (znan tudi kot medialni s ali začetni s), je arhaična oblika male črke , ki jo najdemo večinoma v delih od konca 8. do začetka 19. stoletja. Nadomeščal je enega ali obe črki s v zaporedju dvojnega s. Sodobna oblika črke je znana kot "kratki", "končni" ali "okrogli" s. V tipografiji je dolgi s znan kot vrsta poševne črke, običajno imenovane "poševni s ". Dolgi s je osnova prve polovice grafema ligaturne črke nemške abecede ( ali , 'oster 's'. Kot pri drugih črkah ima lahko dolgi s drugačen videz, odvisno od pisave: ſ, ſ, ſ ali ſ.
Pravila sličica|Dolgi s v različnih variacijah pisav
Nemščina sličica|Ligatura ſt, skupaj s ch, ck in t ȥ , ni odporna na razmaknjeno nastavitev. Vendar pa se običajno razveljavi kot ligatura, za razliko od drugih. Povsem drugačen primer je ſȥ. = ß, saj velja za eno samo črko. Splošna zamisel je, da okrogli (navadni) s označuje konec pomenskega dela besede. Dolgi ſ se zato uporablja povsod, razen na koncu zloga, kjer morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji. sličica|Latinska abeceda iz leta 1934 z veliko začetnico dolgega s (3. stolpec, drugi vnos od spodaj)
Zgodovina Dolgi s je izpeljan iz starega rimskega kurzivnega medialnega s, .Yule, John-David. Concise Encyclopedia of Science and Technology. Crescent Books (1978) p. 490 Ko se je proti koncu osmega stoletja uveljavilo razlikovanje med velikimi in malimi črkami, se je razvila bolj navpična oblika.. V tem obdobju se je občasno uporabljala na koncu besede, praksa, ki je hitro umrla, a se je občasno oživila v italijanskem tisku med letoma 1465 in 1480. Tako splošno pravilo, da se dolgi s nikoli ne pojavlja na koncu besede, ni povsem pravilno, čeprav so izjeme redke in arhaične. Dvojni s sredi besede se je prav tako pisal z dolgim in kratkim s, kot v: "Miſsiſsippi". V nemški tipografiji so pravila bolj zapletena: kratki s se pojavlja tudi na koncu vsake komponente znotraj sestavljene besede, za posebne primere pa obstajajo podrobnejša pravila in prakse.
Podobnost s črko f Dolgi s se med laiki pogosto zamenjuje z malo črko včasih ima celo črki f na sredini, vendar le na levi strani, v različnih rimskih pisavah in v črni pisavi. V kurzivni obliki ni bilo te izbokline, zaradi česar se je poteza zvijala v levo, kar pa ni mogoče brez kerninga v drugih omenjenih oblikah pisave. Zaradi tega se je kratki s običajno uporabljal tudi v kombinaciji z f : na primer v besedi "ſsatisfaction". sličica|Ligatura ſsi na premični pisavi . Današnja nemška črka ß (nemško Eszett ali scharfes s; uporablja se tudi v nizkonemških in nekaterih starejših gornje lužiškosrbskih pravopisih) se običajno razume kot izpeljana iz frakturne ligature ſz. To naj bi potrjevalo dejstvo, da drugi del grafema ß spominja na frakturno črko z (⟨𝑧⟩), torej na povezavo ⟨ſ𝑧⟩. V antikvni pisavi pa se namesto te uporablja ligatura ſs. Obstaja tudi druga teorija, ki predlaga, da črka ß izhaja iz tironskih zapisov. Cited and discussed in:
ſ in s kot različni črki Nekateri stari pravopisni sistemi slovanskih in baltskih jezikov so uporabljali in kot dve ločeni črki z različnima fonetičnima vrednostma. Na primer, bohoričeva abeceda v slovenščini je vključevala , , , V prvotni različici abecede sta obe črki uporabljali majuskulo . +Bohoričicavelika črkamala črkaizgovorjavaZzcZHzhčSſsSHſhšSszSHshž
Upad uporabe sličica|Pojavnost besednih oblik "laſt" in "last" v angleških dokumentih od 1700 do 1900, glede na Googlovo spletno bazo podatkov n-gramov. Na podlagi optičnega prepoznavanja znakov (OCR) knjig, ki lahko dolgi s napačno prepoznajo kot f. Na splošno se je dolgi s v latiničnih in kurzivnih pisavah v profesionalnem tisku izginil že pred sredino 19. stoletja. Redko se pojavlja v kakovostnem londonskem tisku po letu 1800, čeprav se v provincialnom slogu ohrani do leta 1824, v rokopisu pa ga najdemo še v drugi polovici devetnajstega stoletja,. včasih pa ga vidimo tudi kasneje v arhaičnem ali tradicionalističnem tisku, kot so tiskane zbirke pridig.
Sodobna uporaba sličica|Napisna letev za trgovino v Berlinu (2002), napisana v pisavi fraktur Dolgi s se je ohranil v podolgovati obliki z zavitim nižjim redom v poševnem tisku kot integralni simbol (), ki se uporablja v intelektualni analizi. Gottfried Leibniz je znak zasnoval na latinski ('sum'), ki jo je zapisal kot ſsumma. Ta uporaba se je prvič javno pojavila v njegovem članku De Geometria, objavljenem v Acta Eruditorum junija 1686, vendar jo je v zasebnih rokopisih uporabljal vsaj od 29. oktobra 1675. Integral funkcije glede na realno spremenljivko v intervalu je stavljen kot:
V jezikoslovju podoben znak () se uporablja v mednarodni fonetični abecedi, v kateri predstavlja nezveneči zadlesnični pripornik, npr. slovenski [š]: šola [ˈʃóːlà].
Unicode
Opombe
Sklici
Kategorija:Tipografija Kategorija:Članki, ki vsebujejo nemško besedilo Kategorija:Paleografija Kategorija:Črke